Božji korobači

LordFebo pojezdi en krog po Evropi z največjim war­lordom starega veka, Atilo. Pohodu na čast se narodi premešajo in zgradijo se Benetke. Ko zmanjka strelic, surov konjski šnicel poplakneta z vinom in eden od njiju se ne pobere več.

Nomadski in bojevniški Huni, katerih prvak daje naslov aktualni zgodovinski igri iz serije Total War, so znano, a po drugi st­ra­ni docela nepoznano ljudstvo. Iz zgodovine Evrope so izginili še hitreje, kot so vanjo vstopili. In čeprav so močno vplivali na ustroj sodobnega sveta, lastnih sledi niso pustili. Zgradili niso ene same stavbe in umetnost jim je bila tuja do te mere, da niso poznali pisane besede. Zgodovinarji se zanašajo izključno na rimske kronike, vendar zapisi sovražnika nikoli niso objektivni. Zato si strokovnjaki niso edini glede marsičesa. Eni denimo pravijo, da so z ubojitih hunskih lokov letele puščice s primitivnimi konicami iz kosti, saj naj ne bi njihovi lastniki nikdar osvojili kovaštva. Drugi to zamisel označujejo kot absurdno, češ, da s koščicami in naropanimi sabljami ne bi dosegli takšnih vojaških uspehov. A s kostmi ali brez, za stoletje so bili Huni, ti potomci hudobnih duhov z daljnega vzhoda, strah in trepet poznanega sveta.

Rim na poti navzdol
Ime Huni so Rimljani – nihče ne ve, zakaj – nepoznanim narodom onkraj Volge nadeli že v 2. stoletju. Bili so le omembe vredna zanimivost za devetimi vodami, ki se ni tikala Romulovih sinov. Rimsko cesarstvo je bilo tedaj sicer najbolj obširno, a do ravnic za Kaspijskim morjem je bilo par kraljestev daleč. Vendar tista konjeniška plemena niso poznala obstanka. Prijezdila so iz step centralne Azije, nemara celo z obronkov Mongolije in Kitajske, in čeprav za petami niso imela sovražnika, jih je nekaj vselej gnalo naprej. Ne razis­kovalni duh, prej roparska narava. Sami so obvladali edinole živinorejo, toda zaradi izredne veščine streljanja s konjskih hrbtov so bili jako učinkoviti tako pri pobijanju kot hitrem premikanju. Do pridelkov in vsega ostalega so zato prišli na silo.

V 4. stoletju so se Rimljani že lep čas ukvarjali z not­ranjimi spletkami. Zaradi tega so leta 286 prestolnico preselili v bolj čisti in manj skorumpirani Mediolanum, današnji Milan. Cesarstvo so vsled boljšega obvladovanja prepolovili in celo razčetverili, vendar se to ni izkazalo za državotvorno, saj so upravitelji neprestano rovarili drug proti drugemu. Konstantin do te mere, da se je preostalih treh kratkomalo znebil in leta 337 deželo absolutistično povezal pod eno samo žezlo. In vnovič premaknil center moči, tokrat v Novi Rim na bosporsko ožino. A ves ta čas političnih igric in notranjih bitk, ki so spodkopavale moč države, so se mejaši krepili, povezovali ter vse bolj pritiskali. Huni so namreč v drugi polovici stoletja prečkali Volgo in nato Dnjepr ter se po poti okrepili s podreditvijo nomadskih Alanov. Prvi ‘Evropejci’, ki so jih skupili, so bili leta 376 Ostrogoti, takoj za njimi pa še njihovi zapadnejši bratje Vizigoti, oboji v zakarpatskih de­že­lah na ozemlju današnje Romunije. Še pred koncem stoletja so Huni prišli do Donave, kjer se je pričela rimska uprava.

