Srebrno platno je reklamno občilo in Hollywood je njegova marketinška agencija. Največja na svetu, pravzaprav. Slika je torej namenu primerno izkrivljena oziroma idealizirana, kar zlasti velja za tisto o Združenih državah Amerike. Te imamo zato Zemljani v zavesti take kot na primer gusarje, kavboje in Robina Hooda. Ne verodostojnih, marveč filmske. V promociji očetnjave nam tovarna sanj prikazuje superjunaške borce za pravico, običajneže z nenavadno bogatim življenjskim slogom, bleščečim nasmehom in sanjsko poroko ter veličastne pejsaže tamkajšnjih stolpničastih velemest. A dobršen tega je kulisa. ZDA, kakršne vidimo v filmih, so umetne, domala zlagane, najsi gre za joške, zobovje, plažne prizore, ki jih v resnici snemajo v studiu, ali prikaze mest, ki so osredotočeni na bleščeče poslovne downtowne.
Vse to je samoumevno, saj se fikcija bolje prodaja od socialnega realizma. Toda filmi, skozi katere smo se izobrazili o ameriških praznikih, običajih, pravilih, krajih in še marsičem, vseeno uspejo utrditi nekam napačno predstavo o Stricu Samu. Eden takih elementov, ki ga v blockbusterjih ni nikoli videti, je čezmerna čezlužniška zavaljenost. To temeljno lastnost tiste ponosne nacije srečaš ob stiku s prvim letališkim uradnikom, ki mu salo nemalo visi čez pas. Od dežele, ki (vsaj na videz) vlada planetu in je steber svetovnega gospodarstva, takega prebivalstva tujec ne bi pričakoval.
Ameriška statistika pravi, da je povprečna teža odraslega moškega 97 kilogramov in babe 77. S tem, da je slednja visoka vsega 162 centimetrov. To se na hitrico morda ne čuje grozno, a sprehod po navadnih ameriških ulicah, torej ne po Beverly Hillsu, Peti aveniji ali miamijskem Ocean Drivu, da jasnejšo podobo širine. Zlasti preseneti obilica vampastih skrajnežev, takih, ki svoje genitalije niso videli že lep čas. Oziroma za ta podvig nucajo sistem ogledal. Čudenje ni le družboslovno, marveč zoološko, saj tako ogromnih in brezobličnih primerkov lastne vrste, katerih majice so v velikosti družinskega šotora, pri nas ne vidiš. Za določene njihove telesne zaplate in gube sploh ne veš, kam točno sodijo. Pravzaprav je težko verjeti, da imajo jabbaste pojave normalno široka rebra in kolke ter da je za trikratni volumen krivo le in zgolj maščevje.
Zmotno je mnenje, da je debelajsast samo nižji družbeni sloj, ki 24/7 obeduje pri McDonaldu in njegovih številnih posnemovalcih, ki jih najdeš na vsakem od štirih koncev slehernega križišča. Sploh ni tako. Je že res, da bo zamorska big mama prej naročila ducat dolarskih hamburgerjev za večerjo svoje dece kot malibujska poslovna ženska, ki si privošči osebnega trenerja in živi od biozelenjave. A največjo maso – dobesedno – debeluhov predstavlja srednji razred belcev, ki kratkomalo prerad žre. Četudi narod svojo vero poudarja celo na temeljni listini svoje države, dolarskem bankovcu, se svetohlinsko požvižga na enega od sedmih naglavnih grehov: požrešnost.
Težko je določiti kronološki red razlogov za ameriško prašičjeličnost. Osrednji krivci, ne nujno v tem zaporedju, so splošno izobilje hrane, relativno nizka cena in pretirano kapitalistični pristop prehranske industrije, kamor sodijo čezmerna raba ojačevalcev okusa, vprašljive genske manipulacije in dodajanje koruznega škroba v sleherno jed. Že tako velike porcije je povsod mogoče za drobiž superpovečati in gaziranke se pije že za zajtrk, če se le da, iz litrskega kozarca z možnostjo zastonjskega refilla.
Vzroki pa so seveda tudi sociološki, kajti taka množica zavaljencev na novo definira normalnost. Tako, v kateri se zasmehuje trlice in kjer je okolje slonji širini prijazno. Zato se hodeči kit ne počuti zaznamovanega. Ameriške letalske družbe privzeto nudijo takozvane belt extenderje, podaljške varnostnega pasu za ‘večje’ potnike, kakor morajo politično korektno naslavljati 200-kilske ljudi potamčke. Vsi javni sekreti imajo en prostor za ‘večje’ sralce. In vsepovsod so prisotni znakci za invalide.
