Le malokdo ve in še manj se vas lahko spomni, da je bilo človeštvo pred dobrimi triinštiridesetimi leti na robu pogube. LordFebo je nameraval sprva obelodaniti dogodke, ki so skorajda pripeljali do tega, da bi danes gledali s tretjim učem in se svetili v temi, nakar je iz tega zrasel mnogo širši članek o režimih in odnosih, ki so zaznamovali prejšnje stoletje. Za karseda široko sliko ne bo nič narobe, če pričnemo v devetnajstem stoletju in gremo od korenin dalje skozi razloge, zaradi katerih smo se znašli na pragu tretje svetovne vojne. Še zlasti je poznavanje ozadja pomembno zavoljo mlajše generacije, ki se delitve sveta, ki je trajala do pred petnajstih let, sploh ne zaveda.
Industrijska revolucija je bila poldrugi stot let tega v polnem razmahu in vsej tehnološki naprednosti navzlic je spočela nov družbeni red, kapitalizem, v katerem so milijoni fizikalcev za male mezde delali v tovarnah bogatih lastnikov. To izkoriščanje proletariata je pripeljalo do socialističnih gibanj, ki so težila k ravnovesju bogastva in državnemu upravljanju s ključnimi panogami. Dočim je splošna doktrina socializma želela na dolgi rok diplomatsko doseči pravičnost, sta bila nemška filozofa Karl Marx in Friderik Engels manj miroljubna. Bradata gospoda sta razvila teorijo tako imenovanega znanstvenega socializma, ki zahteva nasilni družbeni prevrat, katerega cilj bi bila popolna odprava zasebne lastnine, slojev in nenazadnje oblasti. Nekakšna moderna različica Platonove Republike in Morove Utopije, skratka. Ker je v takem svetu vsa imovina skupna (latinsko: communismus), je izraz za ureditev na dlani: komunizem. Ta se na papirju bere dobro, celo predobro. Slab prizvok besedi je navrgla praksa, saj se je brez izjeme režim povsod pokazal kot totalitaren, enopartijski, zaprt in nedemokratičen.
Srp in kladivo
Marxove in Engelsove ideje, strjene v Komunistični manifest, so še vedno temelj za tri dandanašnje države, Kubo, Kitajsko in Severno Korejo, medtem ko so pred sto petdesetimi leti motivirale delavce v domala vseh razvitih državah in botrovale rojstvu delavskih organizacij – proslavljenih internacional. Vendar so sindikati praviloma omilili svoje zahteve in si bolj kot za revolucijo prizadevali za večjo pravičnost znotraj kapitalizma. Nasledniki teh gibanj so pravzaprav vse današnje socialistične in laburistične politične stranke. A v eni državi so se reči zasukale drugače. Velika Rusija je bila napram preostali Evropi vidno zaostala in več kot osemdeset odstotkov prebivalstva je bilo kmetov, ki so tlačanili na tuji grudi. Državi so od začetka 17. stoletja s trdo roko vladali carji in carice dinastije Romanov in industrializacija fevdalizma prebivalstvu ni prinesla nobene blaginje. Vrsta nespametnih odločitev carja Nikolaja II. je v navezi z morijo prve svetovne vojne podžgala borce za pravice delavcev, med drugim Leninovo stranko boljševikov, in na koncu vzrokovala februarski ter oktobrski revoluciji v letu 1917. (Ime sta dobili po julijanskem koledarju, ki ga je Rusija uporabljala do leta 1919. Po ‘našem’, gregorijanskem, sta se dogodka pripetila marca in novembra.) Prva je strmoglavila monarha, druga pa začasno vlado, uveljavila boljševistično oblast in tako ustanovila prvo komunistično državo. Vajeti je prevzel Kongres sovjetov (sovjeti so bili delavski sveti) z Leninom na čelu, s centralnimi silami – Nemčijo, Avstro-Ogrsko in Osmanskim cesarstvom – so v Brest-Litovsku v zameno za Poljsko, baltske dežele, Finsko, Besarabijo ter Ukrajino podpisali mirovno pogodbo in novo, okrnjeno deželo krstili za Rusko sovjetsko federalno socialistično republiko. To seveda vsem ni bilo pogodu, zato je leta 1918 po širni državi izbruhnila državljanska vojna, v kateri so se monarhisti, konzervativci, liberalci in vsi antikomunisti uprli sveži vladi in njeni novo ustanovljeni rdeči armadi. Boljševiki so po treh letih prelivanja krvi zmagali – vmes je dal Lenin pobiti celoten ostanek družine Romanovih – in državo preimenovali v Sojuz sovjetskih socialističeskih respublik (v cirilici CCCP) oziroma Zvezo sovjetskih socialističnih republik (ZSSR). V svet so poslali prosluli simbol oblasti delavcev in kmetov, srp in kladivo.
Lenina je po smrti leta 1924 nasledil Josif Visarjonovič Džugašvili, imenovan Jekleni (Stalin), ki je na grozo sodobnega sveta v nekaj letih likvidiral sedem, po nekaterih podatkih celo deset milijonov pravih in za vsak slučaj tudi namišljenih političnih nasprotnikov, med katerimi je bilo ogromno visokih vojaških činov. Ta pomor usposobljenih poveljnikov se mu je leta kasneje še kako maščeval.
Kot največja država na svetu je Sovjetska zveza obstajala vse do 1991. leta, ko je razpadla na petnajst samostojnih republik.
