Ameriška revolucija

Rdečesrajčni Lord Febotu zviša davke, zato slednji strese prvega čaj v morje. Ta navidez nepomembni pripetljaj sproži preobrat, ki spremeni tok zgodovine in pripomore k današnjemu ustroju sveta.

Anglija se je ameriškega kolonializma lotila drugače od Portugalske in Španije. Medtem ko sta slednji državi že stoletje delali pogrom nad tamkašnjimi civilizacijami in gospodarsko izkoriščali naravo ter družbo, je prva angleška stalna postojanka James­town zrasla komaj leta 1607, dotlej pa so londons­ki pomorščaki teren le raziskovali in lovili bob­re. Bogatije na severni strani namreč na prvi pogled ni bilo in četudi je bilo kroni v interesu širjenje imperija, so se Angleži čez Lužo odpravili z bolj poštenimi oziroma naselitvenimi nameni. Prva večja kolonija je bila Virginia, v naslednjem stoletju pa je obronke vzhodne obale vzelo za svoje nekaj sto tisoč priseljencev. To niso bili kaznjenci in siromaki, marveč zvečine pošteni ljudje vseh slojev, ki sta tja pregnala bodisi verska zaznamovanost, bodisi slabo otoško vreme. Vsekakor pa želja po razvoju in ureditvi boljšega življenja.

Leta 1707, ko sta se Anglija in Škotska povezali v Veliko Britanijo, je ‘združena zastava’ plapolala v poldrugem ducatu kolonij. Te so si bile različne po druž­benem in verskem ustroju. Ene so vodili veleposestniki, druge malomeščani, zopet tretje kvekerji, a vsem je bila skupna dovoljšna mera samouprave. Matica je bila namreč do ameriških ozemelj prizanes­ljiva in jim je celo pustila lastno pobiranje davkov. De­mokratična, versko strpna ureditev brez toge lo­čitve med stanovi, brez zgodovinskih bremen in brez dinastij, ki so se po božje nosile je bila za marsikaterega Evropejca obljubljena dežela. Predvsem pa je bil življenjski standard navadnih ljudi znatno boljši do onega na stari celini.

Sredi 18. stoletja je zato tam domovalo že poldrugi milijon Amerikancev. Čeprav je angleška aristokracija celo na najboljše med njimi, kakršen je bil znanstvenik, pisatelj in politik Benjamin Franklin, gledala zviška in jih obravnavala kot podeželane, so bili vsi po vrsti ponosni Britanci. Bogati lastniki plantaž so pošiljali otroke v uk v London, v New Yorku so čitali angleške knjige in časopise ter v Bostonu pili čaj po otoških pravilih.
In tako bi ostalo še nekaj časa, če ne bi prišlo do sosledja ne pretirano nenavadnih dogodkov. Ki jih, mimogrede, ni sprožil nek Connor Kenway.

Nesmiselne davščine
Leta 1756 sta se po komaj nekajletnem premirju Britanija in Francija ponovno (in ne zadnjič) udarili. Spopad, ki se je v kronike vpisal kot sedemletna vojna, se je bíl tudi na severnoameriških bojiščih. Francija si je namreč lastila ogromno ozemlje, ki se je razprostiralo od vzhodne Kanade prek Velikih jezer vzdolž Mississippija vse do Mehiškega zaliva. Po dolgoletnih bojih, kjer so se na strani britanske krone borili Američani, med ostalimi celo George Washington, se je Francija leta 1763 skoraj povsem umaknila s celine in prepustila Kanado Britaniji. A zmaga je bila draga, kajti vsesvetovna vojna je v imperiju povzročila ogromen primanjkljaj.

