Stvarnik je hotel, da je zunanjost živih bitij pomembna evolucijska lastnost, in človek tej črki narave vestno sledi. Kitimo, dičimo in lišpamo se tako za vzbujanje strahospoštovanja in odganjanje nasprotnikov kot iz paritvenih vzgibov. Avti, joški, frizura, zagorelost in slično so naše perje, runo in rogovje! Jebat ga, smo pač lupinarji, kar ni nič nenavadnega, glede na to, da je naše glavno čutilo vid. Ženske imajo svoje kose oprave, moški svoje, obe vrsti pa težita k čimbolj plemenitim primerkom, naj si bodo to čevlji, torbica ali gvant. Vsekakor je nežnejši spol bolj dovzeten za tako maškarado, kar Manolo Blahnik, Louis Vuitton, Jimmy Choo in še sto drugih s pridom izkorišča. A tudi moški imamo svoje modne dodatke, ki segajo od kravat prek manšetnih gumbov do mobilnih telefonov. Eden od njih pa je prav poseben, saj že stoletja združuje vse zaželene maskulinske prvine, torej estetiko, tehniko, vrhunsko izdelavo in prestiž, moremo ga nositi ob vsaki priložnosti in ga za razliko od avtomobilskih ključev lahko kažemo brez slabe vesti. Pravimo mu preprosto – osebna ura.
Za večino ljudi je ta kos inventarja pomemben le zaradi položaja malega in velikega kazalca. Ker to informacijo posreduje tudi venomer prisotni mobilnik, so mnoga zapestja dandanes gola. Toda v nišnem področju urarstvo cveti, kajti določeni ljudje ne iščejo golega časomera, marveč jim zapestna naprava, praviloma docela mehanična, rabi kot okras in predvsem statusni simbol. Tem strežejo ducati proizvajalcev, kakršni so Hublot, IWC, Maurice Lacroix, Breitling, Chopard, Rolex in Tag Heuer. Cene njihovih izdelkov se prično pri konkretnih štirimestnih zneskih in segajo celo do nekaj desettisočakov, unikatni kosi pa seveda še više. Temu primeren je ponos lastnika, ko mu gravirana luneta takega dragocenega kronografa kuka spod srajčnega rokava. (Mimogrede, izraz kronograf označuje uro, ki kaže več kot le osnovni čas. Z drugimi besedami, to so tisti modeli z več številčnicami.)
Prestižno mehanično urarstvo ni obrt, ki bi se hotela v natančnosti merjenja časa kosati z masovnimi tekmeci. Vsaka čast sicer mojstrom, ki jim je že v osemnajstem stoletju uspelo umeriti komplicirane skupke malih zobčenikov in prožin na napako desetih sekund dnevno. Razliko so kasneje zmanjšali in danes dobijo oficielni švicarski certifikat modeli, ki na dan ne zaostanejo za več kot štiri ali ne prehitijo za več kot šest sekund. A odkar so v sedemdesetih letih nastopile elektronske ure, v katerih bije kvarc, eden najbolj pogostih zemeljskih mineralov, se je točnost zapestnega časa znatno izboljšala. Še tako jeftina azijska kvarčnica ne odstopi za sekundo niti v tednu dni.
Ni čudno, da se je največja kriza v švicarski zgodovini imenovala kvarčna kriza. Pred nastopom elektronskih cagarjev je ta alpska dežela obvladovala dobro polovico svetovnega urarskega tržišča. Tradicija tamkajšnje dejavnosti sega v čas reformacije, ko je v Ženevo prišel eden njenih najglasnejših zagovornikov, Jean Calvin. Ko je uveljavil svoje cerkvene ideje, kasneje znane kot kalvinizem, je v Švico pribežalo veliko francoskih protestantov, izurjenih urarjev. Zaradi novih reform, ki so prepovedale nošenje nakita, so se gildi pridružili še vsi lokalni zlatarji in draguljarji. Kako močna je postala švicarska stroka, priča dejstvo, da je večina topodročnih patentov njihovih. Veliko jim je pripomogla kasnejša nevtralnost države, zaradi česar jim ni bilo treba delati inštrumentov za vojaško industrijo. A prva kvarčna ura japonskega Seika je pomenila začetek konca švicarske prevlade, pri čemer je nekaj vloge imel domovinski ponos, zaradi katerega so le stežka sprejeli novo revolucionarno pogruntavščino. Zaradi tega je šlo tričetrt urarjev tedaj na kant, ostali pa so se bili primorani avtomatizirati in podrediti elektroniki, dasiravno so obdržali butično mehaniko, v kateri jim še vedno ni para. Eden od plodov dotične krize je grupa Swatch, največje urarsko podjetje na svetu, ki ga je leta 1983 ustanovil konzorcij švicarskih urarjev.
Čeprav je proti popolnemu nihanju kristala mehanika nemočna, je njeno delovanje naravnost osupljivo. Zlasti ob zavedanju, da so domala vsi principi stari nekaj stoletij – prvo prenosno, tedaj še žepno uro so namreč izdelali na začetku šestnajstega stoletja. Odtlej se manufakturni urarji ženejo za idealom točnosti, kar je vplivalo na čedalje bolj filigransko izdelavo sestavnih delov, kakršni so nemirka, kotvica, zaskočka, kaveljček, zatikalnik in vrtinec. Predvsem slednji, tako imenovani tourbillon, predstavlja višek razvoja. Gre za dodatni rotor, v katerega je vpeta nemirka, nihajoče kolesce, ki je temeljni del urinega pogona. Ta zajebani instrument, ki izničuje negativni vpliv gravitacije na točnost, je urarski genij Breguet izumil že leta 1795. Dandanes velja za najbolj žlahten urarski element, ki je ponavadi jasno viden skozi okence na pročelju.