Koliko jih je bilo, ni jasno, toda njihova aziatska podoba in neubranljivo lokostrelsko vojevanje sta staroselske prebivalce pognala v brezglav beg proti zahodu. Pri tem ni šlo za urejeno vojsko pod enim praporom, marveč za nebroj klanov, povezanih v neustav­ljivo plenilsko silo. Kot skupnost so bili nadvse primitivni in kronisti so jih opisali kot hudiče na konjih, ki so brez milosti požigali in pobijali. Nič jim ni bilo sveto in ves čas so se selili. Zahod se jim je takrat zdel še pretrd oreh, zato so se obrnili proti Vzhodnemu cesarstva. Konstantinopla se niso dotaknili, saj so šli okoli Črnega morja, so pa povzročili nemalo gorja po Kapadokiji, Armeniji in vpadli celo v iransko kraljestvo Sasanidov. Šele tam so na nedoločljivem kraju v Iraku doživeli prvi poraz, zato so vrnili v nižave vzhodne Evrope.

Nemirna Evropa
Okoli leta 400 se je upravno središče zahodnega dela imperija znova preselilo, tokrat v Raveno. Ozemlje je bilo razdeljeno na mnogo skorajda neodvisnih provinc, ki so jim vladali taki in drugačni nezapomnljivi uzurpatorji. Dogajanje je bilo tisti čas sila pestro in razdrobljeno, saj ni minilo leto brez mnogih spopadov, prevešanja tehtnic moči in zamenjav glavarjev. Dodatne spore je netila vera, kajti kljub uradnemu krščanstvu so številni Rimljani še vedno častili Jupitra in tovarišijo. Mnoga okoliška plemena so, umikajoč se aziatskim roparjem, sicer miroljubno prestopila pod rimsko okrilje. Nakar so zaradi davščin in poma­njkanja organizirala notranje vstaje. Na tak način je nastala vojska Vizigotov, ki je kasneje zavzela Rim.

Nadalje so pisanje zgodovine zakomplicirala kratkotrajna zavezništva. Okoliška plemena, vključno s Huni, so služila kot tako imenovani federati, najemniki, bodisi zoper zunanjega sovražnika, bodisi v držav­ljans­kih vojnah. Pripadniki istega ljudstva so se znašli celo na obeh straneh bojnega polja, često pa je bil današnji zaveznik že jutrišnji neprijatelj. To so izkusili Rimljani, ki so jim Huni nekajkrat pomagali zoper uletavajoče Germane. A ko so na pomoč pred vizigotsko vojsko Alarika pozvali hunske čete, so se le-te na vratih Večnega mesta pojavile na strani Gotov. Tridnev­no barbarsko pustošenje veličastne metropole leta 410 je pomenilo začetek konca Zahodnega cesarstva. Svet je uvidel, da mogočni Rim ni nepremagljiv.
Hunska glavnina je tisti čas bivala v Panonski nižini, menda okoli Budimpešte, čeprav dokazov ni. Niso zidali ne hiš in ne grobnic, marveč so živeli v šotorih nalik Dothrakijem. Je pa ljudstvo vseeno postalo bolj enovito, kajti brata Rugila in Oktar sta okoli leta 420 konjenike združila in organizirala. Kot velesila, ki se je okrepila in pomešala s podrejenimi Germani, so pritisnili na Konstantinopel. Po znameniti marugški pogodbi, poimenovani po predhodniku Požarevca, so izsilili dajatev nekaj sto kil zlata letno. Naslednji cilj je bila bogatija Apeninskega polotoka, vendar sta poglavarja prej umrla. Leta 437 sta ju nasledila druga brata, Atila in Bleda.

Nastop Atile
Še nekaj desetletij prej so bili Huni kozjepastirsko ljudstvo brez počenega groša, katerega moč je izvirala iz surovosti, drugačnega videza in njim lastnega ‘blickriškega’ vojskovanja. A v sredini 5. stoletja so obvladovali zajeten del Evrope, nagrabili so si veliko bogastvo in postali odločilen igralec v politiki. Nek mislec je tedaj rekel, da so zaradi svoje spremenljive lojalnosti postali “tako gospodarji kot sužnji Rimljanov.” Taki situaciji je vladal Atila, eden najbolj znamenitih vojskovodij vseh časov, o katerem pa je znanega komaj kaj več kot o njegovem ljudstvu. Ne vemo ne kdaj se je rodil, ne kakšen je bil videti. Očividci so poročali, da je bil okruten, majhen in grd ter da je najraje jedel surovo meso. Nek cerkovnik mu je nadel vzdevek šiba božja oziroma po latinsko flagellum dei, saj ga je videl kot božjo kazen zoper grešnost naroda.