Vzhod in zahod
Ideološki, politični in diplomatski boj med zahodom in vzhodom se ni začel šele po drugi svetovni vojni, kot velja splošno prepričanje, marveč traja dosti dlje, konkretno kar od oktobrske revolucije. Skozi desetletja je bilo nešteto povodov za nesoglasja, kreganje in celo odprto sovražnost, a pravi vzroki za razdor so vedno tičali v dveh povsem različnih svetovih, ki sta oba ostro kritizirala nasprotni breg in skušala svoji miselnosti podvreči kar največ dežel. Američani so boljševikom celo odrekli kakršnokoli pomoč na vzhodni fronti prve svetovne vojne, saj se jim je zdel komunizem večja grožnja kot nemška ozemeljska zakompleksanost. Zato so Velika Britanija, Kanada in Združene države v ruski državljanski vojni odkrito pomagale ‘tabelim’, Winston Churchill, tedaj še obrambni minister, pa je celo želel v odprto vojno proti rdeči nevarnosti.
Komunizem enostavno ni bil v skladu s sodobnimi industrijskimi smernicami in bojazen, kaj se bo zgodilo, če ga bo tako velika in vplivna država sprejela za svojega, je bila upravičena. Zgodovina je namreč učila, da takih gibanj meje na zemljevidu ne ustavijo. Zahodne dežele je vodil denar in zato je bila moč v rokah kapitalistov. Proletarske ideje tretje internacionale, znane Kominterne, ki jo je spočel Lenin, so jim ježile kožo, zlasti ker je bila organizacija kljub nazivni ‘mednarodnosti’ zgolj boljševiški propagandni aparat. Njihov namen je bil jasen in javen: zatreti vse buržoazne vlade po svetu. V podkrepitev besed so po ZDA raztrosili pet milijonov rdečih letakov. Akcija je padla na plodna tla le pri skupinah tujskih komunistov in anarhistov, ki so sprožili nekaj nemirov po ameriških mestih in podstavili ter razposlali več deset bomb politikom in gospodarstvenikom. Ti strahopetni bombaški napadi so naredili srpu in kladivu medvedjo uslugo, kapitalistom pa so bili voda na mlin. Američani so hitro postavili enačaj med komunista in terorista ter patriotsko označili za zlo vse, kar je imelo zvezo z Rusijo.
Zanimivo in malo znano je, da so Združene države odgovorile s podobno promocijsko akcijo, in sicer so med hudo zimo leta 1921 ruskemu prebivalstvu poslale za petdeset milijonov dolarjev hrane ter oblek, češ, poglejte, kaj vam nudi kapitalizem, dočim vas sovjeti delajo in puščajo lačne ter bose. Razen milijona rešenih življenj kampanja ni uspela. Analitiki so kasneje celo menili, da bi znale brez tega ‘humanitarnega’ posredovanja sestradane množice izvesti antiboljševistično kontrarevolucijo.
Še bolj kot Leninu je Amerika nehote pomagala Stalinu. Ko je slednji prišel na oblast, je spravil v predal predhodnikov znani, a neučinkoviti gospodarski načrt NEP (Novaja Ekonomičeskaja Politika). Lenin je namreč v spoznanju, da lahko državo popelje v idilični socializem le s predhodno sodobno industrializacijo, odprl vrata tujim vlagateljem, ki pa boljševikom niso zaupali. Bali so se, da bi jim le-ti kasneje utegnili zapleniti vse investicije. Stalin se je v sklopu svojih proslulih petletnih reform zadeve lotil drugače: pripravljen je bil kupiti le znanje in storitve, ker je bilo bistveno bolj privlačno za zahodne gospodarstvenike. Odziv ZDA je bil velikanski. Albert Kahn, največji ameriški industrijski arhitekt, je Sovjetom zgradil več kot šeststo vsakovrstnih tovarn, General Electrics jim je postavil največje elektrarne in elektrovode, Henry Ford je poleg prodaje desettisočev avtomobilov in traktorjev praktično ustvaril sovjetsko avtomobilsko industrijo … Ameriško gospodarstvo se je resnično potrudilo, a ne samo iz kapitalističnih vzgibov, marveč je upalo, da bo uvoz njihovega sveta Ruse na koncu koncev le spreobrnil. Na njihovo žalost se to ni zgodilo, saj je Stalin po petih letih, ko je bilo osnovno znanje pridobljeno, tujo pamet spodil in z zlatom obrobil prvo petletko. Kratkovidno ljudstvo je opazno uspešnost njegove politike pozdravilo in Jekleni je zgolj utrdil svoj prestol.
Banalnih razlogov za diplomatske spore med zahodom in vzhodom je bilo v času med vojnama cela vrsta. Najprvo so zavezniki izključili Ruse iz podpisovanja Versajske pogodbe oziroma kar s celotne Pariške mirovne konference januarja 1919, saj se jih po njihovem ni tikala. Rusija je vendarle z brestlitovškim sporazumom iz spopada izstopila dobro leto poprej. Slednje ji je zahod še kako očital, kajti tako se je moč sil osi lahko skoncentrirala na zahodnih frontah in Angleži so zaradi tega v par mesecih utrpeli gromozanske izgube. Nadalje Bela hiša vse do leta 1933 ni priznala nove komunistične državne tvorbe, ker Kremelj ni hotel povrniti velikanskega dolga še iz časov carja. Šele predsednik Franklin Roosevelt je vzpostavil in se močno trudil negovati diplomatske odnose s Sojvetsko zvezo. Toda ti pogovori često niso obrodili sadov, marveč so celo poglobili nekatere težave. Stalin je recimo od ZDA pričakoval, da bodo pomagali držati ozemelj željno Japonsko na vajetih, ampak Roosevelt mu je odobril le moralno podporo. Celo koncem tridesetih let, ko so Tokijci že odkrito harali po Mandžuriji in vzhodni Rusiji ter potopili neko ameriško ladjo, se vladi nista mogli zediniti o protijaponskih ukrepih. ZDA pa je po drugi strani pogrelo, da kljub dani besedi vračila dolga še zmeraj ni bilo od nikoder in da je kongres Kominterne po nekajletnem zatišju z revolucionarnimi parolami spet ciljal na zahod.
