Nad prejšnjim vojnozvezdnim poglavjem Sila se prebuja nisem bil navdušen, saj je ponovilo povest začetne oziroma četrte epizode: “Droidek s skrivnostjo se pojavi na puščavskem planetu, kjer ga odkrije neznaten človeček brez roditeljev, in skupaj pobegneta pred fašističnimi silami v razmajani tovornjači. Pridružita se uporu zoper zlohotnega črnega zamaskiranca, ki vihti rdeč žaromeč, in ima nepričakovano sorodstveno vest. Sirota jerica najde v sebi Silo in pripomore k uničenju sovražne baze v obliki planeta, nakar gre v uk k puščavniku.” Kar trije scenaristi so bili podpisani pod to neizvirnost, za katero še vedno ne morem verjeti, kako je prestala Lucasfilmove kakovostne filtre, kamoli da jo je javnost pretežno pozdravila. Ni čudno, da sem po tem ‘Napadu klona’ pričakoval novo reciklažo – ‘First Order Strikes Back’.
Če bi bil pretirano ciničen, bi se potrudil upravičiti razmišljanje o ponovnem kopiranju. Na potezi je dejansko tiranski Prvi red, ki jim uničenje ultimativnega orožja ni naredilo pretirane škode. Okupator želi za vsako ceno zradirati upornike iz poslednjega kotička Galaksije, zato njihovo oporišče napade s štirinožnimi oklepniki, katerim se partizani neuspešno zoperstavijo z bednimi frčali. Jedi, ki v osami fura safr, s težkim srcem sprejme padawana ter mu razloži ustroj Sile, medtem pa se na temni strani v celoti razkrije gospodarska entiteta, ki stoji za čeladarjem … A dasi vzporednice vsekakor obstajajo, bi bilo obešanje na njih pretirano cepidlačno. Scenarij je to pot dovolj originalen, je pa res, da je Epizoda 8 enako kot Imperij vrača udarec nehvaležen vmesni del, ki nekaj nadaljuje, vendar ne zaključi. Trilogije so očitno zaščitni znak sage.
Piflarji smo zadnji dve leti razpravljali o tem, kdo je fotr od Rey. Je punca iz rodbine Freemakerjev? Jo je zaplodilo Skywalkerjevo seme ali se v njej pretaka kri Kenobija? Morda je celo hči vrhovnega komandanta Snoka ali po poti izgubljena Benova sestra. Zdaj je veletajna razkrita, ampak to so bile zgolj nepomembne limanice, kajti režiserju in zgodbopiscu Rianu Johnsonu je uspelo odvijanje zapeljati v nepredvideno smer. Vseeno to ne pomeni, da je fabula izjemna. Dobršen del 150-minutnega dogajanja v resnici predstavlja le bežanje iz ure v uro bolj zdesetkanega uporniškega ladjevja pred neprijateljem, ki čudežno pogrunta, kako jim slediti skozi hiperprostor. Na to dirko s časom je nato nanizana vrsta dogodkov, nekaterih v mojih očeh neposrečenih in neverodostojnih. Recimo, da sredi pregona ta dobri fantje na (svetlobno) hitrico skočijo na dubrovniški planet poiskati hekerja (?), ga neopaženo pripeljejo na sovražno plovilo (??), kjer z enoročno tipkovnico naredi, kar pač naredi (???). Pri tem pa je usoda Galaksije skorajda sklenjena zavoljo napačno parkiranega plovila.
Spotikanje ob sleherno nenavadnost seveda ni na mestu, četudi nekatere dejansko bodejo v oči. Leia leti po praznini vesolja kot Čudežna ženska, negativec jo skupi na sila banalen način, Luke cinca, laže in je sceloma nesimpatičen lik, admiralska ladja nima avtopilota ali upravljanja na daljavo … Tehnologija je nasploh bolj čudaške sorte: gumbi in zasloni so analogni, avtotopove je treba ‘polniti’, ciljanje je prislovično retardirano, zaznavanju plovil rabi radar in vsemirski spopadi delujejo kot pomorske bitke starih dni. Pri tem je Galaksija tradicionalno žepna, saj se po njej vsi instantno premikajo, varuje pa jo vsega nekaj sto upornikov. A to je pač Vojna zvezd, kakršno poznamo in obožujemo, in Last Jedi ima vse pričakovane sestavne dele. Tu so komediantske smešnosti in luškane nove živalce, žarko obstreljevanje in vihtenje svetlobnih palic ter osebna drama, romanca in žrtve. Rezi in kadri nezgrešljivo kažejo na lucasovsko poreklo, nekateri prizori so izredno (rdeče) estetski, dočim prepoznavne melodije Johna Williamsa po štiridesetih letih še vedno ježijo dlačevje.
Domala vsi uvodni rivjuji povabljencev prekipevajo od presežnikov. “Prvak med SW-filmi, remek ZF-delo, čeljust padajoča izkušnja, najboljša akcija, vrhunska igra Carrie Fisher in Marka Hamilla …” Predstava seveda ni slaba in za popolno užitje jo moram pogledati ponovno, vsebinsko debatirati s sogledalci in še nekajkrat prespati, vendar v mojem svetu ni nikakršen presežek in z nobeno trditvijo se ne morem strinjati. Nekatera presenečenja so privlečena za bantine dlake oziroma skorajda posiljena, češ, mi bomo naredili kontra, kakor misli geekovska komuna. Akcija resnici na ljubo ni nič specialnega, kamoli novega, in omembe vrednih dogfightov praktično ni. Nadalje že v drugo nergam nad odsotnostjo svežih markantnih vozil, bojnih strojev in kakršnihkoli velepošasti v slogu rancorja ter sarlacca. Ter nenazadnje, nastopajoča zasedba je z izjemo Chewbacce ekskluzivno homosapiensovska, saj so vsi novi obrazi človeški, enemu pa je ob vseh možnih galaktičnih besedah ime Rožica.
Film kajpakda lahko zreš na različne načine. V njem moreš iskati skrite pomene in sporočila, denimo kdo profitira v vsaki vojni. Lahko se celo trudiš razumeti motive Kyla, Rey in Luka. Toda ob bolj prodornem razmišljanju uvidiš plitkost, kajti že sam okvir je pravzaprav švoh razložen. Kaj dejansko hoče nacistični Prvi red in kakšna hotenja ima Snoke? Počemu ima diktatura neprestano več borcev kot uporniki? Film 300, ki sem ga gledal nedavno, ima slično podlago z zavojevalcem in peščico braniteljev svobode, vendar je njegov stripovski avtor to borbo mnogo bolje argumentiral. Zato globine pač ne gre iskati. Poslednji jedi je le in samo soliden ter nikakor ne najboljši vsemirski spektakel, ki se mu pozna Disneyjev pečat. Najbolje ga je gledati z otroškimi očmi in se prepustiti svetlobnobrzovlakcu turbolaserjev, pogumniških odločitev ter hecnih enovrstičnic. V tem se izdelek docela izkaže. Zdaj pa nas čaka dvoletno špekuliranje, kaj bo z ravnovesjem v Galaksiji. La resistance lives on!