Leta 445 je Atila bojda lastnoročno ubil brata in se takoj nato sprl z vzhodnim cesarjem Teodozijem II. Ta mu je odtegnil zlato, zato so se Huni znesli nad Balkanom in med ostalim opustošili Singidunum (Beograd). Cesar je sicer okrepil Konstantinopel in za obrambo zgradil sloviti Teodozijev zid. Toda ko je Atila odločno porazil njegovo vojsko na Galipoliju, se je vdal in raje odprl nov trajnik. Z Zahodom je bil Atila sprva v prijateljskih odnosih, kajti tedanji rimski general in resnični prvi mož države Flavij Ecij je svojo mladost preživel pri njem kot talec. A pakti so kratkotrajni, zlasti če je vmes ženska. Hči takratnega cesarja Valentinijana III. je namreč v izogib poroki s starim senatorjem prosila za pomoč Atilo. Ta je pismo vzel kot poročno ponudbo, zato je od Ravene zahteval njeno roko in s tem pol cesarstva.

Kakor se zgodba sliši naivna, je resnična. Prijateljstva ni bilo več in Huni so za začetek skozi nemške dežele vdrli v Galijo, ki dotlej še ni bila deležna azijskega vpliva, ter oblegali Aurelianum, kasnejši Orléans. Kakšnih petdeset tisoč poševnookih mož je na katalonskih ravnicah junija leta 451 prestregla prav tolikšna zveza rimskih legij in vizigotskih zaveznikov. Hunom je bojna sreča obrnila hrbet in Atila je bil prvič poražen. Zgodovinarji so enotnega mnenja, da gre za eno najpomembnejših spopadov poznega latinskega veka, kajti ob morebitni zmagi bi Huni svoj vpliv raz­širili v zahodni del Evrope in imeli odlično izhodišče za napad na Italijo. Resnici na ljubo bi tisti dan Rimljani lahko docela uničili sovražnika in verjetno ubili Atilo, če ne bi general Flavij zadnji hip zaukazal umika. Bal se je namreč, da bi Vizigoti brez skupne nevarnosti razdrli zavezništvo in se znova obrnili proti oslabljenemu Rimu.

Poslednje zapijanje
Hunska vojska je bila premagana, a ne uničena. Atila je ob letu osorej zopet zaukazal vojaški pohod. Bogastva je imel dovolj, hlepel pa je po moči. Zato se obrnil proti glavnemu cilju, Italiji. Na severu je naredil precej škode, o kateri je moč prebrati v mestnih knjigah Verone, Bergama in Ogleja. Slednji kraj, ki je bil prej imenitno središče, je tako razdejal, da si ni nikoli opomogel in je povsem izgubil na veljavi. Legenda pravi, da so morali vojaki Atili v bližini nasuti hrib, s katerega je gledal uničenje utrdbe. Okoli tega griča so kasneje nastale Udine. Bolj resničen in zanimiv fakt se tika Benetk. Koliščarsko naselje so postavili prav prebivalci padske nižine, ki so se pred Huni za­tek­li na otočke severnojadranske lagune.

Cesar je sovragu pred durmi poslal mirovniško delegacijo in papež Leon I. se je vpisal v anale kot človek, ki je prepričal Atilo, naj opusti namero. Menda je opletal s križem in cikajoč na Hunovo vraževerje omenil, da je Alarik skrivnostno umrl kmalu po osvojitvi Rima. No, razlogi, da se je vojskovodja obrnil, so bili bržda bolj posvetni. V letih 451 in 452 je bila letina pičla, zato so osvajalci gladovali. Nič bolje ne bi bilo, če bi vkorakali v mesto na Tiberi, kajti kašče so bile prazne. Dodatno je na odločitev vplival zmagoviti vdor konstantinopelskih čet v Hunske dežele na Balkanu. Neuspešni zavojevalci so se vrnili v Panonijo, kjer se je Atila med snovanjem nove kampanje leta 453 mimogrede poročil z neko Gotico. A to je bilo njegovo zadnje dejanje, zakaj božji bič se je na poročno noč napil in umrl.

