Vic, ki ubija

LordFebo analizira najnovejšo Batmanovo risanko, ki se je izkazala za kontroverzno. Pozor, prispevek je mnogokrajno kvarniški. Beri na lastno odgovornost, če zavračaš kakršnakoli razkritja.

Alan Moore je največje ime britanskega stripa. Možak se je podpisal pod vrsto avtorskih in kultnih del, kot so Watchmen, V for Vendetta, From Hell, The League of Extraordinary Gentlemen in Lost Girls. Ustvaril pa je tudi prenekatero dogodivščino z uveljavljenimi liki, tako za Marvel kot za DC, med katerimi izstopa znamenita batmanščina The Killing Joke iz leta 1988. Strip­album sodi v sam kanon gothamskih povesti, ob bok Millerjevima Dark Knight Returns in Year One. S tem, da za razliko od vseh ostalih stripoknjižnih izdelkov Moorov strip ni nikoli izhajal periodično, marveč je bil že spočetka zastavljen kot grafični roman. Kljub temu, da ga založba ni umestila v os­rednjo kontinuiteto, so dogodki postali del izročila. Med njimi sta najpomembnejša nastanek Jokerja in paraliziranost Barbare Gordon. Iz nje je DC nato ustvaril Oracle na invalidskem vozičku, kakršno smo videli v igri Arkham Knight, nekaj navdiha pa je dobil tudi Tim Burton za svojo uprizoritev Temnega viteza.

Zeleno in vijolično
Jokerjevega uradnega življenjepisa pravzaprav ni, zato je njegova izvorna zgodba zanimiva že sama po sebi. A bistvo stripa je slikanje nenavadnega odnosa gothamskega rešimoža in njegove največje nemeze. Da sta zrcalni podobi eden drugega, namiguje Moore, kajti Batman je Jokerja ustvaril dobesedno. Od tistega tragičnega dneva, ko je nesrečni, nič krivi komedijant zaradi netopirske pojave padel v kislino in postal Klovnski princ zločina, sta nerazdružljivo povezana. Skozi retrospektivno pleteno rde­čo nit se strip sprašuje, kaj je potrebno, da se navaden neškodljiv občan prelevi v največje zlo v mestu. En sam slab dan, odgovarja Šaljivec, kar želi s svojim grandiozno dokazati na primeru komisarja Gordona in njegove hčere … Pri tem je pripovedi v pomoč izredna risba Briana Bollanda, ki zaradi jasnosti in pisanosti izpade bolj privlačna od večine Batmanovih knjig. Prizori manično režečega se Jokerja so se neizbrisno vtisnili v popkulturne anale.

Na žalost so določene ideje previsoko leteče oziroma se skozi fabulo ne izkažejo. Nedorečen, bralcu prepuščen konec z ikonično silhueto obeh krohotajočih se likov sprejmeš z mešanimi občutki. Je Batman prestopil prag brezna in zlodeja dokončno ugonobil, kar je neke sorte triumf slednjega? Če ne, se bo zgodba itak ponovila: Joker bo vnovič ušel iz zapora in pobil nedolžne, katerih kri je zato na rokah Netopirja. Ni jasno, kaj je avtor mislil, oziroma zelo verjetno niti sam ni imel v glavi dorečenega zaključ­ka. A v splošnem dogajanje preveva pretirana, nega­tivno izstopajoča papeškost dobrih fantov. Zakrk­njeni Burkež, ki ima na vesti ničkoliko pobegov, mrt­vega Robina, pohabljeno Barbaro in umore števil­nih civilistov, si res ne more zaslužiti človeških pra­vic. A Gordon terja postopanje po pravilih, Šiš­miš pa hudiču ponuja celo razumevanje in skupno re­habilitacijo. Še Moore je bil kasneje kritičen do štorije, ki se mu ni zdela nič posebnega. Po njegovem sta Batman in Joker tako izven našega sveta, da se ne da vleči nikakršnih vzporednic in sporočil.