Parlament je zato sprejel sladkorni odlok in kolkovino (stamp act – davek na uradne tiskovine), prva iz serije zakonov za višjo obdavčitev kolonij.
Ameriške prebivalce je to vznejevoljilo. Tudi njih je vojna izčrpala in novi davki, ki so romali neposredno v državno blagajno ter so bili pogojeni z dodatno birokracijo in okrepljenim oblastništvom, so jih spomnili na poteze evropskega absolutizma. Dodatno so lokalno prebivalstvo dražili s prisotnostjo požrešne vojske, ki je med ostalim pomagala pri uveljavljanju ukrepov. To nikakor ni bilo skladno s svobodno politično voljo kolonij, kjer so se pod vplivom tamkajšnjega razsvetljenstva čedalje bolj uveljavljali liberalizem in republikanska načela. Najbolj jih je bolelo, da pri odločanju niso imeli besede in so jim nove zakone odredili ljudje, ki Amerike niso videli od blizu. V parlamentu namreč ni bilo ameriških predstavnikov, kar je bilo po njihovem v nasprotju z angleško ustavo iz leta 1689. Iz tega izvira glavni protibritanski slogan tistega časa: “No taxation without representation.”

Sprva je bil protest ideološki in nepovezan, kajti kolonije med seboj niso veliko sodelovale. Mest je bilo malo, komunikacija počasna in večina prebivalcev je potovala komaj kaj dlje od sosednjega zaselka. Tež­nje po presekanju vezi z matico tedaj še ni bilo. Območni zakonodajni zbori so po­šiljali peticije čez Lužo, Franklin pa je parlamentu celo napisal znano rimanko, ki se začne z “We have an old mother that peevish is grown, she snubs us like children that scarce walk alone; she forgets we’re grown-up and have sense of our own.” Toda London je trmasto zagovarjal svoje kolonialne pravice, obdavčil še vrsto osnovnih dobrin in celo odločal, s kom smejo trgovati. Američani so zato v dokaz svoje samozadostnosti pričeli množično bojkotirati britanske izdelke.

Katran in perje
Prvi strel je odjeknil 5. marca 1770 v Bostonu. Živčni britanski vojaki so streljali v neoboroženo množico, ki jih je kepala, in ubili pet domačinov. V odgovor na bostonski masaker, kakor dogodek imenuje ameriško zgodovinopisje, je domoljubna skupina Sinovi svobode zažgala topnjačo kraljeve mornarice. Britanske dacarje so odtlej redno polivali s katranom in jih valjali v perju. Vrhunec demonstracij pa je bil dogodek, kasneje poimenovan bostonska čajanka. Zavoljo nestrinjanja s carino je skupina Bostončanov, preob­lečenih v indijance, 16. decembra 1773 vdrla na angleško trgovsko ladjo in pometala v morje vso po­šilj­ko čajevčevih listov.

Kralj se je pridušal, da bo uporniško ljudstvo pokoril, enako penasti so bili mnogi lordi. Namesto da bi omilili politični pritisk, so sprejeli nov niz pravil, med drugim prepoved javnega zborovanja, vojaški nadzor Bostona in blokado tamkajšnjega pristanišča, dokler prebivalci ne bodo poplačali uničenega čaja. Nezadovoljstvo Američanov, ki se je začelo zaradi davkov, je zdaj preraslo v odprto sovraštvo do rdečih uniform, ki so jih nosili Britanci. To je raznotere družbene skupine in lokalne uprave kljub drugačnim pogledom in verskim nestrinjanjem povezalo v enotno opozicijo. Intelektualci so ustanovili kongres in pričel se je načelni boj za ameriško suverenost.

Kolonije so od vselej imele lastne milice, tako za vpostavljanje reda kot za obrambo pred indijanci. Ko so se pričeli odnosi z matico krhati, je bilo lokalnih oboroženih sil vse več in so predstavljale resno grožnjo kraljevi vojski. Uvodni vojaški spopad se je odvil 19. aprila 1775 pri Lexingtonu v Massachusettsu, ko so hoteli vojaki razorožiti teritorialno obrambo. Ne le, da jim to ni uspelo, večtisočglava partizanska množica jih je skozi vrsto bitk spodila nazaj v Boston, od koder so morali rdečesrajčniki pobegniti z ladjami. Iz tega zgodnjega obdobja je v računalniških strategijah znana bitka pri Bunker Hillu.