Naslednjo nejevoljo Sovjetske zveze, zaveznico Češkoslovaške, je sprožil Minhenski pakt leta 1938, po katerem sta Francija in Velika Britanija v izogib konfliktom pristala na priključitev Sudetske Nemčiji. Churchill je opozarjal na nemško nevarnost, a tedanji britanski premier Chamberlain je bil prepričan, da Hitlerja žejajo le pokrajine, kjer žive Nemci. Nič manj niso Angleži in Amerikanci škrtali z zobmi leto dni kasneje, ko sta zunanja ministra Nemčije in Sovjetske zveze, Ribbentrop in Molotov, avgusta 1939 sklenila pakt o nenapadanju. Stalin je v podpis privolil enostavno zato, ker s Francijo in Britanijo ni uspel skleniti zavezništva in ker mu je Hitler priznal baltske države ter dele Finske, Romunije in Poljske. Amerika je s tem dobila jasno sporočilo: Sovjetska zveza se bo spečala s komerkoli, samo da bo zadovoljila lastno teritorialno grabežljivost. Stalina je naivnost drago stala. Stvarnim namigom o nemški nevarnosti navzlic je Hitlerja oskrboval s surovinami praktično do zadnjega dne pred invazijo in ni hotel niti slišati za utrditev obrambe. Popolno razsulo sovjetski (ne)oboroženih sil in milijonske izgube v prvem letu vojne so bile same po sebi umevne.
Druga svetovna vojna
Začetek operacije Barbarossa 22. junija 1941 je sprte strani končno povezal v boju proti skupnemu sovražniku. Britanci so bili Adolfu za novo bojišče še kako hvaležni, saj bi bili drugače sami izpostavljeni vsej moči Wehrmachta. Stalin je požrl svoj ponos in prosil ZDA, naj čimprej odprejo novo fronto, bodisi v Franciji, bodisi na Balkanu. Toda Roosevelt je državo popeljal v evropsko vojno šele 11. decembra 1941, dotlej pa je po Barentsovem morju pošiljal ladijske konvoje v Murmansk. Rdeče brigade bi brez na ta način dobavljenih tisočih avionov in tankov ter desetih milijonov čevljev precej bolj tenko piskale. No, razprtije kljub pomoči niso jenjale. Sovjetski voditelj je zaveznike označil za izdajalce, ko so zaradi gromozanskih izgub zavoljo nemških podmornic začasno prekinili dobavo orožja in nato namesto v Franciji odprli fronto v severni Afriki. Angloameričanom je bilo po par neuspelih akcijah jasno, da je sovražnik v boljši kondiciji in da bi bilo preuranjeno izkrcanje nepopravljiva napaka. Dodatno zaostritev je prinesla najdba masovnega grobišča v Katinskem gozdu na vzhodu Poljske, ki naj bi bila zapuščina okupacije rdeča armade iz 1939. (Šele mnogo pozneje, leta 1992, je Rusija dala v javnost dokument, iz katerega je razvidno, da je dal Stalin prek Politbiroja pobiti 20.000 Poljakov.) Mnenje Zahoda, da bo treba po vojni še kako opazovati Sovjetsko zvezo, se je le okrepilo. To je bil razlog, da Stalinu zaveznika nista nikoli povedala za razvoj atomske bombe. (SZ je bila zaradi vohuna Klausa Fuchsa v Los Alamosu drugače čisto na tekočem glede fisijskih raziskav.) Vseeno je Roosevelt za časa trajanja vojne s Stalinom delal v rokavicah. Prvič, želel si je pomoči proti Japonski, in drugič, bal se je, da bi, znan po hinavščini, utegnil (znova) skleniti pakt s Hitlerjem.
Prvič sta Roosevelt in Churchill Sovjetovo dvoličnost in njegovo nemaranje zahoda na lastni koži občutila na srečanju februarja 1945 na krimski Jalti. Stalin je tedaj samopašno začrtal sovjetske meje – seveda take, kakršne je Rusija imela pred prvo svetovno vojno – in obči zemljevid vzhodne Evrope, pri čemer je Poljsko premaknil za sto kilometrov na zahod, iz nje deportiral vse antikomuniste in nastavil marionetno vlado. Podobno je storil z Romunijo, medtem ko Irana zaradi nafte ni imel namena zapustiti. To ni bilo v skladu z Atlantsko listino, ki so jo na začetku vojne podpisale vse protinacistične sile in po kateri naj bi zavezniki ne imeli ozemeljskih teženj ter bi v osvobojenih državah vzpostavili demokratične režime. Vseeno sta mu zahodnjaka pod pogojem, da bodo vlade ljudske, z izjemo Grčije in Jugoslavije prepustila nadzor vzhodnih in balkanskih držav. To so slednje kasneje, ko so desetletja trpele pod železnim škornjem sovjetskega komunizma, označile za veliko izdajo zahoda. Nekateri pravijo, da je bila za Rooseveltovo popustljivost kriva njegova bolezenska oslabelost – zaradi možganske krvavitve ni nikoli dočakal konca morije, saj je umrl točno dva meseca po konferenci. Vendar je imel Stalin za uveljavljanje svoje volje dobre argumente: v Evropi je bila njegova desetmilijonska vojska, rdeča armada pa je očistila Balkan in prišla pred vrata Berlina, medtem ko so bili Angloameričani šele na Renu. Očividno je bilo, da lahko Sovjetska zveza sama konča vojno, četudi bi morala osvoboditi še vso Francijo.
