Fikcijski svetovi v svojih nedrjih nosijo številne izmišljene surovine. Pandora ima unobtanij, mithril je od škratov in Tiberij iz C&Cja. Nato je tu še adamantij, iz katerega so znameniti Wolverinovi kremplji, ki režejo čez vse. Toda adamantij je le umetna zlitina, laboratorijski približek resnično najjače snovi v Marvelovem bajeslovju, vibranija. Ta material je bil sprva le neprebojen oziroma je predrl katerokoli kovino, zaradi česar so mu rekli anti-metal. Iz njega, najdenega na Antarktiki, so denimo vlili ščit Stotnika Amerike. A skozi pol stoletja stripovskih zgodbic je tvarina dobila domala božjelične lastnosti. Recimo, da vsrka in shrani kinetično energijo, ki jo nato spektakularno sprosti. Kot pokaže aktualni Marvelov film pa element takisto omogoča čudežne tehnologije. Zaradi tega je zamorska dežela Wakanda, kamor je pred milijoni let treščil vibranijev meteorit, daleč najbolj napredna civilizacija na svetu.
Black Pantherja sta kot prvega hišnega superzamorca leta 1966 naumila Stan Lee in Jack Kirby, zdaj pa je dobil še lasten film, umeščen v kinematografsko kontinuiteto. Namig nanj smo videli v Civil Waru, kjer se je kot prestolonaslednik razstreljenega kralja izkazal za zajebanega lederpajaca. Pripoved se zdaj brezšivno nadaljuje in prvi nastop princa T’Challe je njegovo kronanje. To je črne Afrike vreden obred, poln živobarvnih ogrinjal, ostrih sulic in ancientih šeg. A že naslednji prizor pokaže resnično Wakando: megalopolis v nebo pnečih se nebotičnikov, magnetnih vlakov in letečnežev. Nanorobotika, superhitro zdravljenje in superjunaški kostumi, vse temelji na vibraniju. Delavnica Tonyja Starka se zdi proti temu kot srednji vek. Toda na obzorju so težave, kajti zunanji svet bi se ne branil čarobnega kamna, za nameček pa niso složni niti Wakandci …
S preteklimi avengerjevskimi zgodbami si film deli orožarskega dilerja Klausa, tistega, ki mu je Ultron odsekal roko, drugače pa je to samostojna epizoda z enim rešimožem. Odvijanje je zato bolj osredotočeno in uravnoteženo od tistih s polnimi krožki likov vseh kalibrov. Ker se štorija tika očetnjave, je njena narava all-negro, kar z verodostojnimi naglasi, izgovorjavo, plemensko modo in nosorogi lepo osveži Marvelovo pretirano belo-ameriško filmsko krajino. Namera opolnomočenja črne Afrike se je izkazala in Martin Luther King ter podsaharski gledalci so gotovo veseli. A drugega presežka v predstavi ni. Akcija, liki in negativec so v najboljšem primeru solidni, nekateri fajti izpadejo risankasti, dočim je pod fasado slikovitega afropunka povsem klasična fabula. Sporočilne vitice, od kolonializma do standardne marvelovske odgovornosti, ki jo prinese moč, seveda obstajajo, vendar ne pridejo baš do izraza. Če že, je gledalcu bolj očitno, da se črnci brez zadržkov koljejo med sabo.
Black Pantherjev film ni boljši do Deadpoolovega ali onega od Wonder Woman, niti sam lik ni tako kul, kot je bil prvi superjunaški temnopoltnež Blade. Toda kljub neprelomnosti gre za pozitiven izdelek z izstopajočo zunanjostjo in referencami za poznavalce. Marvelovo vesolje se lepo razvija in črnega kremplja bomo videli prihodnjič že maja, ko se bo s kameradi zoperstavil Thanosovi vanzemaljski vojski. Menda se v Wakandi skriva eden od kamnov neskončnosti …
