Bojevniki somraka bogov

Okrutni bradači, častilci starih bo­žans­tev, srditi bojevniki, spretni pomorščaki, zvedavi razis­kovalci in prekaljeni trgovci. Vikingi smo vse to in še več, se s svojega drakkarja razburkanim valovom v brk smeji Lorf Feborsson. Ko­maj čaka, da mu neustrašnost prinese mesto ob Thoru, ko se bo ob Ragnaroku spopadel s kačo Jormungand.

Otoček Lindisfarne je nepomembna skala lučaj od severnoangleške obale, pa vendar se je z njim povezan dogodek zapisal globoko v anale srednjeveške Evrope. Nekega jutra leta 793 – kronisti se ne morejo zediniti, ali 8. januarja ali junija – se je tam izkrcalo ladjevje danskih bojevnikov in oplenilo bogato opatijo. Kot da skrunitev svetega hrama ne bi bila dovolj nezaslišana, so poganski roparji kr­vo­ločno po­bili večino neoboroženih menihov. S tem so si Skandinavci v očeh Boga boječih ljudstev čez noč pridobili sloves okrutnih hudičev, ki se ga zlepa niso znebili. V zgodovinopisju se je pričela poldrugo stoletje trajajoča vikinškadoba.

Od Boga spregledan sever
Viking je sodobna in posplošena označba za poganske napadalce s severa, vzeta iz poznejših islandskih sag, kjer je beseda pomenila plenilski pohod. Nordijcem tedaj ni nihče rekel vikingi in prav tako to ni bil enovit, centraliziran narod. Šlo je za nekaj odmaknjenih, nepovezanih in celo sprtih germanskih plemen, ki so živela na obmorskem delu Skandinavskega pol­otoka in na Jutlandu – celinski Danski. Njihova zgodba, ki traja od 8. do 11. stoletja, je slabo dokumentiran in razdrobljen mozaik cele vrste neznanih Haraldov, Erikov in Olafov, ki so se neprestano vojevali, neredko kar med seboj. Sami niso bili nepismeni, toda runski kamni, njihove glavne beležke, so nosili le kratke navedke. Zato večina tistedobnih podatkov izvira iz izkrivljenih, zapretiravanih cerkvenih in muslimanskih zapisov. Kasneje so po ustnem izročilu mnogokaj popisali sami, a vseeno je pol tisočletja veljalo, da so bili vikingi brezbožni in neotesani barbari.

Daljni sever Evrope je bil dolgo časa samostojen, lo­čen kos sveta. Na večino ostalega kontinenta so imeli Rimljani vsaj posreden vpliv: zgradili so ceste, postavili gledališča, uvedli pisavo in pravo ter pozneje razširili krščanstvo, Skandinavija pa se je skozi vso železno dobo razvijala brez tuje pomoči. Medtem ko so drugod pol tisočletja častili Kristusa, so se severnjaki ponosno ravnali po starih germanskih šegah. To je bilo ključno, kajti Thor in Odin nista učila nastavljanja drugega lica neprijatelju, marveč sta nagrajevala junaštvo. Zato jih ni bilo strah umreti v boju, saj so verjeli, da jim bo neustrašnost prinesla nesmrtno spoštovanje in posebno mestu v Valhali, kakor so rek­­li svojemu zagroblju. Eden od povodov za vikinška plenjenja je bilo ravno nasprotovanje nasilnemu pokristjanjevanju, denimo s strani Karla Velikega, ki je na koncu 8. stoletja spreobrnil Sase, danske južne mejake. Drugi razlog pa je bila preprosta težnja po rodovitni zemlji, ki jim je je v domovini primanjkovalo.

Vikinška Anglija
Morje je bilo pri nordijcih brezšivno vključeno v tisoč­letno kulturo. Pomenilo jim je tako vir hrane kot najbolj praktičen način prevoza, kajti dežela je bila raz­členjena in hribovita. Plovstvo so imeli zategadelj v krvi. Njihove preproste ladje so bile od gredlja do jadrnika (priprave za jadranje proti vetru) konstrukcijski vrhunci in so mogle zaradi simetričnosti pluti ritensko. Za nameček jim je nizek ugrez omogočal plovbo po plitvinah in rekah. Drakkarjem, kakor so zaradi zmajske glave na premcu pravili vikinškim ladjam, v tis­tem času v urnosti in okretnosti ni bilo para.