Dvojna Nemčija
Če so se veliki trije na Jalti vsaj navidezno nasmihali drug drugemu, pa so se odnosi ohladili še pred zaključkom vojne. Veliko je k temu pripomogel Rooseveltov naslednik, Harry Truman, ki je bil nov v svetu mednarodnih odnosov in zategadelj bolj dovzeten za antikomunistično miselnost svojih svetovalcev ter Britancev. Njegova administracija je koj ostro kritizirala pokomunističenje Poljske, Bolgarije ter Romunije in prvo srečanje frišno ustanovljenih Združenih narodov v San Franciscu 25. aprila 1945 je bilo v znamenju srditega kreganja med ZDA ter SZ. Churchill je preroško napovedal, da se je čez sredino Evrope, od Szczecina do Trsta, spustila železna zavesa. Kljub temu so Američani zaradi vojne na Daljnem vzhodu še vedno vzdrževali alianso, saj niso bili prepričani v učinkovitost superorožja v pripravi.
Po kapitulaciji Nemčije in Japonske se je razdor še povečal, kajti potrebe po zavezništvu ni bilo več. Stalin je bil osebno užaljen, da mu ameriški kolega na julijski konferenci v Potsdamu ni niti omenil atomskih bomb, ki sta dva tedna kasneje končali drugo svetovno vojno, in na dlani je bilo, da mu na kraj pameti ne bo več prišlo, da bi razkrival kakršnekoli načrte. Taka nezaupljivost je bila zatorej hudirjevo slab porok za reševanje poslednjega, a temeljnega problema leta 1948: kaj z Nemčijo? Dotlej je bila razdeljena na štiri upravna območja (četrtega so dobili Francozi), dočim je bil Berlin, ki je ležal na vzhodnem delu Nemčije, torej pod rusko okupacijo, še posebej razčetverjen. Dasiravno so se tekom vojne vsi strinjali, da bi bilo državo smotrno preventivno razdeliti, pri čemer je Churchill zagovarjal dva dela, Prusijo in Donavsko zvezo, je zahod po koncu okupacije predlagal poenotenje demilitalizirane Nemčije. Truman je bil mnenja, da bi na tak način ustvarili ekonomsko močno srednjeevropsko državo, ki bi bila trden mejnik pred valom komunizma. A v treh letih so se porušili še zadnji mostovi med ZDA in Sovjetsko zvezo. Medtem ko je bila Evropa bolj ali manj v ruševinah, je bila Amerika edina država v vojni, ki razen par podrtih bajturin na Havajih ni imela nikakršne nepremičninske škode. Sovjetska zveza je imela daleč največ izgub: 23 milijonov padlih, uničeno infrastrukturo, milijardni dolg Washingtonu in nobenega prijatelja. Rdeče armade niso marale niti dežele, ki jih je osvobodila. Stalin si je zato zaveznike naredil sam, in sicer tako, da je sestavil prosovjetske vlade po celotni vzhodni Evropi. Vseeno pa ni dobil nečesa, kar si je Rusija želela že stoletja: odprt izhod na Sredozemlje. Jugoslavija je bila v povojnih letih, dokler Tito leta 1948 zaradi pretiranega vmešavanja ni prekinil stikov z Moskvo, sicer sovjetska prijateljica, a nič več kot to. Stalinizem k nam ni segel iz dveh preprostih razlogov: Jugoslavija se je osvobodila sama in imeli smo titoizem.
Skratka, varianti za Mediteran sta bili dve: Grčija in Turčija. Obe državi sta bili shirani in na Peloponezu je divjala državljanska vojna med gverilskimi komunisti ter vlado. Zopet so vmes posegli Američani s svojo znamenito Trumanovo doktrino, po kateri bodo priskočili na pomoč vsaki državi, ki bi ji grozila rdeča nevarnost. Zato so v Istanbul kot grožnjo Kremlju takoj poslali svojo najboljšo ladjo USS Missouri, grški vladi pa namenili izdatne dolarske milijone. Poleg tega so ZDA sklenile tako imenovani Rio pakt z državami Latinske Amerike in uvedle Marshalov plan, po katerem so obnovi Evrope namenile velikanske subvencije. (Te je vzhodni blok odklonil, zato je pozidava trajala mnogo dlje, standard pa je bil tudi zaradi tega že v štartu opazno nižji.) Vse seveda v vidu pridobivanja vlad v svoj tabor, stran od Moskve. Zato ni čudno, da Stalin ni hotel niti slišati o zedinjenju Nemčije. Uradni razlog je bil, da je germanski narod že prevečkrat ogrozil njegove ljudi, potihem pa je vedel, da bi z eno samo Nemčijo Sovjetska zveza potegnila takratko.
