Na stara leta LordFebo spi v spidermanovski pižami in fantazira o guncanju med hišami. Najbrž zato, ker v otroštvu ni nosil pajkomrežaste oprave in nakazoval ejakulacije iz zapestij.
Ameriški bogovi niso stari kot čas, a vseeno niso od včeraj. Superjunaško bajeslovje se je pričelo razvijati že pred vojno, dočim je večina sodobnega panteona nastala v tako imenovanem srebrnem stripovskem veku, ki je trajal od konca petdesetih do sedemdesetih let prejšnjega stoletja. Spodbuda za tistikratno rešimoževsko množenje je bila znamenita stripovska odločba, po kateri so prepovedali horor, kriminalke in druge čudaškosti, ki naj bi kvarno vplivale na mladež. Možiclji v pisanih trikojih in pajkicah so bili načeloma kul, dokler je bila jasna ločnica med dobrim in zlim ter policisti v sličicah niso nasrkali. Še dobro, da se je tako obrnilo, sicer bi Stan Lee ostal pri pisanju pogrošnih stripov oziroma bi celo zapustil majhno založbo Atlas Comics, današnji Marvel. Tako pa si je poln navdiha sprva izmislil Fantastične štiri in nato leta 1962 najbolj markantnega pajaca firme, Spider-Mana.
Uspeh rešinajstnika
Zavedajoč se najstniške publike je Stan prišel na zamisel o nesamozavestnem pubertetniku, ki zaradi ugriza radioaktivnega pajka dobi arahnolične veščine. Z njim bi se mlajši bralci laže poistovetili, vendar njegov šef ni bil navdušen, češ, mulci so v stripih kvečjemu pomagači. Poleg tega so bili po njegovem mnenju bralci željni mogočnih dejanj, ne šolskih neprilik. Kljub temu je Spider-Man dobil zeleno luč v iztekajočem se almanahu Amazing. Stan se je za stvaritev lika sprva povezal z risarjem Jackom Kirbyjem, s katerim sta poprej in potlej udejanjila večino Avengerjev. A njegove skice mišičastega, izrazito superjunaškega in odraslega Pajkomoža se mu niso dopadle, zato je za pomoč baral drugega hišnega ilustratorja Steva Ditka. Ta je ustvaril sloko figuro v znameniti rdeče-modri opravi, pajkolični prsni emblem in zapestno brizganje, s čimer je resnični avtor Spider-Manove podobe.
Vsi rešimožje tistega časa so imeli svoje civilne jaze, toda Pajkičarjev je bil najbolj poudarjen in povezan v junakovo dogajanje. Resda je bil Peter spričo mladosti bolj podoben Buckyju ali Robinu, a ker ni imel mentorja, se je moral s superbonusi in malusi spopasti sam. Pa še s šolskimi nasilneži, všečnimi dekleti, preminulimi starši in smrtjo strica. Za slednjo je krivil sebe, saj ni pravočasno ustavil roparja, iz česar izhaja Spideyjevo reklo: “Z veliko močjo pride velika odgovornost.” Vse to je bilo čitavcem očitno pogodu, kajti strip se je čez noč na začudenje vodstva pričel odlično prodajati. Spider-Man je zato leta 1963 štartal z lastno publikacijo, pri čemer je obdržal pripono Amazing. Iz tistega časa sta tudi njegova najbolj prepoznavna nasprotnika Green Goblin in Dr. Octopus, oba iz naveze Lee – Ditko.