Puške in kanoni
Na Otoku o dogodku niso izvedeli od svojih generalov, saj so ameriški voditelji poslali svoje sporočilo s hitrejšo ladjo. V njem so izrazili lojalnost kralju, a ga obenem pozvali k posredovanju. Vojne s svetovno velesilo si niso želeli in matično domovino so spoštovali.
Toda imperij zaradi drugih kolonij, ki prav tako niso bile najbolj zadovoljne, takih dogodkov ni mogel prezreti. Odgovor Jurija III. je bil jasen: upor je treba zatreti in kolovodje obsoditi. Kongresniki niso imeli izbire. 14. junija 1775 so ustanovili uradno ameriško vojsko in za vrhovnega poveljnika imenovali Georga Washingtona, tisti čas najbolj vplivnega in najbogatejšega Američana. Pri tem velja poudariti, da v revoluciji niso sodelovale vse britanske kolonije v Ameriki. Kanadska ozemlja na severu ter karibski otoki in Florida so ostali zvesti Londonu.

Britanija je leta 1776 poslala čez ocean največje ladjevje tistega časa. Po hitrem postopku se je vojska izkrcala v New Yorku in upala, da bo upornike porazila v eni sami bitki. Glede na to, da so imeli pred seboj neizkušene poveljnike z neizvežbanimi, slabo opremljenimi četami, se je to zdelo zelo verjetno. In v za­četnih mesecih je šlo Washingtonovim silam dejansko za nohte. Do te mere, da se je mnogo soldatov v obupu ponovno izreklo za kralja. Toda sčasoma so Američani izrabili prednost partizanskega bojevanja in domačega terena, nasprotnik pa je imel preglavice z oskrbo in komunikacijo.

V sedmih letih se je zgodilo mnogo bitk, od gverilskih do takih, v katerih je sodelovalo več deset tisoč vojakov. Največ bojnih polj je bilo okoli New Yorka, glavnega britanskega štaba, denimo na Long Islandu in pri Saratogi. Prav slednji spopad je z zmago doma­činov (1777) tehtnico prevesil. Istega leta se je Ameriki pridružila še Francija in nato Španija in Nizozemska. Tu ni šlo le za pomoč v opremi, marveč so dežele Londonu uradno napovedale vojno, oslabile britanske pomorske blokade in razširile bojišča tja do Indije. Največja bitka tistega časa se sploh ni odvila na ameriških tleh, marveč na Gibraltarju, ki sta ga špansko in francosko ladjevje zaman oblegali.
Velika Britanija je prav tako našla zaveznike. Kar tretjino skoraj stotisočglave vojske so predstavljali nemš­ki najemniki. Nadalje so imeli lokalno pomoč, saj se je na strani krone borilo mnogo ameriških lojalistov, tako imenovanih torijev, ki so bili proti odcepitvi. In nenazadnje je uspelo Britancem z ozemeljskimi obljubami na svojo stran pridobiti indijanska plemena. Irokezi, kamor sodijo tudi Mohavki, so uničili številne raztrosene mejne kmetije, za kar so se jim Američani po koncu vojne konkretno maščevali.

Kralj je kmalu uvidel, da Amerika ne bo nikdar več upognila kolena. Toda popustil ni in je nameraval nepokorno deželo mučiti v nedogled. No, dolgotrajno vojevanje v daljnih krajih in vmešanje drugih držav je počasi nižalo javno podporo. Še zlasti, ker njegova soldateska ni pokazala otipljive uspešnosti. Mnogo generalov se je izreklo proti bratomorni vojni in ve­čina vojakov ni umrla zaradi krogel, marveč so jih pokopale norice in skorbut. Morala je bila zategadelj na nižku. Zaključno poglavje je bilo sedem tisoč zajetih rdečeplaščnikov po bitki pri Yorktownu jeseni 1781.