Frankovska država na jugu je imela utrjena pristanišča, zato so se v prvem valu podali na zahod. V 9. stoletju so redno ropali po obalah današnje Nizozemske, Francije in britanskega otočja. Slednje se jim je sploh dopadlo, saj so naselili Ferske in Šetlandske otoke, ustanovili Dublin in več drugih irskih mest ter leta 886 zavzeli severno Anglijo. Tam so za dobro stoletje vpeljali dansko nadvlado – državo Jorvik z glavnim mestom York. Največji vikinški kralj Knut Veliki je bil zato obenem vladar Danske in Anglije.
Dasi so jih kasneje sosednje kraljevine pregnale, so vikingi uspeli pustiti neizbrisen pečat na tamkajšnjem rodoslovju in jeziku. Dobršen del vsakdanjih angleš­kih glagolov in samostalnikov je skandinavskega izvo­ra, od give, take, sit in eat do egg, bag, fog ter cake. Praviloma so vikinške vse besede na sk-, kakršni sta sky in skin, ter krajevna imena s končnico -by (Whitby …). A to je bil le prvi del nordijskega vpliva na anglosaške staroselce. Kot uči srednješolska zgodovina, je Otok leta 1066 zavzel Viljem Osvajalec, ta pa je bil Norman in neposreden potomec vikinga Rolfa, ki se je konec 9. stoletja izkrcal v severni Franciji. Za božji mir mu je francoski kralj tedaj daroval koš­ček primorske zemlje, ki se po ‘ljudeh s severa’ odtihmal imenuje Normandija.

Sužnji in mrožji okli
Vikingi se niso zadovoljili z bližnjimi ozemlji, marveč jih je pustolovski duh gnal dlje. Danci so napredovali po atlantski obali in rajdali po Iberskem polotoku, kjer je Odin prvič srečal Alaha. Leta 844 so za dva tedna zavzeli Lizbono, oplenili nekaj maroških pristanišč, se pofočkali na vse večje sredozemske otoke in potrkali na duri Črnega morja. Ker je njihovo ladjevje lahko plulo po rekah, pred njimi niso bila varna niti frankovska mesta na Seni in Renu.

Čeprav nordijci niso imeli nič proti dobremu ravsu, ki jim je obljubljal častni sedež ob Thoru v večnih bojiščih, so sčasoma dali največji poudarek trgovanju. V 10. stoletju so bili že ekskluzivni evropski trgovci, ki so obvladovali prostor od Severnega morja do Miklagarda, kakor so rekli Bizancu. Poleg keltskih, saških in slovanskih sužnjev, ki so jih prodajali arabskim in židovskim trgovcem, so imeli v ponudbi mnogo butične robe. Od gor so vozili kitovino, jantar in krzno, na pragu orienta pa so kupovali dobrine, ki jih je prinesla svilnata pot. Arheologi so bili pogosto presenečeni, ko so v skandinavskih grobovih našli kipce Bude, perzijske preproge, arabske kovance in druge vzhodnjaške draginje.

Prek Grenlan­dije v Ameriko
Medtem ko je danska veja podjetno mešetarila po Evropi, so se Norvežani namenili severno. V odpravi so bili predvsem tisti, ki jim ni bila pogodu krvava zdru­žitev dežele pod žezlom prvega norveškega kralja Haralda Lepolasega, zato so iskali nov dom. Leta 874 so ga našli na neobljudenem otoku, ki so mu porekli Ledena dežela, Islandija. Tam so zgradili skupnost kmetov in ribičev, ki se ni podrejala nobeni kroni, marveč je o vseh rečeh soodločala. Tedaj ustanov­ljena islandska republika in parlament, imenovan althingi, sta najstarejši obstoječi tovrstni ustanovi na svetu.