O vzroku smrti je bilo mnogo teorij. ‘Uradno’ se je zadušil zaradi krvi, ki mu je tekla iz nosa, lahko pa, da ga je pičila žena. Rojaki so poglavarja pospravili v troje krst, železno, srebrno in zlato, ter ga pokopali nekje v strugi Donave. Kraj je neznan in če groba niso v poldrugem tisočletju našli ter izropali, veliki hunski kralj še vedno leži tam. Oslabljeni Rim pa se one­čaš­čenju ni izognil. Leto dni kasneje so po njem kar dva tedna harali Vandali, ki so prej zavzeli Kartagino in prišli na italijanski škorenj zjuga.

Hunska dediščina
Če Atila ne bi umrl, bi se bržda podal še na pohod ali dva, vendar bi bil hunski uspeh v vsakem primeru kratkoživ. Pod seboj so imeli resda široko ozemlje, na katerem so nižji poveljniki pobirali hrano, ampak dr­ža­va to ni bila. Vzpostavili niso nikakršne uprave, administracije, gospodarstva in trgovine. Še vedno so bili roparska horda, ki se je zanašala na jemanje, izkoriščanje in tribut Vzhodnega cesarja. Z zlatom so na­to sklepali plitka zavezništva s posamičnimi germanskimi krdeli, a v resnici jih ni maral nihče. Kraljeva preuranjena smrt je le pohitrila usodo. Njegovo truplo se še ni dobro ohladilo, že so se sinovi udarili za nasledstvo. Spor je hitro odločil gotski voditelj Ardarik, prej eden od Atilovih vazalov, ki mu je bilo podrejenosti dovolj. S svojimi ljudmi je leta 454 porazil hunsko vojsko in ubil najsterejšega sina Elaka. S tem se je zgodba čokatih azijskih hudičev, ki so skoraj sto let ustrahovali Evropo, čez noč zaključila.

Od Hunov dejansko ni ostalo nič, pozabljeni so celo marsikateri točni kraji bitk. Rodoslovci niso našli trdne povezave z nobeno etnično skupino, kajti valovi preseljevanja ljudstev, ki so ga pravzaprav do neke mere sprožili sami, so jih raznesli na vse konce. Verjetno se jih je del vrnil na sebi domače neskončne vzhodne ravnice, medtem ko ena od sledi vodi k sorodnim bolgarskim plemenom. So se pa Huni ohranili v folklorah mnogih narodov. V nordijskih sagah se recimo Atila pojavi kot Atli in v Nibelungenleidu kot Etzel. Najbolj pogosti so v madžarskem izročilu, saj so se tamkajšnji kralji v srednjem veku oklicali za Atilove potomce. Morda celo ’naš’ kralj Matjaž. Še v himni imajo par namigov, dočim je v Budimpešti nekaj ulic in trgov poimenovanih po Atili. Ime Hungaria sicer nima nikakršne etimološke povezave s Huni in madžarska ljudstva so prišla v Panonijo šele štiristo let kasneje. Toda če gre kod iskati daljne sorodnike tistih demonskih vojščakov starih dni, je to dejansko v deželi paprikaša.

A ne oziraje na nejasno usodo hunskih genov so ti roparski jezdeci iz daljnih step na Evropi pustili močan pečat. Da so bili neposredno zaslužni za enega največjih svetovnih spomenikov, Benetke, je še najmanj. Njihovi pritiski so sprožili velike selitve, ki so spremenile ustroj zahodne civilizacije. Germanska ljudstva so potisnili na zahod in ko je njihova strahovlada jenjala, so za sabo pustili veliko prazno ozemlje, na katerem so nov dom našli Slovani. Huni so bili posredno odgovorni za dvakratni padec Rima in posledično za konec Zahodnega cesarstva. Lahko bi rekli, da so odločno pripomogli k zaključku antike in tukajšnji svet pahnili v dolgo obdobje gospodarskega ter intelektualnega nazadovanja. Evropa je na pogorišču Rimskega imperija pričela pisati novo poglavje zgodovine, imenovano temni vek.