Človeška civilizacija se je iz Kremenčkovih v kratkem času razvila v vesoljsko vrsto. Čeprav aktualni dogodki, kamoli polpretekla zgodovina, često ne pričajo o naši razsvetljenosti, lahko rečemo, da nam je v tretjem tisočletju nekako uspelo zaobvladati troje težav, ki so ljudi množično spravljale v zagroblje od pamtiveka: lakoto, epidemije in vojne. Teh jezdecev apokalipse kajpakda nismo uničili, toda zdijo se pod nadzorom. Resda civilistov, ki jih skupijo v spopadih na Bližnjem vzhodu, umirajočih za malarijo in tuberkulozo ter rahitičnih črnčkov v Sudanu statistika ne zanima. Toda dejstvo je, da mnogo več ljudi pomori sladkor kot smodnik … da je število smrti od roke sočloveka občutno nižje od samomorov … da epidemij kljub občasni lekarniško-medijski galami kratkomalo ni … in da je McDonald’s večji sovražnik naše vrste kot vse teroristične organizacije skupaj.
Seveda se da vsemu temu oporekati, češ, da je mir zgolj začasen, da nas lahko jutri preseneti svetovni izbruh ebole in da še vedno stotine milijonov živi pod pragom revščine. A resnici na ljubo je svetovna vojna Trumpa z Jong-unom malo verjetna, saj v jedrskem spopadu ne bi bilo zmagovalca in velesile spore rešujejo drugače. Boj proti bolezni je prav tako uspešen, kajti mikroorganizmi, dasi vse odpornejši, igrajo mutacijski srečelov, medtem ko se znanost ne opira na golo fortuno. Tudi lakota večjih razsežnosti je danes prej politična kot naravna. Podhranjenih je le par odstotkov Zemljanov, predebelih pa četrtina! Dejansko več ljudi umre zaradi prenažiranja kot stradeža. Ker v sosedu ne vidimo več neprijatelja, imamo založeno kajžo in se uspešno zoperstavljamo bolezenskim klicam, lahko človeštvo naposled črta boj za golo preživetje z vrha spiska del in nalog. Ter na dnevni red uvrsti nove cilje. Ena takih alinej je recimo neumrljivost.
Z razumom smo premagali troje jahačev iz Razodetja, zdaj želimo kljubovati še četrtemu, Smrti osebno. To se sicer čuje kot nenaravno bajanje, vendar ima podlago, ki jo zagovarjajo največji sodobni misleci. V onostranstvo ne gremo zaradi višjih sil, marveč zavoljo kapitalne tehnične napake, ki je posledica biokemičnih procesov. Na te znamo vplivati že sedaj, nanotehnologija pa bo dala neslutene možnosti. Podaljšana mladost ne bo prišla v kratkem, a zagovorniki so prepričani, da se je 150-letnik že rodil. Na vsak način drži, da Matildo odvračamo z vsakim medicinskim, farmacevtskim in kozmetičnim dognanjem. Vsepovsod potekajo raziskave, da bi teleščku dvignili rok trajanja. Tega namreč v dobršni meri narekuje tako imenovana Hayflickova meja, ki pravi, da so se naše celice sposobne deliti le okoli šestdesetkrat. Omejitev gre na rovaš propadanja telomer, vrhov kromosomov, ki kakor trak na vrhu vezalke ščitijo našo kodo. Znanstvenikom je z encimom že uspelo popraviti te koščke pri glodavcih, ki so nato izkazali mladostniško vitalnost. Ko bo vojska molekularnih robotkov sproti popravljala morebitne nepravilnosti pri delitvah DNKja, postane staranje vsaj zdravljiva, če že ne ozdravljiva bolezen.
Sočasno z organskim ohranjanjem našega fizisa poteka takisto razvoj nadgrajevanja. Tistemu z ‘naravnimi’ materiali pravimo bioinženiring in zajema od 3D-tiskanja tkiv do sprememb genoma v prid želeni barvi las, višji odpornosti ali dodatni okončini. Še večji korak v smer izboljšav dela kibernetika, oplemenitenje s strojnimi komponentami. Vseopravilne proteze, bionična očesa in umetni organi, kot jih vidimo v ZF-zgodbah, že obstajajo in bodo v doglednem času človeku omogočili več, kot mu je dala narava. Posledična dolgoživost, ako bo do nje prišlo, bo precejšen izziv za družbo, saj bo v kratkem času zahtevala spremembo v razmišljanju. Delovne dobe, pokojninski model, zakonski stan, šolski sistem, nasledstva, monarhije – veliko temeljev bo treba ob znatno podaljšanih življenjih spisati na novo. Nesmrtnosti sicer ne bomo dosegli, kajti še vedno nas bo lahko povozil vlak ali pojedel krokodil, toda zaobljuba ‘dokler naju smrt ne loči’ bo dobila drugačen pomen, ako se bosta dva morala gledati sto in več let.
