Nazaj v preteklost

Avtomobil DMC-12 ima zanimivo zgodovino, vendar bi dandašanji zanj vedel malokdo, če ga ne bi leta 1985 snemalci sami od sebe vključili v film Back to the Future in ga s tem naredili nesmrtnega. A zgodba tega štirikolesnega nenavadne­ža je bila tedaj že zaključena, saj je šlo podjetje par let prej v stečaj. Zdaj se piše nova stran štorije in LordFebo to izkoristi, da se v blisku modre svetlobe prežarči v preteklost.

John DeLorean je bil v šestdesetih in sedemdesetih letih prejšnjega stoletja pomemben mož v Detroitu. Kot inženir v General Motorsu si je ime sprva ustvaril kot avtor dveh ameriških le­gend, pontiaca GTO in firebirda. Nato je napredoval v podpredsednika družbe in samo vpra­ša­­nje časa je bilo, kdaj se bo zavihtel na komandantski stolček največjega izdelovalca avtomobilov. Toda možak, ki je fural uživantsko, domala estradno živ­ljenje in prijateljeval s holivudskim jet-setom, se je pri oseminštiridesetih odločil za drugačno pot. Leta 1975 je ustanovil lastno firmo DeLorean Motor Com­pany in dobri dve leti kasneje predstavil prototip izsto­pajočega športnega dvoseda DMC-12. (Cifra je po­menila predvideno ceno v kilodolarjih.) Oblikoval ga ni nihče drug kot največji avtomobilski dizajner vseh časov, Giorgetto Giugiaro.

Galebja vrata in rostfraj
Škatlast kupe s prisekanim nosom, nezloščenim videzom in prepoznavnimi navzgor odpirajočimi vrati je bil deležen velike pozornosti in komercialnega zanimanja. Zaradi svojega ugleda je John hitro pridobil investitorje, toda pravo delo se je tedaj šele začelo in nabralo se je mnogo težav, zlasti konstruktorskih.

Zaradi redkega patenta vrat je bilo za doseg želene trdnosti mnogo eksperimentiranja z geometrijo karoserije. Dodaten izziv je bila odločitev, da bo avto iz nepobarvanega, le zbrušenega nerjavečega jekla. Za nameček pa so imeli probleme z motorjem. Po poigravanju s sredinskim brezbatnim wanklom je John naposled izbral 2850-kubični V6 od naveze PRV (Peugeot, Renault, Volvo). Tega so pomaknili nazaj, “da bo za sedeži prostor za golf opremo”, in kar naenkrat je bila potrebna predelava šasije. V ta namen je firma najela strokovnjaka Colina Chapmana, ustanovitelja in šefa Lotusa. Ta je zavrgel mnogo preveč ambicioznih idej, vnesel rešitve iz lastnega esprita in surovo školjko na kolesih, ki jo je John kazal na sejmih, sp­re­menil v resnični avto za na cesto.

Vzporedno z razvojem avtomobila se je vlekla postavitev tovarne, ki so jo začeli graditi šele koncem leta 1978 na Severnem Irskem v bližini Belfasta. Za nenavaden kraj se je DeLorean odločil, ker je laburistična vlada zaradi velike brezposelnosti projekt izdatno sub­vencionirala. John ni štedil in je nakupil najbolj moderno opremo ter delavce kljub neizku­še­­no­sti bogato plačal. DMC je zato še danes v lepih spominih Severnih Ircev.

Razblinjene sanje
Prvi avtomobili so s tekočih trakov prišli 1981., kar je bilo tri leta kasneje, kot so sprva načrtovali. Zamuda je terjala svoj davek, kajti pričakovanja so se z leti ohladila in določene ideje prizemljile, cena se je zvi­ša­la z namignjenih 12 na 25 tisočakov, ameriški avtomobilski trg pa je zašel v krizo. Dodatno so vozilo pestili mnogi minusi, od površne izdelave do nedodelane notranjosti in nepraktičnih malenkosti do res švoh motorja. Že v evropski izvedbi je imel zgolj 150 konj, dočim je moral imeti na glavnem, ameriškem trgu vdelan katalizator, ki je moč zmanjšal na zanikrnih 130. Zmogljivosti so bile razočaranje, kajti avto je do sto na uro kljub raketnemu videzu potreboval dob­rih deset sekund. Določene pro­izvodne pomanjkljivosti so sicer odpravili, vendar so prvi testi v časopisih pustili prej kot ne slab vtis.

Da bi podjetje povrnilo vložek, bi morali v prvem letu prodati dvanajst tisoč primerkov, uspeli pa so jih le pol toliko. Edina možnost za obstoj je bila močna finančna injekcija. John, ki je imel še malo prej svetloglede zamisli o prisilno polnjeni inačici in celo taki s štirimi vrati, je pričel reševati potapljajočo firmo. Ko ni imel sreče pri resnih investitorjih, je za pomoč najprej prosil ‘teroristič­no’ organizacijo IRA, nato pa šel v še hujšo skrajnost. V obupu se je povezal s kriminalno zd­ružbo, ki je v ZDA tihotapila kokain. Na koncu je zabredel tako globoko, da so padle celo grožnje zoper njegovo družino. Detajli so megleni, a dejstvo je, da so DeLoreana Američani jeseni 1982 aretirali s petin­dvajsetimi kilogrami koke v aktovki in namero, da pri­pravlja štiriindvajset milijonov vredno pošiljko belega praš­ka. Ujel se se je namreč v dogovore z FBIjevim ovaduhom.

