Med krivci za revščino podsaharske Afrike znamo našteti vse mogoče dejavnike, od izkoriščanja s strani razvitega sveta prek lokalnih diktatorjev do podnebnih neprilik. A četudi so beli in črni politiki ter suše zagotovo sokrivi, nosi pretežno odgovornost za tamkajšnji stradež muha cece. Oziroma zgolj cece, kajti izraz sam po sebi v bantujščini pomeni muho. Gre za mušjeličnega parazita velikosti poldrugega centimetra, ki se tako kot obadi hrani s krvjo sesalcev. To seveda ni katastrofično, vendar žuželka skoraj ekskluzivno nosi v sebi bičkarje tripanosome. Dotični pri ljudeh povzročajo spalno bolezen in pri živalih tako imenovano nagano. Problematična je zlasti slednja, ki pomori vso domačo živino, cepivo pa ne obstaja. Ne samo, da posledično ni mesa in mleka, tudi poljedelstvo trpi, saj so kmetje primorani v ročno motikanje. Cece vsako leto povzroči nekajmilijardno škodo in hromi gospodarstva več kot dvajsetih držav.
Insekt takisto smrtno okuži človeka. Spalna bolezen, po kateri je muha najbolj znana, ogroža okoli sto milijonov Afričanov od Gane prek Konga do Tanzanije. Povzročitelj, ki domuje v žuželčlji slini, ob piku po krvi odpotuje v bezgavke, v srce in celo v možgane, bolnik pa postane utrujen in pogosto globoko zaspi sredi dneva. Smrt zaradi odpovedi organov nastopi po nekaj bolečih mesecih. Zdravljenje v zgodnji fazi je načeloma uspešno, vendar ni poceni, zato vseeno umrje nekaj tisoč obolelih na leto, medtem ko so epidemije v preteklem stoletju terjale stotisoče življenj.
Zanimiva je zgodba o današnji razširjenosti cece. Koncem devetnajstega stoletja so italijanski zavojevalci v Eritrejo prinesli govejo kugo, ki se je hitro razširila in v relativno kratkem času pobila milijonske črede sodoprstih kopitarjev srednje Afrike. To je med tamkajšnjimi plemeni sprožilo apokaliptično lakoto. Med ostalimi sta pomrli kar dve tretjini Masajev. Prostrano ozemlje je ostalo brez prebivalcev in pašnike ter obdelovalne ravnice je vzela nazaj narava. Razraščenost grmovja je nesluteno namnožila smrtonosne muhe, ki ličinke odlagajo na točno tako podlago. Dobršen del izpraznjene dežele nikoli več ni bil poseljen. Ironično je prenekateri naravni park, kjer ljudje ne živijo, med drugim znameniti Serengeti, omogočila prav cece.
Dandanašnji se lokalne skupnosti in Svetovna zdravstvena organizacija na vse kriplje borijo proti krilatemu parazitu. Pesticidi se niso izkazali za uspešne, preprosta in poceni metoda so klasične limanice, najbolj pa deluje sterilizacija samcev. Te spuščajo nad problematično krajino, s čimer znižajo rodnost. Na tak način so na primer docela izničili muho na Zanzibarju. Ves čas pa delajo tudi na obrambi zoper neposrednega povzročitelja bolezni in ravno pred kratkim so zmutirali neko bakterijo, ki onemogoči zločesto tripanosomo. Največji podpornik iskanja cepiva je z vloženo milijardo fundacija Billa in Melinde Gates.