Ko je bil Islandec Erik Thorvaldsson zaradi umora primoran zapustiti deželo, se ni vrnil v očetnjavo, marveč je odplul proti severozahodu. Čeprav ni bil prvi, ki je odkril še eno velikansko zaplato zemlje in ledu, velja Erik, zavoljo rdeče brade oklican Rdeči, za prvega prebivalca in imenovalca Grenlandije. Dežela kajpakda ni pretirano zelena in je dobila tako ime le zato, da bi privabila nove naseljence. Kolonija je lepo cvetela in omogočila še eno zgodovinsko potovanje. Okoli leta 1000 se je Erikov sin, uveljavljeni raziskovalec Leif Ericsson usmeril naprej na zahod in nedvoumno postal prvi Evropejec, ki se je dotaknil ameriške celine. Zapik je bil severni konec današnje Novofundlandije, deželi pa so zaradi divjih trt rekli Vinlandija. Postojanke tam niso postavili in posrečila se je le prva pot, kajti za kasnejšimi smelimi pomorščaki, namenjenimi v novi svet, se je izgubila vsakasled.

Ruski vikingi
Poleg severnoatlantskih in mediteranskih poti je obstajala še nič manj važna tretja smer vikinškega vpliva. Švedska plemena so odplula po Baltiku in nato po rekah skozi slovanske dežele tja do Črnega in Kaspijskega morja. Sprva so Švedi ropali in prodajali plen, nakar se jim je inozemstvo dopadlo in so na poti pognali korenine. Med drugim so ustanovili kraj Holmgard, ki je nato Novogorod postal, zavzeli Kijev in leta 882 vzpostavili eno prvih tamkajšnjih političnih tvorb, Rusijo. Kakor se čita nenavadno, so predhodnico največje države na svetu ustanovili prav Skandinavci, takozvani Rusi. Beseda ni slovanska, marveč izhaja iz nordijščine in pomeni nekaj v zvezi z veslanjem. Vikinška Rusija je obstajala vse do vpada Mongolov v 13. stoletju, pri čemer so se nordijci hitro stopili z okolišem oziroma poslovanizirali.

Vzhodne vikinge so imenovali tudi varjagi, zapriseženi tovariši, in v tej besedni obliki je najbolj znana varjaška garda. Ta je spričo neustrašnosti služila na mno­­gih evropskih dvorih, med ostalim kot osebna straža bizantinskim cesarjem vse do do 14. stoletja. Če se boste kdaj ustavili v Istanbulu, bodite pri obisku Hagije Sofije pozorni na vpraskane rune na ograji prvega nadstropja. Nek varjaški gardist Halfdan se je med ceremonijo v 9. stoletju očitno močno dolgo­ča­sil, zato se je pobalinsko podpisal.
Po tej strani so vikingi dosegli celo Bagdad, kar jim je prislužilo mnogo omemb v arabskih kronikah. O njih je med ostalimi pisal znani muslimanski popotnik Ahmad ibn Fadlan, ki jih je spremljal na plovbi po Volgi. Prav njegovi podrobni zapisi so rabili kot temelj zgodovinskih raziskav, hkrati pa so osnova romana Jedci mrtvih od Michaela Crichtona, po katerem so nato posneli film Trinajsti bojevnik. Eden od filmskih detajlov, ki neposredno izvira iz ibn Fadlanovega dnevnika, je vikinško skupno pihanje nosov in umivanje frisov v isti skledivode.

Brez rogov in s čistim dlačevjem
Vikingi so se bíli v mnogih bitkah, na morju in kopnem, vendar kakega obče poznanega spopada ni. Predvsem zato, ker ni šlo za desettisočglave vojske ali večje kampanje, temveč za manjše, samostojne konflikte. Največ se jih je odvilo na angleških in francoskih tleh, često pa so se borili med seboj, zlasti Danci in Norvežani. Podrobnosti so skope in poznejši skandinavski pisci so iz neznatnih ravsov naredili veli­čast­ne epopeje, v katerih so sodelovali celo velikani in druga mitološka bitja.

Bolj je znana vikinška orožarna, ki je bila po izkopaninah sodeč vsestranska. Edino za loke niso marali, ti so se jim namreč zdeli bojazljivi in nevredni Valhale. Značilne za severne bojevnike so bile sulice in težke sekire, ki jih druge vojske niso uporabljale, ter okrogli ščiti, ki so jih med plovbo pritrdili na ladijsko stranico. Zaščitni znak, rogata čelada, je v celoti plod kasnejše domišljije, saj arheologi niso našli niti enega primerka. V boju bi bilo tak­š­no pokrivalo zelo nepraktično.