Leto 1948 je dokončno postavilo temelje za štiridesetletje odkrite sprtosti, imenovane hladna vojna. Da bi zahodni zavezniki vsilili ekonomsko poenotenje Nemčije in sočasno ustavili hiperinflacijo starega denarja (edina merodajna valuta so bile ameriške cigarete), so vpeljali legendarno denarno enoto, novo nemško marko. Sovjetska vojska je na to odgovorila z izolacijo zahodnega dela Berlina, kar bi utegnilo kaj hitro spočeti novo vojno, če bi bil Truman poslušal generale in poslal v Berlin tankovski konvoj. Na srečo se je raje odločil za znani berlinski zračni most – od junija ’48 do maja ’49 so z avioni Berlinčanom dovažali vse od osnovnih živil do gradbenega materiala. Vzporedno je predsednik v opomin Stalinu, da imajo ZDA edine delujoče atomsko orožje, v Veliko Britanijo poslal šestdeset bombnikov B-29. Resda so bili prazni, vendar tega nasprotna stran ni vedela. Dodaten požug je prišel 4. aprila 1949, ko so se ZDA, Kanada, Velika Britanija, Belgija, Danska, Islandija, Luksemburg, Norveška, Portugalska, Italija in Nizozemska z ustanovnim razlogom branika pred vzhodnim blokom povezale v Severnoatlantsko zvezo – NATO (North Atlantic Treaty Organization). Pogodba je z drugimi besedami pomenila ameriško posredovanje v Evropi ob kakršnikoli vojaški grožnji z onkraj železne zavese. Pol leta kasneje, natančneje 21. septembra, pa je bila na zahodnem območju ustanovljena Zvezna republika Nemčija oziroma Budesrepublik Deutschland. Odgovor iz Kremlja je prišel šestnajst dni kasneje, ko so uradno oznanili ‘svojo’ Nemško demokratično republiko – Deutsche Demokratische Republik. Zahodni Berlin – zdaj že z inicialko – je postal uradni, a ne polnopravni del Zahodne Nemčije (zapadni Berlinčani niso imeli volilne pravice in takisto ne vojaške dolžnosti, politično je z mestom upravljal svet zahodnih zaveznikov), z matično državo pa je mesto povezoval ograjen ter zastražen cestni in železniški koridor. Spočetka meje v mestu še ni bilo, toda ko je v desetletju iz Vzhodne Nemčije na zahod čez Berlin prebegnil poltretji milijon prebivalcev in močno oslabil gospodarstvo, so komunisti leta 1961 zgradili znameniti berlinski zid in tako zapečatili še zadnjo luknjo. Vzhodni Nemci so bili ujeti vse do padca zidu 9. novembra 1989. Sam sem pred sedemnajstimi leti imel srečno možnost obiska tako Vzhodnega kot Zahodnega Berlina in ni je bilo tako hude mejne kontrole kot ravno v tem mestu.
Hladna vojna
Berlinski zid je postal simbol nevidnega spopada, polnega vohunstva in propagande, obče poimenovanega hladna vojna. Ko so ga zgradili, si nasproti nista stali le atomski državi (babuške so rušilno moč cepljenja jeder praktično preizkusile leta 1949), temveč širša svetova, ki sta mrzila eden drugega. Vzhod je namreč leta 1955 v pariranju zvezi NATO, ki je medse spričo strateškega položaja sprejela Grčijo in Turčijo ter Zahodno Nemčijo, ustanovil Varšavski pakt. Šlo je za vojaško navezo Sovjetske zveze, Vzhodne Nemčije, Poljske, Češkoslovaške, Madžarske, Bolgarije, Romunije in Bolgarije.
Josif Stalin je umrl leto poprej in te povezave ni dočakal, zato sta se sredi petdesetih merili novi vladi, Eisenhowerjeva in Malenkova. Administraciji sta sicer naredili nekaj pogovorov v smer glajenja sporov, a vse je ostalo pri besedah. V dejanjih pa je bil hladni boj na višku. Območje komunizma se je razširilo na vzhodno Azijo (Kitajska, Indokina, Severna Koreja) in na zahodno poloblo, pod nos ZDA – na Kubo. Bela hiša je po Smithovem aktu brzinsko obsojala in izganjala komuniste, češ da napeljujejo k strmoglavljenju oblasti. Odvila se je korejska vojna, prva od takozvanih obrobnih spopadov, v katerih sta sili merili moči le posredno. Takih konfliktov je bilo pozneje še nemalo: vietnamska in afganistanska vojna, udari v Angoli, Nikaragvi, Iranu ter Gvatemali … Nikita Hruščev, ki je nasledil Stalina na čelu sovjetske partije (predsednik je postal šele leta 1958), je ostro kritiziral svojega predhodnika, njegove zločine in zunanjo politiko. Zlasti se je zavzel za obnovitev odnosov z Beogradom, kajti v Jugoslaviji je videl lep primer samostojne in hkrati komunistične države. Na žalost je njegov preveč liberalni nagovor na 20. kongresu Komunistične partije spodbudil madžarske študentske demonstracije, ki jih je rdeča armada novembra 1956 s 5000 tanki in 200.000 vojaki krvavo zatrla. Zatem je Kremelj še bolj stisnil pest okoli vzhodne Evrope in široki Titovi pogledi na narodu prijaznejši komunizem (ponovno) niso bili več čislani.
Orožarska tekma, ki se je merila v jedrskih konicah, je bila v polnem razmahu. Vojska je izračunala, da je razmerje pok / dolar v prid atomskemu orožju, zato so vse sile usmerili vanj. Letečo trdnjavo B-29 je nasledil dljesežni B-52, medtem ko se je situacija dodatno zaostrila, ko sta državi konec petdesetih izdelali medcelinske rakete, ki so bile zmožne svoj radiaktivni tovor odnesti celo pet tisoč kilometrov daleč. Odtihmal je bila grožnja s popolnim uničenjem vseskozi prisotna in Američani so množično gradili zaklonišča ter se šli ‘atomsko’ vzgojo. Je pa imelo zavedanje obeh štabov, da lahko s svojim arzenalom dolgega dosega instantno uničita eden drugega, svetlo plat: vsaka stran je vedela, da pomeni izstrel raket hkrati samomor. Ravno zato je ameriška vojska kasneje veliko vlagala tudi v konvencionalno oborožitev, ki je bila pri ukrepanju proti komunističnim grožnjam svetu prijaznejša. Posebej za to poslanstvo je Kennedy ustanovil nov rod, zelene baretke.
