Borec Zorn je Zefirijec, ki ima v sončni Kaliforniji družino. Toda dolgotrajno vojevanje v rodni deželi ga stane zakona, zdaj pa se je odtujil še s sinom Alangulonom. Zato ga bivša prepriča, naj se ustali v Ameriki, najde normalno službo in se ponovno zbliža s potomcem. Možak to stori, vendar so kulturne razlike znatne, saj ‘Zefiji’ niso znani kot omikano ljudstvo. Medtem ko je njegov mali vegetarijanec, ki pije ingverjev sok, fotr žre surovo meso in loka kri pobitih nasprotnikov iz lobanj njihovih nerojenih otrok. Ko Zorn ne igra game boya in obuja koitalnih podvigov, seka mize po pisarni in kolje beštije na dvorišču. Pri vklapljanju v družbo mu ne koristi niti podoba, saj je videti nalik Konanu ali He-Manu.
Dobesedno! Ne le, da je videti kot fabiast bodibilder, odet v okolikurčni kožušček in opasač odet ter opremljen z velemečem, temveč je – narisan.
Ob uvodu, ki se dogaja v Zefiriji – ker vse, kar je zefirijskega, je risankastega –, predstava spomni na Korgotha iz Barbarije, še eno konansko parodijo. Vendar ta ni akcijska in pravljična, marveč gre za igrano družinsko komedijo. Ne gre v globine značajev, lokacij je malo in kakšne izrazite rdeče niti ni. Posebnost je samo animiran Zorn, ki je obenem edini zanimiv in smejalni element. Vsa privlačnost temelji na njegovi absurdnosti in izjavah. Da so ostali liki, vključno z Alangulonom, nedopadljivi statisti, je sicer nekam žalostno. Tudi humor ni grafično in besedno skrajen kot v podobno družinskem Ricku in Mortyju ali skečast kot v Family Guyu. Ampak Zornova nabritost in posrečena, redko vidna kombinacija slogov naredita doslejšnje dvajsetminutne epizodice čisto gledljive. Za daljšeročno držanje pa bodo morali scenaristi tempo ojačati in obogatiti grafiko ali, še bolje, dogajanje preseliti v Zefirijo. Da vidimo seks z gorskimi troli in ostale epskosti, od katerih so zdaj le besede.