Tistečasni opisi vikinške kulture so pičli in zgodovinarji so se morali pri odkrivanju načina življenja opirati na arheološke najdbe. Na nekaterih področjih so bili vikingi napredni, predvsem v navtiki, kjer so poznali primitiven teleskop in neke vrste kompas – proslavljen sončev kamen, kristal, ki je lomil svetlobo in omogočal določanje položaja sonca skozi oblake. Po drugi plati pa je bila njihova skupnost docela oralna in zapisanih niso imeli niti zakonov. Trdno so verjeli v posmrtno potovanje, zato so velike može pokopavali z ladjami, konji in vso potrebno opremo. Zanimivo je, da je med osebni inventar slehernika sodil glavnik za razčesavanje dolgih brad in las. Nasploh so bili pri higieni nad evropskim povprečjem, kar potrjuje nordijski izraz za soboto: laurdag – pralni dan.

Ko so Skandinavci pričeli s haranjem, se je njihova domača občina močno spremenila. Ženske so pridobile na samostojnosti, kajti moški so bili pogosto prisotni le ob setvi in žetvi, ko so se iz krvoločnih piratov spremenili v vestne kmetovalce. Oziroma se sploh niso vračali in so seme sejali kar po tujih deželah, kjer so se nato ustalili in v nekaj rodovih asimilirali. Neredko so se kot lokalci borili proti naslednjemu vpadu svojih rojakov. Za genealoge so zato vikingi zanimiv predmet študij, saj imajo Skandinavci značilnost v dednem zapisu, ki jo je lahko izslediti. Dobršen del Ircev in Angležev ima jasne vikinške korenine, njihove sledi pa je najti tako na Siciliji kot v Ukrajini.

Odinovo slovo
Doba vikingov je jenjala v 11. stoletju, ko so se şna severu oblikovale zedinjene kraljevine Danska, Norveška in Švedska ter so vladajoče dinastije prevzele krš­čans­tvo. Legenda pravi, da je bil prvi vikinški krš­če­nec Harald Mod­rozobi (ime je dobil po ljubezni do borovnic), ki je nosil dansko krono v drugi polovici 10. stoletja. Njemu na čast so ‘popisali’ najbolj znan runski kamen v mestu Jelling, tisoč let kasneje pa mu je dalo poklon švedsko telekomunikacijsko podjetje Ericsson. Zaradi Haraldove uspešnosti pri povezovanju različnih ljudstev so po njem imenovali protokol bluetooth, katerega znakec sestavljata runski črki H in B.

Resda so se mnogi še stoletja oklepali starega panteona in običajev, zlasti na Islandiji, in latinica prav tako ni bila sprejeta čez noč, zato obstajajo celo omembe Kristusa v runah. Vseeno pa so nove območne škofije urno poskrbele, da so severnjaki prenehali s suže­njstvom. Poleg tega se je Danska morala odpovedati danegeldu, tributu, ki so jim ga na rovaš ustrahovanja plačevali angleški fevdi. S tem je Skandinavija naposled vstopila v cerkveni srednji vek, kakršnega dotlej ni poznala. Šele takrat, stoletja po dogodkih, se je pri­če­lo uradno vikinško hištorijalno pisanje na papir.

Božja pazduha in pra-krava
Najbolj se je slovstvo razvilo na Islandiji, od koder poleg mnogih junaških sag izvira Edda, najpomembnejši opis nordijske mitologije in hkrati vrhunsko delo srednjeveške književnosti. Pravzaprav sta Eddi dve. Mlajšo je okoli leta 1220 v prozi napisal Snorri Sturlusson in gre za nekakšen priročnik za pesnike, ki skozi poe­tične primere razlaga teorijo rimanja in hkrati razkriva mite ter legende. Dolgo časa je bila poznana le ta knjiga, nakar so pismouki našli originalne pesnitve, ki v ujemah, tako imenovanih skaldih, predstavijo nastanek in konec stvarstva. Ta se imenuje Starejša oziroma Verzna Edda.