Invalide? Razumnik se upravičeno vpraša, kakšno zvezo z bajsi imajo klančine, dvigala in parkirišča za nepokretneže. Ti, naivni Evropejec, ti! Vse tiste markacije niso namenjene onemoglim upokojencem, šeprtljavim nesretnikom, brezudcem ali bolezensko nabreknjenim. V resnici gre za drugačno sorto disabled oziroma challenged osebkov: debeluharske vozičkarje. Ta svojevrstna bitja, v naših koncih domala neobstoječa, so gmote tolšče po lastni volji, ki se jim v danem trenutku ne da več prestavljati enega uda pred drugega oziroma jim tega noge ne omogočajo več. Zato si v samopostrežbah ali hotelih najamejo mobility scooter, s katerim gredo lahko celo na šitoar. Cartman v South Parku S16 E09 čisto nič ne pretirava, ko se iz vozička pohvali: “I can get from bed to Walmart and never have to touch the floor once.”
Pri vsem tem je najbolj nenavadno, da so dotični prekomerni tolsteži dobro situirani. Lasvegaške igralnice in potniške križarke so polne vozičkarjev. Disney World in drugi zabaviščni parki takisto. Pujsi gredo celo prek vrste oziroma so deležni specialne asistence. Povsod jim skušajo ustreči, kajti bojda se kot turisti izkažejo kot najmanj ohrni. In če slučajno na kak vlakec ali ringlšpil ne morejo, se jim izrecno opravičijo in jim v roko stisnejo kuponček za extra lard obrok ali spominski lavor za kokakolo.
Kaj se zgodi, ko cela kolona takih motorizirancev uleti z ladje na rajski bahamski otoček, kjer bi se mala kolesa ustavila v mivki? Ne bi verjel, če ne bi videl na lastne oči: med palmami jih čaka celo parkirišče drugačnih vozičkov, takih z balonastimi gumami, ki se ne udirajo. Pogled na salaste ladijske sopotnike, ki se nesamostojno premikajo naokrog, gredo po tri repeteje s kupico v all-you-can-eat bifejih in imajo na vozičku nastavek za ogromen kanister pijače s slamico, je čista preslikava ladje Axiom v risanki Wall-E.
Da je moje pisanje pretirano pretiravanje, malodane nestrpno? Sploh ne. Čez lužo sem bil mnogokrat, to pot pa sem v največjem zabaviščnem mestu na svetu, v Orlandu, lahko dlje časa opazoval to ameriško povprečnost, kakršne drugače ne vidiš na tako spontan način. Ko se ti otrok po prvem dnevu priduša, kakšni debelinkoti so Američani, že mora biti nekaj na tem. Marsikatera mlajša štiričlanska familija tehta 400 kilogramov! Tastara si razdelita tristotko, sto pa ostane za še nenajstniška tamala. S tem, da otročad, celo osemletno, brez heca, furajo po parkih v najetih otroških vozičkih. Da ja ne bi zavoljo popoldanske utrujenosti s sitnobo pokvarili familijarnega izleta. Za večjo pridnost dobijo corn dog v eno in mehurčkasto litrco v drugo roko. Revček bo nato moral kakšnih dvajset let življenja silom prilike hoditi, nakar bo itak brez slabe vesti sedel na mobility scooter.
Američani rastejo že nekaj desetletij in trend ne jenja. Zdravstveni delavci zato bijejo plat zvona in zavarovalnice so že pričele višati premije takim hazarderjem z lastnim zdravjem ter obliko. A to je blažev žegen, dokler se bodo hamburgerčinice oklepale pravila, da ‘soft drinks included’ ne vključuje vode. In dokler bodo pod normalen zajtrk sodili trikrat presladkani krofi ter kup palačink, utopljenih v koruznem ponaredku javorovega sirupa.
Uraden, navzdol zaokrožen podatek ameriškega ministrstva za zdravje pravi, da sta dve tretjini naroda pretolstega. Večina se jih kajpakda ne vali naokoli in precej jih je še vedno normalnih ter očesu prijaznih. Toda ko letiš s tamkajšnjim avionom, je znatna verjetnost, da poleg sebe fašeš goro sala, ki bo uhajalo v tvoj osebni prostor. Tega pa tovarna sanj v svojih reklamnih izdelkih ne pokaže. Podoba, ki meji na ono iz filma Idiocracy, bi deželo vendarle naredila manj obljubljeno. Za vsemogočni dolar je bolj koristno prodajanje neustrašnih McClanov, manhattanskih brezdelnic v dizajerskih cunjah in joškatih plažnih reševalk, čeprav jih je točno toliko, kot je nekoč živelo stereotipnih kapitanov Kljuk in pravičniških lokostrelskih snajperjev.