Malokdo ve, da je Spider-Man svoj prvi film dobil že leta 1977 kot pilotno promocijo za TV-serijo. A ekranizacija je bila mnogo slabša od desetletje starejšega burlesknega Batmana, zato ni vpisana v nikakršne anale. Prvi zaresni celuloidni Spidey je bil tisti iz 2002., v katerem ga je odigral Tobey Maguire. V prvem filmu se je soočil z Zelenim škratom, v drugem z Doktorjem Hobotnico in v tretjem s Sandmanom ter vesoljskim parazitom Venomom. Nato je studio serijo reštartal z igralcem Andrejem Garfieldom, ki se je najprej zoperstavil Lizardu in potem Electru. Filmi so bili dolarsko uspešni, toda docela samostojni, nezavedajoči se preostalega univerzuma, poznanega iz stripov. Razlog je bil preprost: pravice za filmskega Pajka si po nizu poslovnih mahinacij iz prejšnjega stoletja lasti Sony. Zato je bil Spider-Man vse doslej izvzet iz Marvelove kinematografije, četudi je fant ravno tako član Maščevalcev.
Pajek med Maščevalci
Kravatarji obeh studiev so se po desetletnem pregovarjanju naposled domenili za povezovanje, ki je zadnje čase sila trendovsko. Zato smo Pajkomoža premierno videli v Civil Waru, v skupni svet pa sodi tudi njegov najnovejši film Homecoming, ki je postavljen za spor med Ironom in Ameriko. Tokratni igralec Tom Holland je sicer med filmanjem že imel na grbi dva križa, vendar ga najstniški stas, glas in obraz naredijo za daleč najboljšega in najbolj vernega 15-letnega Spideyja doslej. Pri tem mu nemalo pomagajo njegove baletne, gimnastične in parkurske izkušnje. Prav tako dotični film kot še noben doslej brezšivno povezuje superjunaka in Petra Parkerja. Slednjemu in njegovim civilnim težavam je namenjenega precej odrskega časa, nad čemer znajo starejši geeki bržda vihati nos. A tako kot izvirni stripi Homecoming cika na mlajšo občinstvo od Batmana in Wolverina.
Zgodba se začuda ne dotika izvora lika. Spider-Man, dasi še svež in neroden, že obstaja, lovi tatove koles po njujorški občini Queens in živi pri teti. Slednjo igra Marisa Tomei, ki je pri dvainpetdesetih še vedno za prste obliznit. Da ne gledamo še v tretje v zadnjih petnajstih letih pajkovega ugriza in smrti bližnjih, bo večini bržda v redu. Je pa taka odločitev vprašljiva v vidu novih rodov in umeščanja v filmsko kontinuiteto, kjer so imeli vsi junaclji svojo genezo. Očitno so scenaristi na vsak način hoteli drugačnosti, zato ni niti omembe Osbornov, Pero ima debelega pomagača in njegova simpatija ni ne Gwen ne Mary Jane. Tudi negativec je bistveno bolj človeški, manj grozljiv od preteklih metaljudi in mutantov. Michael Keaton kot krilata mehanska kreatura je pravzaprav velik plus filma, čeprav bo marsikdo ob pojavi prej izustil ’Birdman’ kot pa ’Vulture’.
Pogrešal sem več spidermanovskega spektakla, torej vratolomnega nihanja med nebotičniki, ki bi bilo ob letečem nasprotniku samoumevno. Še najbolj pa me je zmotilo ravno tisto, k čemur smo težili: postavitev v širši avengerski svet, ki se zdi nekam na silo. V mojem videnju je prezenca Tonyja Starka v civilu in železnem oklepu prej minus. Špila Petrovega mentorja, v resnici pa hoče Robert Downey Jr. s svojim nadutim frisom Tomu, kakor pravijo Amerikanci, ukrasti šov. Tudi njegovo darilo, visokotehnološki pajkovski kombinezon z umetno inteligenco, petsto načini streljanja, rentgenskim vidom, obogateno resničnostjo in vdelanim dronom ne pritiče Spider-Manu, ki varuje sosesko. Ob koncu ne moreš mimo misli, da je film le predepizoda za Pajkovo umestitev v prihodnjeletni spektakel Avengers: The Infinity War. Sicer je skupaj vzeto film kljub raztegnjenosti čisto soliden in s številnimi piflarskimi referencami, toda brez presežka in zapomnljivih trenutkov.