Podobnih mehaničnih čudes, ki jim v žargonu pravimo komplikacije, se je nabralo še veliko. Takšno je na primer samodejno navijanje z gibanjem roke. Pa ratrapante, ki združuje dve neodvisni štoparici. In nenazadnje večni koledar, ki pozna prave dolžine mesecev in celo prestopna leta. Ravno vsa ta nepredstavljiva uigranost kolesc, vzmeti in drugih koščkov je glavni čar dragih ur, poleg seveda dragih materialov in vrhunskega oblikovanja. To, da jih je treba navijati in na dolgi rok vzdrževati z mazanjem, kajpakda ne moti nikogar.
Marsikdo bi zatorej rad imel tak starošolski, a tehnično dovršen kos ročnega nakita, ki ga v navezavi z letali, jahtami in hudimi avtomobili reklamirajo sami pravi deci iz filmskega in športnega sveta. Vendar je malokdo zanj pripravljen oziroma sposoben plačati nekaj tisoč evrov. Za take se je razvila panoga urarskih ponaredkov, ki baje vsakoletno opremi nekaj deset milijonov zapestij izsanjanih petičnežev, nesojenih japijev, turških petelinčkov in čapcev vseh kalibrov. Na to temo gre moj tokratni apel. Pa ne na rovaš grdobije nespoštovanja pravic in intelektualne lastnine, marveč preprosto zato, ker ta branža ne nateguje le Švicarjev, marveč tudi kupce.
Včasih, ko si tovrstno robo dobil samo v Bangkoku, na slovitem njujorškem Canal Streetu in na carigrajskem bazarju, ti je bilo jasno, kaj kupuješ: plastičen rolex za deset dolarjev. Danes je moč ta warez dobiti celo na evropskih ulicah. V Sloveniji na srečo še ni angolskih in senegalskih kramarjev, ki bi na cesti prodajali potvorjene torbice, sončna očala in ure. A že v Trstu je zamorskih hodečih štantov čuda, prav tako na večini sredozemskih plaž. A niti ti primerki niso problematični, saj jasno pričajo o svoji cenenosti in njihova cena je slično drobižna. Svarila vredna je dejavnost neoriginalnih časomerov na spletu, kjer jo po marketinškem spamu presežejo le še generične viagre in penilne amplifikacije.
Prodajalci so zviti in znajo lahkoverneža zavesti. Ne sicer s tem, da mu prodajo kopijo kot original, ker tako butast bržda ni nihče, marveč z zgodbico o kakovosti ‘replik’. Da gre za tako zvane triple-A izdelke, ki jih poganja swiss movement, torej švicarski mehanizem. Da posedujejo vse detajle izvirnika, zaradi česar jih je s prostim očesom nemogoče ločiti. Da pridejo v verodostojni embalaži in imajo celo certifikat. (Čigav, od ceha ponarejevalcev?) Res je, da obstajajo verni posnetki, ki uženejo poznavalsko oko. Toda po internetu za več stotakov kupuješ mačka v žaklju, saj imajo štacune objavljene kar vrhunske fotografije od tapravega proizvajalca. Videl sem več različnih primerkov, ki so jih naivneži nabavili na različnih koncih za znaten denar, zato upravičeno svarim pred tovrstnim nakupom.
Uvodni problem pri spletnem kupovanju sumljivih artiklov je, da pogosto ne veš, od kod naročaš. Če pošiljka pride izven EU, carina mora in more ponaredek kratkomalo zapleniti. Temeljna težava pa je, da v zameno za recimo dvesto ali tristo evrov zelo verjetno dobiš popoln škart, ki je nekakovosten že v očeh laika. Paščki so generični in zanič, barva se kruši, gravure so nalepke, funkcionalnost je nepopolna, natančnost trpi za pet minut na dan in samonavitje traja le nekaj ur. Kitajsko poreklo ponaredka je samoumevno, saj taki s švicarskimi kosi ne obstajajo sploh. Slična zgodba je z blagom iz privlačnih urarskih salonov na egiptovski rivieri. Ponudba tistih imitacij je močno precenjena in namenjena glupim Rusom. Tudi če scenkaš hudega calibra od Cartiera, IWCjevega portugalca ali Patek Philipovega skeletona z dvesto evrov na stotaka, ti bo doma iz goraj navedenih razlogov že po tednu dni uporabe žal. V operacijo vračanja se kajpakda ne poda nihče in Kitajčki ter posredniki mastno služijo dalje.
Izbranemu 5000-evrskemu kronografu je mesto pod drago obleko ali na lastni jahti ali ob ključih panamere ali v elitnem golf klubu. Ponarejek ne bo odprl vrat v višji sloj, niti ne bo očaral navadnežev. Kvečjemu bo požel posmeh od znalcev, saj bo njegov lastnik izpadel slično nepristen. Kot ženska z lasuljo, umetnimi obrvmi in nohti, botoksom ter na tržnici kupljeno boršo LV. Bolje si je za dvesto evrov nabaviti nesleparsko, nič manj privlačno, predvsem pa bolje izdelano časomerno napravo. Lupina za vsako ceno se ipak ne splača.