Batmanovo razmišljanje je predmet mnogih psiholoških in filozofskih študij. Načeloma je prepričan, da ga bo ubijanje izenačilo z negativci. To v resnici pomeni, da je Bruce hud egoist, ki ga skrbi le last­na vest. Ima možnost preprečiti številne smrti, a ker bi to terjalo eno samo nemoralno dejanje, četudi za skupno dobro, iz svojega deontološkega prepričanja rajši ne ukrepa. Tu pride na misel prilika z drvečim vagončkom, ki grozi peterici na progi. Lahko se ga skrene na drugi tir, kjer bo ubil le enega. Batman seveda ne bo premaknil ročice, saj bi bil neposredno odgovoren za smrt, in bo dopustil pogibel petih. Da bi spoznal splošno, matematično korist ne oziraje na sredstva, bi moral pripadati utilitaristični etični šoli. Žal superheroji praviloma niso utilitaristi in ne gledajo na daljnosežne posledice. Šesta božja zapoved uber alles! Batmanov moto iz novejših risank ‘pravica, ne maščevanje’ je še razumljiva, ampak v tej štoriji laže dojameš motive psihopata kot pravičnika. Vseeno je gmajna dala izdelek na piedestal DCjeve biblioteke, stroka pa ga je nagradila z Eisnerjevo nagrado.

Batgirl in batina
Ekranizacija Ubijalskega štosa je bila zaradi razvpitosti predloge najbolj pričakovana stripovska risanka doslej. A uro in četrt dolga predstava pusti slab občutek. Prva stvar, ki utegne zmotiti poznavalca, je dodaten material. Animiranko namreč tvori dvoje delov, kajti izvirne Moorove povesti je za vsega tri­četrt ure. Dodali so predzgodbo, ki se tika Barbare v vlogi Batgirl (slednje strip drugače ne omeni niti z besedo) – najbrž zato, ker so feministke knjigi oči­tale, da punco grdo izkoristi. Ampak ta polurni uvod je tehnično in vsebinsko na ravni epizodic za sobotno dopoldne ter res ne sodi k drugačnemu videzu proslavljenega drugega dela. Nezapomnljivost bi bila najboljša označba, toda žal bo en prizor ostal za vekomaj v nelepem spominu. Batman in Batgirl, ki sicer delujeta kot nedostopni mentor in trmasta učenka, seksata. Ne Bruce in Barbara po predhodnem flirtanju, ampak šemi dobesedno, in to na res beden način. S tem, da ima Bats vseskozi najbolj namrščen fris in deluje manj fukabilen od kamnite gargojle. Večina občinstva na premieri na Comic-Conu je bila nad to nepričakovano in docela nepotrebno sceno zgrožena.

Drugi, ‘stripovski’ del je dosledno prenešen v sliki in besedi ter celo obogaten z Jokerjevim pevskim vlož­kom. Grafika zadovoljivo kopira izvorno risbo in za nameček sta dvojec oglasila njuna najbolj znamenita glasilkarja še iz časov animirane serije iz devetdesetih. To sta seveda Kevin Conroy, čigar glas se takisto čuje v arkhamskih igrah, in Mark Hamill. Toda vse tisto, kar me moti pri originalu, se odrazi ravno tako v risanki. Norec se izživlja nad golo in hromo Barbaro, njen fotr pa moralizira, da je treba z njim opraviti po “črki zakona, da mu pokažemo, da naš način deluje.” Kateri način, za božjo voljo? Tis­ti, s katerim vselej dokažete prav nasprotno – da ne deluje? Zaradi izgovorjenih misli pridejo taki ne­smis­li še bolj do izraza in tudi nerazdelan konec na televiziji bolj moteče obvisi v zraku.

Svojega mnenja o risanki The Killing Joke ne bom označil za negativnega in menim, da bi pripoved moral užiti sleherni gothamski navdušenec. Vsebina je močna, estetska in spodbuja razmišljanje. A razo­ča­ranje obstaja. Gotovo je slab vtis prvega pog­lavja vplival na splošno oceno. Sem moral v res­nobnem, mestoma filozofskem izdelku res poslušati Barbaro, ki gejevskemu kolegu opisuje koitus kot “fantastičen ognjemet,” in jo nato gledati, kako fra­ča fura safr, ker je dec ne pokliče? Tisti brezvezni seks bo sicer rezultiral v kakšni šali, saj se je vnovič pokazalo, da je čustveno neinteligentni, domala brez­spolni Batman tosmerno nesposoben. Zato si ga ženske – Selina, Thalia, zdaj Gordonka – vselej sa­me vzamejo, mestoma celo posilijo. Ampak ta vic je slab in ne skruni le risanke, marveč vpliva širše. Severinin sindrom. Vsakič, ko bom videl Batgirl, če­tudi zgolj v lego špilu, se je bom spomnil okobal na bat-ini.