Eddo je mogoče brati v slovenščini, a čeprav gre za strnjeno inačico, ki vsebuje le del stihov, je čtivo zahtevno in polno pesniških figur. Kdor želi zgodbe v bolj priljudni obliki, slični antičnim pripovedkam, mora poseči po prirejeni izdaji, kakršna je Tolkienova knjiga The Legend of Sigurd and Gudrún. Izvirna Edda se prične z najbolj znano pesnitvijo Voluspa (v prevodu Bajanje vidke), ki predstavi nastanek sveta. Ta vklju­ču­je mnogo nenavadnih dogodkov, recimo ‘levo nogo, ki je desni nogi zaplodila šestglavo bitje’, ‘velikana, kateremu so se izpod pazduhe izvalili prvi ljudje in iz švica ledeni troli’ ter ‘pra-kravo, ki je iz ledu izlizala prvorojenca’. A podobne čudaškosti poznajo vse mitologije. Navsezadnje je Atena prišla Zevsu iz čela, Afrodita pa je nastala iz morske pene …

Asgardska družba
Nadaljevanje Edde pojasni ustroj nordijskega vesolja. To sestoji iz devetih ravni, katerih temelj je vseobsegajoče drevo Ygdrasil. Na sredini je Midgard, kjer živimo ljudje, okoli imajo lastne svetove škrati, vilini in različni velikani, na vrhu sta božji domovanji Asgard in Vanaheim ter na dnu Hel, kraj, kamor gredo nejunaki. Bogov so vikingi poznali dvoje vrst, ki so se sprva med seboj borili, po premirju pa predstavljajo le en panteon. Vodil jih je Odin, zavetnik modrosti in vojne, ki oborožen s sulico Gungnir jaha na osmeronogem konju Sleipnirju, medtem ko ob njem letita krokarja Hugin (misel) in Munin (spomin). V njegovi domeni je Valhala, posmrtni kraj, kjer junaški bojevniki čakajo na poslednjo bitko, medtem ko jim valkire, tamkajšnje delavke, nalivajo medico. Valkire drugače niso le natakarice, marveč so one tiste, ki imajo čast od­lo­ča­ti, kdo bo na bojnem polju umrl.

Drugo prepoznavno nordijsko bajeslovno ime je Thor, bog groma in lastnik mogočnega kladiva Mjolnirja. Thor je Odinov sin in spočetka je imel brata Baldurja, dobrega in lepega bogeca, na katerega nas poleg znamenite igre spominja zdravilna zel baldrijan. Baldurja je ubila Lokijeva zahrbtnost, kar velja za največjo tragedijo vikinških žajfnic. Nasploh je za večino težav v devetih svetovih odgovoren prav Loki, velikan in bog prevare. Med ostalimi beštijami je Loki zaplodil kačo Jormungand in volka Fenrirja, ki ju je Odin iz previdnosti poslal v ujetništvo. Omembe vredna božanst­va so še varuh sveta Heimdal, zaščitnik pravice Tir in predstavnica žensk in Odinova žena Frig oziroma Freja. Bogovi imajo človeške značaje, pri čemer sta bolj kot dvojnost dobrega in zla v ospredju red in kaos. Njihove prigode so v Eddi podrobno popisane, vključujoč (pre)mnogo nenavadnih imen bitij, krajev in objektov, kar naredi čitanje še bolj težavno.

Zaključek dela je Ragnarok, somrak bogov, natančen opis konca vesolja. Lokijevi živali se bosta osvobodili, vzdignili se bodo mrtvi, nebo se bo preklalo in Heimdal bo zatrobil na svoj zlati rog. Junaki Valhale se bodo spopadli z velikani, Jormungand se bo pomeril s Thorom, Loki s Heimdalom in volk z Odinom. Na kraju bodo umrli vsi, devet svetov bo gorelo in zemlja se bo potopila v morje. Rešena človeka bosta pričela nov svet, očiščen zla, ki bo trajal večno.