Kubanska raketna kriza
Ako ste prečitali vedež o mafiji ali gledali Botra, se spominjate novega leta 1959 dne. Skrajno skorumpiranega in mafijsko podmazanega predsednika Fulgencia Batisto je tedaj spodnesla la revolucion. Vodil jo je seveda 33-letni gverilec Fidel Castro, ki posihmal vlada tej eksotični, a ubožni karibski državi. Revolucija je prinesla ureditev, ki ji na svetu ni para: domala teoretični komunizem, v katerem ljudje ne delajo več za lasten profit, marveč v dobro družbe, pri čemer so osnovne dobrine, torej hrana, obleka, zdravstvo in šolstvo, zastonj. Četudi je tak sistem težko razumeti, po vsem sodeč deluje, in to že skoraj pol stoletja! Vendar je bila za uspeh najprvo potrebna nacionalizacija vseh kmečkih površin, nepremičnin in tovarn. Veliko zaplenjenega bogastva, od plantaž do hotelov, je bila v lasti ameriškega gospodarstva in podzemlja. Eisenhower je pri priči prepovedal vso trgovino z južnimi sosedi, kar je bil za Kubo hud udarec, saj je glavnino sladkorja izvozila ravno v ZDA. Toda Castro se je hitro znašel in navezal prijateljstvo s Hruščovom, ki mu je v zameno za cuker dobavljal nafto ter vojaško opremo. Nikiti se je Fidel prikupil zlasti zato, ker je bit komunizma našel in vpeljal sam od sebe, brez neposrednega vpliva z vzhoda. Seveda je bilo Kremlju obenem še kako v interesu imeti prijatelja tako blizu sovražnika.
Tega se je prav tako zavedal novi uporabnik Ovalne pisarne, JFK – John Fitzgerald Kennedy, in agenciji CIA naročil kontrarevolucijo, ki bi izničila rdečo nevarnost pred lastnim pragom. Za Američane to ni bilo nič novega, saj so na neodprt in umazan način do tedaj strmoglavili že marsikoga, najmanj iranskega predsednika Mohameda Mosadeka ter gvatemalskega Jacobo Guzmana. V ta namen so pričeli leta 1960 na Floridi in v Gvatemali uriti stotine kubanskih prebežnikov. 17. aprila 1961, po dvodnevnem bombardiranju letalskih oporišč, se je v Prašičjem zalivu (Bahia de Cochinos) na Kubi izkrcal poldrug tisoč članov antirevolucionarne armade, katere namen je bil pridobiti prebivalstvo na svojo stran in zavzeti Havano. Toda CIA se je, ne prvič in vsekakor ne zadnjič, uštela. Kvarni element je bil špijonski KGBjevec, ki je Castra pravočasno opozoril na neprijateljevo operacijo. Kubanska vojska je zato v polni pripravljenosti dočakala napadalce in lokalci niso bili v nobeno pomoč. Za nameček je Kennedy zadnji trenutek preklical zračno berglo, saj bi po njegovem nalogo lahko dokončale le kopenske sile, teh pa, četudi so bile v polni pripravljenosti, ni želel izpostavljati.
ZDA so se s tem debaklom osramotile, dodatno ohladile hladno vojno in nazadnje plačale Kubi 53 milijonov dolarjev za izpust zajetih vojakov. Dodatno se je Kennedy zameril Varšavskemu paktu z namestitvijo jedrskih raket v turškem Izmiru. Hruščev se je temu zlonamernemu dejanju ostro zoperstavil in med drugim zagrozil, da bo zavzel Zahodni Berlin, kar je podkrepil s povečanjem sovjetskega moštva v Vzhodni Nemčiji. Pentagon je na zahodni strani storil enako in spopad je bil povsem realna možnost. V ZDA so v mesecu dni postoterili prodajo preživetvene opreme za v bunkerje. Nekajtedenska berlinska kriza se je končala z zidom okoli Zahodnega Berlina in s sovjetskim jedrskim poskusom z najbolj silovito eksplozijo do takrat. Za dodatno nagajanje zahodu in izenačitev groženj je Hruščev svojemu kubanskemu somišljeniku maja 1962 v zameno za veliko nafte ter margarine poslal odpravo šestdesetih tovornih ladij, polnih orožja. CIA je namigovala na morebitno prisotnost ‘strateškega’ orožja na konvoju, vendar je bil predsednik mnenja, da si česa takega ne bi upali. Sovjetski diplomati so prav tako zatrdili, da gre le za obrambno orožarno. Preleti vohunski letal U-2 avgusta so potrdili edino namestitev več protiletalskih enot, zato je Kennedy kongresu samozavestno potrdil odsotnost balistike znatnejšega dosega. In prav je imel. Toda začetkom septembra so v Havani pristale prve ladje s težjim orožjem in Sovjeti so nemudoma pričeli z izgradnjo izstrelišč raket srednjega in dolgega dosega. Zaradi vrste naključij so jih Američani fotografirali šele 14. oktobra, predsednik pa je posnetke dobil v roke dva dni kasneje.