Nova država
Ameriški razumniki, združeni v kongres, so koj po uvodnih spopadih pričeli ustvarjati samostojno domovino. Povezana trinajsterica je 4. julija 1776 v Philadelphiji sprejela Deklaracijo neodvisnosti. V tem slovitem pravnem aktu so se novonastale Združene države Amerike, sklicujoč se na zakone narave in Stvarnika, odrekle Kraljestvu Velike Britanije. Za zastavo so Američani vzeli dotedanjo rdeče-belo črtasto podlago, le da so britanske križe nadomestili s trinajstimi zvezdami – po eno za vsako zvezno državo – na modri podlagi.

Sveža, slabo organizirana in necetralizirana federacija se je seveda soočala z ogromno težavami, v prvi vrsti s finančnimi. Učinkovitega davčnega sistema niso imeli in denarja je bilo komaj za preživetje, za plače vojakom pa ne. Težava je bila valuta, saj so imela območja različne sorte gotovine, ki se je vsa po vrsti izkazala za neuspešno. Inflacija tekom vojne je bila ogromna in nekajkrat je že kazalo, da bo ohlapna zveza razpadla oziroma da se bo zgodil puč. Zlasti je bil to problem po yorktownškem spopadu, ko so se Britanci umaknili, Američani pa so še poldrugo leto ostali v brezdelni vojni pripravljenosti. Naposled so se septembra leta 1783 vsi sodelujoči zbrali v Parizu in podpisali mirovno pogodbo. Velika Britanija je priznala suverenost ozemlja med Atlantikom in Mississipijem, vrnila Florido Španiji in Kanado Franciji.

Država je potrebovala še desetletje usklajevanj med posameznimi ozemlji, da je pričela normalno delovati. Pri tem so zvezne dežele ohranile veliko samouprave in lastnih pravil, kakor je še dandanes. Skupno ustavo, ki je temeljila na neodtujljivih človekovih pravicah, so sprejeli 1787., George Washington je kot prvi predsednik prisegel leta 1789., dolar pa so definirali šele 1792. Sprva je za upravo rabila Philadelphia, toda po vojaških demonstracijah zaradi neizplačil so se očetje naroda odločili, da potrebujejo novo, samostojno prestolnico. Zemljišče za temelje Zveznega mesta (Federal City) oziroma Columbie sta odstopili Virginia in Maryland, kongres pa je v novem glavnem mestu prvič zasedal leta 1800. Kraj so preimenovali v Washington šele konec 19. stoletja.

Zapuščina revolucije
Vsem znani spomenik ameriškega boja za neodvisnost in francoske pomoči pri njem je petdesetmetrski kip boginje Libertas v njujorškem zalivu, znan tudi kot Kip svobode. Izdelal ga je francoski umetnik Frédéric Bartholdi šele stoletje po vojni.
A dediščina revolucije ni bila omejena na eno novo državo. Nastanek ZDA je spodbudil val osamosvojitvenih gibanj po Srednji in Južni Ameriki in močno vplival na Evropo, kjer je kljub razsvetljenstvu prevladovala monarhistična ureditev. Moderna država na drugi strani Atlantika je docela ustrezala idealom starocelinske meščanske družbe, ki se je hotela za vselej otresti ancientnega režima. V Združenem kraljstvu se je pod težo novih zamisli preoblikoval parlament, kolonije so pridobile nove pravice in ameriška ljudska ustava je vplivala na zakone mnogih dežel. Eden največjih neposrednih dogodkov je bila francoska revolucija, ki je ni spodbudil le ameriški zgled, marveč je bila posledica finančnega poloma burbonske vladavine. Zgodovinarji so si sklepčni, da brez ameriške odcepitve Napoleona ne bi bilo.