Naključna legenda
Čeprav so bili dokazi dovolj jasni za dosmrtno keho, se je dobremu odvetniku posrečilo prepričati sodišče v njihovo neustreznost in nezakonitost, tako da so Johna oprostili. Vendar je bila škoda ugledu storjena, vmes pa je tovarna bankrotirala. 2500 delavcev je šlo na cesto, Velika Britanija pa je imovino zarubila in skušala z razprodajo omiliti stomilijonski vložek. Velike sanje priznanega inženirja DeLoreana so se kon­ča­le. Kasneje je razglasil osebni bankrot in mnogim nadaljnjim idejam navzlic, celo taki o nasledniku DMC2, ni naredil nobenega posla več. Umrl je marca leta 2005 in ima nagrobnik s podobo avta.

Celokupno je bilo prodanih manj kot devet tisoč DMCjev-12, ki se zaradi enotne barve med seboj skorajda niso razlikovali. Zadnji letnik je bil 1983. Resda je vozilo naredilo vtis na avtomobilistično javnost, toda odmev bi bil kratkoživ, če ga ne bi uveljavljeni filmar Robert Zemeckis izbral za časovni stroj v svoji znameniti trilogiji Back to the Future. Zanimivo je, da ga v prvem scenariju ni bilo, marveč so hoteli najprej uporabiti hladilnik, nakar se je porodila ideja o avtu. Za deloreana so se odločili, ker je bil videti kot vesoljska ladja. Z nekaj dodelavami se je zamisel izkazala za posrečeno in zapomnljivo. Prvi del je bil leta 1985 najbolj dobičkanosen film in s svetovno slavo je okronal tako Michaela J. Foxa kot avto. John DeLorean s Hollywoodom ni sodeloval, je pa Zameckisu kasneje napisal zahvalno pismo.

Poznavalci ocenjujejo, da je danes voz­nih okoli šest tisoč primerkov, ki so zvečine lepo ohranjeni in povezani v mnogih klubih. Obstaja celo nekaj unikatnih verzij, kot so dvoturbinski testni model in popolnoma pozlačen DMC, ki je bil del og­la­še­valske kampanje za American Express. Nedavno pa so v nekem irs­kem skednju odkrili enega prvih prototipov. Z obnavljanjem ljubitelji nimajo težav, kajti na voljo je še veliko prvotnih rezervnih delov. Ravno iz te zaloge pa izhaja nadaljevanje zgodbe.

Naprej v prihodnost
Zapuščinska obravnava podjetja DeLorean Motor Company se je zaradi številnih upnikov vlekla do poznih devetdesetih let prejšnjega stoletja. Priložnost v tem je videl podjetnik Stephen Wynne in iz stečajne mase odkupil vso zalogo originalnih sestavnih delov ter licenco za naziv in logotip. Iz tega je v Texasu zras­la nova delavnica DMC, ki je sprva le restavrirala avtomobile, leta 2008 pa je pričela z omejeno proizvodnjo dvajsetih komadov letno. Kdor ima okoli 50 dolarskih tisočakov, lahko kupi popolnoma nov trideset let star avto. Pri tem nudijo veliko opcij, na primer moč­nejši agregat in vdelano navigacijo.

Za nameček je teksaški DMC na letošnjem sejmu CES predstavil električno različico, zvano DMC-EV. S cenovno etiketo stotih dolarskih jurjev bo na ceste zapeljal na ceste prihodnje leto. Pri tem bo modro svetil in potegnil do sto v manj kot petih sekundah. Če bo imel vgrajen fluksni kondenzator in 1,21-gigavatno baterijo, ne vemo, zagotovo pa bo šel 88 milj na uro. In četudi ne bo pustil ognjenih sledi, bo v njem nedvomno nekaj časoplovnega, tako močan duh preteklosti kot tehnologija pri­hodnosti.

Docov časoplov
Časovni stroj v filmu Nazaj v prihodnost je sestavil genialni znanstvenik čezlesnega videza Dr. Emmett ‘Doc’ Brown. (Igral ga je Christopher Lloyd, ljubiteljem interaktivne zabave znan po vlogi v risankasti pustolovščini Toonstruck.) Osrednji element časoskokov je fluksni kondenzator, ki za delovanje potrebuje 1,21 gigavata elektrike. Privzeto gorivo je plutonij, ki ga je Doc sunil libijskim teroristom, a kot se izkaže, za silo deluje tudi udar strele. Ko vozilo doseže hitrost 88 milj na uro, izgine v blisku modre svetlobe in naredi skok v času.

Za snemanje so porabili šest avtomobilov, ki so jih nakičili z vso možno opremo, od letalskih kosov do novoletnih lučk in gospodinjskih pripomočkov. Tisto na riti sta bila ventilatorja oziroma hladilnika jedrskega reaktorja. Da so ustvarili meg­lo in dim, ki spremlja skoke skozi prostor-čas, so si pomagali z gasilnimi aparati in prilivanjem teko­čega dušika. Naknadno so dosneli zvok osemvaljnika, saj izvirno brenčanje režiserju ni bilo pogodu. Za prizore iz trojke, kjer frči, so uporabili plastično rep­liko. Ohranjena sta le še dva primerka: enega ima nek zbiralec, drugi je na ogled v holivuds­kem tematskem parku Universal Studios.