16. oktobra 1962 se je tako pričel trinajstdnevni, najhujši spor v obdobju hladne vojne, v analih zapisan kot kubanska raketna kriza. Doseg projektilov na Kubi je bil 2000 oziroma 4000 kilometrov, kar je pomenilo uničenje kateregakoli ameriškega mesta. Kennedy je instantno ustanovil zbor svetovalcev, ExComm (Executive Committee), ki je prevetril vse opcije. Čeprav so generali po svoji stari navadi zagovarjali le surovo silo (nedvomno je padel predlog ‘Nuk’em!’), je prevladala odločitev o pomorski blokadi v radiju 500 navtičnih milj, ki bi rabila kot nekakšen ultimat. Če sporočilo ne bi padlo na plodna tla, bi mu sledila bombardiranje in invazija na otok. Sovjetska zveza je tradicionalno vse tajila: Hruščev ter ambasador v ZDA sta celo lagala, da sploh nimajo nobenih vojaških ambicij na Kubi, marveč le pomagajo pri izdelavi ribiškega pristanišča. Sovjetsko sprenevadanje se je končalo 22. oktobra, ko je Washington položil karte na mizo in ameriško ter svetovno javnost obvestil o sovjetskem jedrskem arzenalu na Kubi. Natove sile po vsem svetu so prvič po vojni povečale pripravljenost na stopnjo defcon 3 (defense condition). Takenako so prvič in doslej zadnjič po vojni bombnike opremile z atomskim tovorom. Par letal B-52 je bilo nekaj dni vseskozi v zraku – čim je eno pristalo, je drugo vzletelo. JFK je v svojem večernem govoru tistega dne med drugim dejal, da bo vsak napad iz Kube smatran kot napad Sovjetske zveze. Hruščev je takoj odgovoril s slovitim pismom (celotnega najdete na www.loc.gov/exhibits/archives/colc.html), v katerem Ameriki svetuje modrost in razmislek pred dejanji, ki bi imela katastrofalne posledice.
Medtem ko so diplomati iskali izhode in je vojaški vrh predvideval variante posredovanja s silo, so se Kubi približevale nove sovjetske ladje. 24. oktobra dopoldan sta bili dve le še par sto milj od blokadne črte, mednje pa se je umestila rdeča podmornica. Ob 10:25 je nasprotnik po besedah vodje ExComma pomežiknil. Moskva je namreč ladjevju zaukazala mirovanje. Vendar glavna težava, lansirne rampe širom Kube, ni bila odpravljena. Naslednjih nekaj dni se je napetost stopnjevala do te mere, da je letalstvo ameriške vojske sprejelo nivo pripravljenosti defcon 2, še en ukrep, ki se je zgodil prvič in poslednjič po drugi svetovni vojni. Kot da ni bilo že zadosti vroče, so nad Kubo sestrelili ameriško vohunsko letalo, drugo pa skoraj prestregli nad Sibirijo. Zato velja 27. oktober za najbolj kritični trenutek najnevarnejše svetovne krize. Jasno, časa za sprenevedanje in omahovanje ni bilo več. Toda na srečo Zemljanov je ruski zaletavi značaj drugačen od ameriškega. Če bi bili trmasti obe strani, se zadeva ne bi ugodno zaključila. Tako pa je Hruščov pogojil odhod s Karibov v zameno za ameriško jamstvo, da ne bodo nikoli več napadli Kube. Dan kasneje je v dogovor vpletel še umik raketovja iz Turčije. Kennedy je prvo postavko javno podprl, glede odstranitve jedrskih konic iz Male Azije pa sta se domenila pod mizo. 28. oktobra je Castrovemu nasprotovanju navzlic rdeča armada pričela pakirati kovčke.
Iz rešitve je JFK izšel kot velik moralni zmagovalec in je požel buren aplavz za obvladovanje situacije, dasiravno mu je vojaški vrh očital popustljivost, ker bi morali po njihovem takoj napasti. Nikita Kruščev se je kajpakda osramotil tako pred domačo kot pred mednarodno javnostjo, kar je bil eden od razlogov za to, da ga je dve leti kasneje zamenjal Leonid Brežnjev.
O kubanski raketni krizi se je veliko na novo govorilo in pisalo v devetdesetih letih, ko so po razpadu Sovjetske zveze prišli na plano raznorazni dokumenti in se razvezali jeziki. Teorij takih ali drugačnih se je porodilo mnogo in kot se je izkazalo, se je CIA pošteno zmotila. Po njihovih podatkih naj bi bilo na Kubi okoli 10.000 rdečearmejcev in 100.000 kubanskih gardistov, v resnici pa sta bili števili okoli 40 in 270 tisoč. Ne le, da so skoraj trikrat podcenili sovražnika, prezrli so dvanajst ramp, ki so bile v stoodstotni pripravljenosti še pred pričetkom krize. Poleg tega je imel sovjetski poveljnik na otoku, general Plijev, popolno pooblastilo za takojšen atomski odgovor v primeru napada. Ker je slehernemu generalu ultimatna želja pritisniti velik rdeč gumb, je bil atomski spopad celo še dosti bliže. Da bi šlo za popolno in globalno vojno, v kateri bi bili uničeni obe strani in še kaj vmes, je nedvomno. Dandanes bi najbrž iskali čip za vodno postajo 13 …
Eden od postranskih, a legendarnih produktov karibske krize je bil rdeči telefon, direktna linija med Belo hišo in Kremljem. Pisma, ki sta si jih kodno oddajala JF Kennedy in Nikita, so hodila na drug konec sveta več ur, kar je ob perečih problemih odločno preveč. Prvič sta predsednika velesil neposreden način sporazumevanja uporabila pet let kasneje, med izraelsko-arabsko vojno.