Vikinška mitologija seveda ni edinstvena, marveč del širšega germanskega izročila in ima posledično mnogo skupnega s splošno indoevropsko podlago. Zemljo, ki je nastala iz telesa velikana, je denimo moč najti v hinduizmu, pra-drevo poznajo poleg Indijcev še najmanj Slovani in Kelti, nekatera imena božanstev različnih plemen imajo enak koren … Da se Odin in Thor zvečine omenjata v navezi s Skandinavijo in ne z drugimi germanskimi ljudstvi, pritiče preprostemu dejstvu, da so na severu najdlje obdržali staroveške običaje in vero. In da so se na Islandiji res potrudili z zapisom več stoletij trajajočega pripovedništva. Edda je nič manj kot biblija svoje kulture. Slavni pravljično-zgodovinski spisi obstajajo tudi pri sorodnih narodih, denimo staroangleški ep o Beowulfu in nemška Pesem o Nibelungih. Vendar so to zgolj junaške povesti in ne izčrpne zbirke podatkov.

Škrat s palico
Skladatelj Richard Wagner je elemente severnogermanskih povesti vključil v svojo mojstrsko glasbeno dramo Nibelungov prstan, kjer je v ospredju legenda o junaku Siegfridu in padli valkiri Brunhildi. Toda največji apostol nordijskega bajeslovja je bil Tolkien. Kot zgodovinar in jezikoslovec je obvladal Eddo in vse ostale germanske epe ter iz njih bogato črpal. Zato so njegova dela opremljena z runsko pisavo, Middle-earth oziroma Srednji svet pa je dobesedni prevod Midgarda. Nadalje je neposredno iz severnjaških bajk vzeta narava škratov in vilinov. Imena vseh škratov so skoraj dočrkovno skopirana iz Edde, prav tako Gandalf, ki se pojavi v Voluspi kot vilin (alfr) s palico (gandr). Celo čarodejeva podoba je zelo očitna preslikava Odinovega avatarja, bradatega pohajkovalca v sivi obleki. In nenazadnje so bili prstani v vikinški kulturi čislane draginje, ki so jim često pripisovali čarobne moči. J. R. R. zgledovanja ni skrival, marveč je sam od sebe razložil vire.

Prek Gospodarja Prstanov smo dobili namizniški svet Dungeons & Dragons, oboje pa je navdahnilo sodobno anglo-nemško-ameriško fantazijo. Vikingi resda niso poznali vseh elementov današnjih frpjk, ki so zmešanica bitij z vseh vetrov. Toda klasične osnove so nedvoumno germanskega izvora, pri čemer je največ podatkov dala ravno vikinška folklora. Ta je predstavila škrate, ki kopljejo pod zemljo, viline, ki so v sodelovanju z naravo, in velike, kosmate, neumne trole. Edda je torej vplivala tudi na Sneguljčičinih sedem prijateljev.

Od torka do petka
Stereotip vikingov kot robatih vandalskih plenilcev je stroka omilila šele med razsvetljenstvom, ko so se Danci, Švedi in Norvežani pričeli zavedati svojih korenin ter preteklost predstavili na bolj romantičen način.
Odltej pogosto prihaja do starogermanske oziroma vikinške renesanse. Danci so tako v 19. stoletju pri­če­li poudarjati vikinško pionirstvo v Ameriki, Švedi so vikinško hrabrost izpostavljali med finsko vojno, narodna zavest pa se je okrepila tudi med vsakim pomembnejšem arheološkem odkritju.
Poznano je bilo nacistično prepričanje, da je nordijska rasa najodlič­nej­ši primerek človeka. To je še danes voda na mlin skandinavskemu fašističnemu gibanju, ki je najbolj izrazito na Norveškem. Manj skrajni so na Islandiji, kjer imajo registrirano neopogansko religijo odinizem, ki veleva, da se ga napijejo s pivom in žrtvujejo par klobas. Vsekakor jim v Skandinaviji korenine veliko pomenijo in mnogo krajev ter ulic izvira iz mitologije, kar je v Nemčiji ali Angliji redkost. Vse pa nas na asgardske varuhe spominjajo imena dni v germanskih jezikih. Tuesday je dobil ime po Tiru (torek ga ni po Thoru, marveč beseda pomeni v ruščini drugi), wednesday po Odinu oziroma Wotanu (za nemško ‘sredino tedna’ Mittwoch to seveda ne velja), thursday po Thorinu in friday po Freji.