Marsikdo je zazrt še bolj v bodočnost in ubadanje s trhlim teleščkom, ki ga nadzorujejo možgani, jemlje kot konzervativno. Tehnika bi lahko nadomestila oboje. Bioinženiring človeškega duha je že v teku. Rečemo mu umetna inteligenca in ta že dlje časa ni več skriptan, predvidljiv skupek kode. Posredi so algoritmi, zvani deep learning, zato se neživost ves čas uči. Uči se o nas. Ničkolikokrat omenjeni SkyNet resda še ni pred durmi, toda arhitekti nevronskih mrež stremijo k iznajdljivosti in napredovanju ustvarjenih entitet. Ali bo superinteligentna koda pogruntala, da smo živa bitja neučinkovita poraba ogljikovodika, in nas dezintegrirala v kaj bolj smiselnega, je nemogoče predvideti. Vedežujemo lahko le skozi svoj model razmišljanja, ne vemo pa, kako utegne stvarstvo dojemati Shodan z žlahto. To je pokazal nedavni Facebookov chatbot, ki je tik preden so zaprepadeni pričujoči iztaknili kabel, razvil lastno jezikovno sintakso in prijavil: “you i i i i i everything else”. Vseeno obstaja teorija proti prevladi strojev. Če bi vesolje uničevalske robote dopuščalo, bi se v milijardah letih nekje že pojavili in relativno naglo osvojili vse svetove. Moorov zakon je pač mnogo hitrejši od Darwinovega. Ker terminatorjev ni videti, je mogoče v sistemu varovalka, da do njih ne more priti.
Tako kot kibernetika in stopetdesetletniki se bo tudi konkretna umetna inteligenca zgodila, o tem ni dvoma. Zaenkrat se nanjo spomnimo v navezi sovražnih tankcev v videoigri ali šahovskega programa. Toda v obliki samovoznih avtomobilov, robotskih vojakov, borznih algoritmov in spolnih sužnjev bo kmalu prevzela mnoge službe. Že zdaj samoučeča se koda piše haikuje, nadaljevanja Igre prestolov in filharmonične skladbe. Ter nam lajša življenje skozi osebne pomočnike, ki jih razvijajo vsa vodilna IT-podjetja. Ti nas presenetijo že dandanes, ko recimo sami inteligentno odgovarjajo na maile. Kaj bo šele ob desetletju osorej? Znabiti se bodo nekoč Google, Siri in Alexa v našem imenu sami od sebe dogovarjali za zmenke, barantali in volili. Neprestano motreči sleherni košček življenja nas bodo kmalu poznali bolj intimno kot kdorkoli in na kraju celo bolje, kot se sami. Strojna pamet nas s tem ne bo zasužnjila v slogu Matrice, nam bo pa s sprejemanjem pomembnih odločitev vzela vrednost.
* * *
Človeštvo je dolge milenije razvijalo obrambo zoper sovraga, se učilo o boleznih in izpopolnjevalo žetev. Vse troje je naravno, saj gre za troje postavk preživetja, s katerimi se ukvarja praktično vsako živo bitje. Futura pa nam namenja docela nov, nadnaraven izziv: boj za ohranitev človeškosti. V svetu pametnih naprav bodo množice ljudi izgubile na veljavi, saj družba ne bo več rabila ne proletarca ne soldata. Kaj bodo potemtakem počele milijarde neučinkovitih ljudi? Kako bo človek v daljšem in bolj brezdelnem življenju sploh našel osebno srečo? V naši družbi je edini kazalec napredka in razvoja neprestana gospodarska rast, kar samo po sebi ne prinaša večjega zadovoljstva prebivalcev. Skorajda obratno, prej večja pričakovanja. Če ta niso izpolnjena, je takoj kriza, če pa so, so občutki sreče v resnici kratkotrajni. A kot vse ostalo je sreča le občutje, pogojeno z biokemijo. Tosmernih lekov, legalnih ali prepovedanih, poznamo nemalo …
Radoveden sem, kako se bo pričujoče razmišljanje zdelo čez dvajset let. Morda je vse skupaj brca v temo, kakor smo nekoč zvezdooko napovedovali leteče avtomobile in androide. V bodoče izzive človeštva je pač vpletenih veliko dejavnikov, od prezidujočega Beli hiši prek pretiranega množenja Zemljanov do zapika na Marsu. Vendar ni napačna pomisel, da bo prej opisano zoperstavljanje stvarniku terjalo svežo definicijo naše sorte. Izraz za božjega človeka, ki posega onkraj verjetnega, se že uveljavlja: homo deus. Ta koncept se v akademskem in človekoljubnem smislu bere zveličavno, toda v praksi bo civilizacijo, pravzaprav biološko vrsto, razdelil, kot ni bila vse od sobivanja sapiensa z neandertalcem. Naivno je namreč upati, da bodo zdravila proti staranju, bioinženirski posegi, nadgrajene sposobnosti in kibernetski udoti na voljo vsem. Božjeličniki bodo le Elizejčani, katerih prototip je Tom Cruise. Mar liberalizmu, ki predvideva enakost in pomembnost slehernega posameznika, bije zadnja ura.
