Hitri in furijasti niso nikakršno remekdelo filmske industrije, toda poleg vplivnosti prvih epizod jim je treba priznati celokupno solidnost. Navsezadnje franšiza vleče v kino že v sedmo, kar je v tej branži velika izjema. Ponavadi se serije upehajo pri dvojki, trojki, nakar sledi le bedna straight-to-video molža, praviloma s čisto drugimi liki. Tale niz pa viša proračun z vsako novo izdajo in štorijo plete koherentno. Novo poglavje ni zgolj nadaljevanje šestice, marveč hkrati od Tokyo Drifta. Tipček od zadnjič, tisti Bard / Dracula, ki je razsul pol Londona, je čudežno preživel in ima zajebanega brata Jasona Stathama. Ta se maščuje Domu in njegovi familiji, začenši s Hanom …
Film je daleč od svojih pouličnih lučkastih korenin, saj gre za akcijski spektakel najvišjega kalibra. Reševanje sveta, senčne agencije, visoke tehnologije in kiberpočetje postavljajo Fast 7 ob bok Bondom in Misijam nemogoče. Avtomobili so bolj kot kdajkoli le potrošno orodje. Vidimo sicer marsikaj, od GT-Ra prek veyrona do enega najbolj butičnih avtomobilov, libanonskega superšportnika lykan hypersport. Vendar z njimi ne drvijo štiristo na uro, marveč jih raje uporabljajo za skoke med stolpnicami, kotaljenje nizbrdo in klatenje helikopterjev. Dejansko je več streljanja in pretepanja kot dirkanja. To je bržda razlog, da je iz naslova izostala beseda ‘fast’. Šlo je celo tako daleč, da je sponzorska Corona izustena večkrat (trikrat!) kot vsi avtomobilistični izrazi in značke skupaj.
Ker film skorajda pretirava z liki oziroma igralci, me je nehote spomnil na Expandables. Hana in Gisele resda niso obudili od mrtvih, a prisotni so mnogi obrazi od prej, vključno z nekam mehkejšim Johnsonom, tisto policajko iz Ria in Seanom iz Tokia. Poleg Stathama je novodošlec Kurt Russel, za dobro mero pa so navrgli luškano tajnico od Khaleesi, Tonyja Jaaa (pravilno sklanjanje!) in Rondo Rousey. Začuda vse skupaj dovolj dobro funkcionira, saj se med izjemnimi posnetki pretepanj, avtomobilskimi karafekami, mesoreznimi miniguni in dronom, ki ruši Los Angeles, najde dovolj časa za zamorske šale, Dominicove enovrstične modrosti in Letijino vračanje spomina.
Zlasti pa so si snovalci vzeli čas za posvetila rajnkemu Paulu Walkerju. Montažo so zaključili z uporabo njegovih starih prizorov in s pomočjo brata, kar, če si res pozoren, mestoma opaziš. Čeprav studiu ob vseh milijonih dol visi za sentimentalnost, je iztek štorije z utrinki iz življenja Briana O’Connerja in preroškimi zloslutnimi dialogi nadvse čustven. Kaj od tega je bilo v izvirnem scenariju in kaj so dodali naknadno, bomo najbrž izvedeli v dokumentarcu v ploščkovni izdaji. Kot tudi to, ali gre za resnični zaključek ali je še vedno prostor za ‘one last job’.
Najbrž bo nekaj zelencev Furijastim 7 priteklo na rovaš tragedije, a ne oziraje na to so presenetljivo v redu film, boljši od predhodnika. Kljub ubojitim sredstvom ni zatežen, marveč lahkoten in slikovit, predvsem pa postreže z marsikaterim še nevidenim akcijskim presežkom. Kdo bo to drčo neverjetnih, fizikalne in božje zakone upogibajočih prizorov označil za naivno risanko, a iskalec socialnega realizma naj namesto 250-milijonskih spektaklov ostane pri slovenskih izdelkih. Ti boš film gledal, to je jasno, a zavoljo narave in priznavanja kakovosti zanj priporočam veliko platno.
