Ne le koprofili in koprofagi, ljudje v splošnem si damo precej opravka z drekom. Vsakodnevno! Če je kupček lepe oblike, smo nanj ponosni, radi smo straniščno humorni (čeprav nekateri le potihem), predvsem pa se z iztrebki ukvarjamo kot družba. Kaj bi se ne, saj jih vsak od nas sleherni dan odloži skoraj pol kile. Dvesto ton Ljubljana, tisoč ton Slovenija, tri milijone ton cel svet. Resda je od tega skoraj tričetrt vode, a kljub temu nam količina izritnega pridelka predstavlja izziv že od pamtiveka. Ni bilo iz trte izvito sporočilo na jugoslovanskih vlakih: ‘Ne seri kad voz stoji’. Kanali sami po sebi sicer niso sodobna ideja, saj so nekakšno odvodnjavanje poznala že mesta bronaste dobe. Vseeno je do pred nekaj stoletji vsebina nočnih posod praviloma letela skozi okno, kar so pobirali siromaki in prodajali kot ‘nočno zemljo’ za boljšo rast petunij ter krompirja. Dandanes vemo, da tako gnojenje širi bolezni in parazite, zato je početje v razvitih deželah prepovedano. Kje potemtakem končajo naše sijajne klobase, strjenka in lijavica, ko potegnemo vodo?
Urbani ekskrement se skupaj z ostalimi odplakami in pogosto tudi z meteorno vodo znajde v kanalizaciji, kjer po ogromnih ceveh mimo mutiranih želvakov potuje do čistilne naprave. Ljubljana ima okoli tisočkilometrsko mrežo, ki se zaključi v bližini sotočja Save in Ljubljanice. Kot povedo vzdrževalci tamkajšnje čistilnice, drek predstavlja zanemarljiv del odpadnih voda in s tem najmanjši problem. Ljudje v odtoke brezvestno zmečemo reči, ki tja ne pašejo in obremenjujejo tako sistem kot okolje. Med najbolj pogostimi smetmi so plenice, kondomi, tamponi, vlažilni robčki, vrečke in tekstil, znajdeta pa se v kanalih tudi staro kolo in kravja glava. Zato je prva postaja mehanski filter. Najprej grabljaste pregrade ali sita zadržijo trdne delce, večje od centimetra, nakar v peskolovu potonejo in se s tem iz vode odstranijo pesek, prod ter steklo. Drek seveda potuje dalje in njemu ni namenjen niti naslednji proces, razmaščevanje. Ta je nujen zavoljo še ene razvajenosti uporabnikov, zlivanja olj in drugih masti v sekret. To je nekul za infrastrukturo, saj že na poti maši cevi, in za prirodo. Maščobo lahko čistilna naprava s strgalci posname s površine ali jo nevtralizira z umiljenjem. Šele nato se obrat loti kakeža, luleža in drugega odpadnega jedeža.
Tako imenovano sekundarno čiščenje poteka v sodelovanju z naravo, kajti organskih snovi se lotijo mikroorganizmi, ki jih v ta namen redi sleherna čistilna naprava. Kolonijam bakterij, kotačnikov in celo gliv, ki velike molekule razgradijo na enostavne, rečemo aktivno blato. Drek je tem praživalim pojedina, dočim jim strupi in antibiotiki škodijo, zato zdravil nikar v odtok! Rezultat obdelave je prečiščena voda, primerna za odvod v vodotok, in mnogo mulja. Ta gre na gnilišča, kjer nekaj tednov brezkisično gnije in z izločanjem bioplina sam sebe greje. Pregnito blato nato posušijo in stisnejo v nekajmilimetrske brikete. Ti so zadnja otipljiva oblika našega fecesa, končajo pa v sežigalnicah, saj vsebujejo rjavemu premogu slično energetsko vrednost. Ljubljanska čistilna naprava pridela par sto ton teh malih šitkotov na leto, ki jih pošljejo bodisi v Cementarno Anhovo bodisi v toplarno v zgornji Avstriji. Če torej povzamemo: dobršen del ljubljanskega oziroma kar vseslovenskega sranja pristane v Črnem morju, nezanemarljiv del pa greje dunajsko gospodo.
Vsi Zemljani nimajo take sreče, da pozdravijo Mr. Hankeyja, potegnejo vodo in pozabijo na vse skupaj. Večina tretjega sveta se iztreblja v neurejene latrine, neposredno v vodotoke ali kratkomalo na tla. To ni samo neprijetno očem in nosu, marveč je velik okoljski problem ter hazard za zdravje. Tudi na naših koncih nima vsakdo kanalizacijskega priključka in uporablja greznico. To je čistilna naprava v malem, z zaselkom mikroorganizmov vred. Usedlo blato drekpumparji nekajkrat letno odpeljejo na zadnjo postajo večjih čistilnic. Amatersko praznjenje ni priporočljivo, saj je v plinih lastnega dreka že marsikdo srečal Matildo. Človeški iztrebki so ubijalski tudi, če se jih meče z desetih kilometrov, kajti vmes zmrznejo. Zato letala že nekaj desetletij uporabljajo zaprto tehnologijo, ki to preprečuje, dasi še vedno beremo poročila o svetlomodrih ledenih kepah, ki padajo z neba. Mednarodna vesoljska postaja po drugi strani nima težav z izmetom fekalij v vsemir. Tam kakec nekaj časa padajoče kroži, nakar ob vstopu v ozračje zgori. Spomni se na to, ko boš videl utrinek in iskal željo. Znabiti je le drek.
[cryptothanks]
