Kakšna kocka je padla?

Veliko je latinskih rekov, od Hannibal ante portas (Hanibal pred vrati) do panem et circenses (kruha in iger takoj zdaj). Toda najbolj je svet spremenil stavek “Alea iacta est!” oziroma kocka je padla. S temi slovitimi besedami je Julij Cezar pokrenil v tek dogodke, ki so vplivali na eno največjih državnih tvorb vseh časov in s tem na današnji ustroj sveta.

Stari Rim je tekom tisočletnega obstoja spoznal mnogo ureditev. Romul, bajeslovni ustanovitelj mesta, je spočel kraljevino, ki je trajala do leta 509 pred našim štetjem. Iz nje je izšla republika, ki ji je načeloval SPQR – rimski senat in ljudstvo. Toda dotični režim le ni bil tako urejen in demokratičen, kakor priča izraz republika (‘res publica’ pomeni javno stvar). Vse nivoje upravljanja s konzuloma in senatorji na čelu je prežemala korupcija ter politične kariere so se gradile le z denarjem in pretočeno krvjo. Mnogokrat so državo bolj slabile notranje spletke kot zunanji sovražnik. Ena izmed takih političnih potez je bil prvi triumvirat, vladarski pakt, ki so ga 59. leta pred Kristusom sklenili trije rimski vplivneži. Kras je bil najbolj premožen Rimljan, general Pompej se je izkazal na bojišču in je imel veliko vojaško zaslombo, Julij Cezar pa je bil ambiciozen politični povzpetnik. A prijateljstvo, od katerega je imel sprva vsakdo svojo korist, ni bilo ne iskreno ne dolgoročno.

Politična in vojaška kariera sta šli v starih časih praviloma z roko v roki. Julij Cezar je kljub pravniški izo­brazbi in celo mestu konzula, najvišjemu poslanskemu činu, večino časa preživel na bojiščih. Uspešno se je bíl z Germani ob Renu in obiskal Britanijo, njegovi največji podvigi pa izvirajo iz Galije, kjer je moral deset let delati red med uporniškimi staroselci. Ko so rimske legije leta 52 pred našim štetjem naposled strle upor znamenitega poglavarja Vercingetoriksa, se je Cezar namenil domov. Tam ga je čakal triumf, več­dnevna vsemestna zmagovalna zabava, ki je pripadla vsakemu generalu po uspešni kampanji. In ta bi bila nepozabna, kajti ljudstvo je Cezarja oboževalo. Vendar to njegovim političnim nasprotnikom, in ‘prijateljem’ takisto, ni bilo pogodu. Njim se je zmagoviti poveljnik najbolj dopadel stran od Večnega mesta, saj so se bali njegovega vpliva na množice in na vojake. Legije v tistem času namreč niso bile državni aparat, marveč so bile pokorne edinole poveljniku. Cezar jih je imel četvero, torej okoli 20.000 vojakov.

Senat je generalu poslal notico, da je razrešen poveljstva in naj se sam vrne v Rim. Cezar je predvideval, da to zanj ne pomeni nič dobrega, zato je z eno legijo 10. januarja leta 49 pred našim štetjem prečkal Rubikon, reko na severnem delu Apeninskega polotoka. Ta je označevala notranjo mejo province, ki je zaradi varnosti prestolnice ni smela samovoljno prečiti nobena vojska. Vojskovodja se je izdaje zavedal, zato je svoj nepovratni sklep pospremil s stavkom, ki so ga vojaki med hazarderskim kratkočasenjem redno uporab­ljali: “Kocka je padla.” Odtlej citat pomeni prelomno odločitev brez poti nazaj. Fortuna je bila prevratniku sprva naklonjena, saj so neprijatelji s Pompejem na čelu v paniki pobegnili in je lahko brez pretiranega truda zavzel Rim. Tam se je oklical za konzula in uvedel vrsto človeških reform. Navadnim ljudem je razdeljeval žito in ozemlja ter celo odpustil prenekateremu nasprotniku, zaradi česar so ga plebejci po božje čas­tili. Ni pozabil niti na inozemsko mečevanje: iz neke nepomembne zmage v Mali Aziji izhaja proslavljeni izustek “Veni, vidi, vici” (Prišel, videl, zmagal), dočim je v Egiptu proti Kleopatri uporabil še drugi, manjši gladij.

Navkljub temu, da je večkrat zavrnil absolutno oblast, so se številni prikoritniki bali, da želi Cezar uvesti monarhijo. Zlasti ga ni marala bogatunska aristokracija, ki jo je obdavčil. Na marčevske ide (15. marca) leta 44 pred našim štetjem je zato padla poslednja kocka v njegovem življenju. Sredi senata ga je šestdeset zarotnikov brezsramno in javno do smrti pošpikalo vsak s svojo nožičko. Toda njihova smela ‘državotvorna’ namera se je izjalovila. Kaos, ki je sledil, države ni vrnil v republiške vode, marveč je po skoraj dveh desetletjih drugega triumvirata, v katerem so pobili čisto vse zarotnike, zavladal en sam človek: Cezarjev posinovljenec Avgust Oktavijan. Od leta 27 pred našim štetjem dalje zato govorimo o Rimskem imperiju. Če Rubikon nekaj let prej ne bi bil prestopljen, bi se zgodovina bržda odvila drugače. Kakšen bi bil metuljev učinek, je stvar številnih razprav alternativnih zgodovinarjev. Načeloma pa prevladuje mnenje, da je absolutistična oblast rimski tvorbi podaljšala trajanje.

Mimogrede, Cezarju pripisujejo še en brezčasen izrek, in sicer kar njegove poslednje besede. Ko je med napadalci opazil svojega prijatelja Marka Bruta, naj bi izdahnil “Et tu, Brute?” (Tudi ti, kolega?) in si nato vdan v  usodo pokril obraz s togo. Ampak to retorično vpra­ša­nje, ki pomeni izdajstvo prijatelja, je velikemu vojskovodji na ustne položil William Shakespeare v njemu posvečeni drami.