Razpad ZSSR
Interesantno je, da sta svoja raketna programa obe strani izpeljali iz zaplenjenih nemških primerkov ‘maščevalcev’ V-2, praraket, ki jih je Hitler lučal nad London. (Amerika je poleg tehnologije zaplenila še očeta Vergeltungswaffe, profesorja Wernherja von Brauna.) Toda v ta projekt ni sodilo le napadalno raketarstvo, marveč je hladna vojna ustvarila še eno dirko: naskok vesolja. Nje cilj je bil navidezno bolj ljudski, vsesplošno zanimiv in predvsem bolj viden ter otipljiv, čeprav je bil še vedno neopazno povezan tako s politiko kot z vojsko. Prvi zmagovalec in hkrati začetnik vesoljske dobe je bila Sovjetska zveza, ki je 4. oktobra 1957 na presenečenje vsega sveta v orbito uspešno izstrelila prvi satelit, famozni Sputnik 1. Bela hiša je ponovno debelo gledala mesec dni kasneje, ko je na Zemljino nebo poletel Sputnik 2 z živim potnikom, psičko Lajko. Američani so tekmece ujeli šele prihodnje leto, ko so s frišno ustanovljeno agencijo NASA (National Aeronautics and Space Administration) spravili v vsemir Explorer 1. Vendar je bil sovjetski Bajkonur desetletje pred Cape Canaveralom in je nabral celo vrsto medalj. 12. aprila 1961 so poslali v črnino prvega človeka, Jurija Gagarina, sledila je prva veččlanska odprava, pa prvi oblet Lune in pristanek na njej brez posadke, prvi sprehod po vesolju, prvi obisk Marsa in Venere … Šele ko je bolj ohrnega Eisenhowerja nasledil Kennedy in odobril povečan vesoljski proračun, so Združene države dosegle prvi in zaenkrat poslednji pomembnejši primat. 20. julija 1969 je na Zemljinem satelitu pristal Appolo 11, iz njega pa sta z majhnimi koraki skočila židana astronavta Neil Armstrong ter Edwin Aldrin. S tem dosežkom je vesoljska dirka izgubila zagon in če ne prej, se je končala leta 1975, ko sta se v orbiti združila modula Sojuz 19 in Apollo 18 ter so se astronavti prvič rokovali s kozmonavti.
Tekma za zvezdno pionirstvo, ki bi si bržda zaslužila lasten članek, je v tokratnem kontekstu pomembna v toliko, da je pripomogla h koncu hladne vojne. A ne na način pobotanja in skupnega sodelovanja. Vesoljsko in oboroževalno merjenje moči je Sovjetsko zvezo preprosto izčrpal, na kar je Reaganova vlada, kot je pokojni predsednik napisal v svojih spominih, tudi računala. Med letoma 1981 in 1986 se je Pentagonov proračun zvišal s 171 na 376 milijard dolarjev. Čeprav sta Reagan in tedanji sovjetski voditelj Gorbačov na koncu podpisala vrsto sporazumov o vsesplošnem zmanjšanju oboroženih sil, je bilo za Zvezo sovjetskih republik prepozno. Nasprotnik, gnil režim in posledična notranja trenja med posameznimi narodi so jo zmatrali do te mere, da je leta 1991 razpadla v petnajst shiranih državic. S koncem Sovjetske zveze se je obrnil tudi zadnji list Varšavske pogodbe, ki je prenehala veljati istega leta. Prav tako je z njim prišel konec komunizma v Evropi.
Zmagovalec dolgoletnega diplomatskega boja, vojevanja obrobnih bitk, lova na vohune, dvižnik železne zavese in rušilec Berlinskega zidu so bile Združene države Amerike, to je neizpodbitno. Svojega dolgoletnega nasprotnika so spravile na kolena brez ene same rakete. Vendar to ni bila zmaga dobrega nad zlim, čeprav je zahod komunizem vedno slikal kot hudičev red. Sovjetska zveza je bila jako agresivna pri uveljavljanju svoje volje, ampak ZDA niso (bile) nič drugačne. Le druge metode so ubirale, take bolj pritlehne in sublimne. Ena stran je odstranjevala politične nasprotnike samo v lastni državi, druga jih je in jih še vedno po vsem svetu. Vedno se seveda v globalnem pometanju izpostavlja demokracija, a mislim, da je vsakomur jasno, kaj je glavno gibalo ‘kapitalizma’ v vseh hujskaštvih, podtaknjenih vojnah, atentatih in pučih. Obe strani sta imeli enako veliko masla na glavi, toda svet je bil zvečine deležen zgolj propagande in poročil zahodnih medijev in je temu primerno zasukal svoje mnenje. Dober primer je bila ravno kubanska raketna kriza, v kateri ni imela dežela coca-cole nobenega legitimnega razloga za posredovanje, saj so imeli sami na evropskih tleh v deželo vodke namerjenih petkrat več raket.
No, človeštvo se slabo uči na izkušnjah in zgodovina se često ponavlja. Pred pol stoletja so Amerikanci izenačili komunista s teroristom, danes so politično razmišljanje v enačbi zamenjali z religijo. Razlog je isti: drugačen, tuj svet. Koprebiraš poštene zgodovinske bukve, take, ki ne beležijo le brezosebne, telegrafske kronologije, marveč upoštevajo človeški faktor in podrobno popišejo odločitve, razmišljanja, srečanja ter pogovore, vidiš, da vseskozi živimo v enako nevarnem svetu. Nacizem, fašizem in komunizem resda niso več v prvih bojnih vrstah, zato pa imamo drugačna žarišča. Kronika zadnjih let ni v osnovi nič drugačna kot ona spred svetovnih in hladne vojne: spori, kreganje, vlečenje na svojo stran, ekonomske situacije, politična reševanja, obrobni spopadi, sumljive okupacije …
Naključje je hotelo, da je ravno danes, 19. januarja, ko pišem zaključne misli članka, francoski premier Jacques Chirac v javnem nagovoru zagrozil z napadom z jedrskim orožjem. Grožnja, ki je ni izrekel nihče že desetletja … Bodo o (dan)današnjih dogodkih poročali zanamci v vedežu o iranski krizi ali, Bog, Alah in Jahve ne daj, o tretji svetovni vojni?
