Napad klona

Mali piskajoči robot sprejme v svoj drob tajno informacijo, kar ga naredi za najbolj iskano reč v kvadrantu. Za petami so mu beli jurišniki pod vodstvom temne pojave z zloveš­čo čelado in rudečo svetlobno sabljo. Droidek pred zasledovalci zbeži v puščavo, kjer ga neznatni človek odreši kosovnega odpada. Kot izvemo kasneje, dotični človek nosi v sebi nerazvito silo, o kateri nima pojma, oni črni čarodej pa skriva nepri­ča­ko­vano sorodstveno vez. Ekipa ta dobrih se nato vkrca na staro vesoljsko škatlo, imenovano Tisoč­letni sokol, in odleti uporniškemu gibanju naproti. Izkaže se, da temni čeladar ni glavni negativec, kajti nad njim bdi še bolj zlovešča entiteta, vsi skupaj pa predstavljajo fašistično vesoljsko silo, ki je za podjarmljenje Galaksije zgradila kolosalno postojanko velikosti planeta. Ta poseduje neverjetno orožje, sposobno uničevanja svetov. Uporniki odkrijejo šibko točko strukture in jo napadejo z lovci s krili na X. Zadetek na pravo mesto sproži verižno reakcijo vse do jedra in planet eksplodira. Člove­ček iz uvoda gre nato v uk k puščavniku, ki se je skril na oddaljen konec vsemira.
Kaj je to?
Vojna zvezd, kajpakda. Le da bi še pred mesecem dni ta neobičajna obnova pripadla prvemu filmu sage, zdaj pa zapis pritiče tudi sedmi epizodi.

Nisem potujoča SWpedia, na skrivaj se ne oblačim v Leino opravo in posedujem le tamalega legoidnega Millennium Falcona za desetaka, ne tistega kolekcionarskega za petsto evrov. Kljub temu sem fan Vojne zvezd in se imam za poznavalca tako filmov kot šir­še­ga univerzuma. Zato je bilo samoumevno, da sem Silino prebujenje čakal z ritualnim odšte­va­njem dni do polnočne premiere in na dan resnice že od jutra izkazoval svojo geekavost z zbirateljsko Adidasovo Star Wars majico. Tisto, za katero je rek­lamo delal Darth ‘Snoop’ Rizzle. Posebnih utvar, da se bo poslej moje življenje delilo na čas pred in po sedmem poglavju, si nisem delal, le neizmerno ot­roško radoveden sem bil. Navsezadnje ne gre za sezonsko serijo, marveč za nadaljevanje zgodbe, ki se je zaključila pred dvaintridesetimi leti in je pustila odtis na moji mladosti! Da bi me predstava pustila na cedilu, sploh ni prišlo v poš­tev. Edina bojazen je bila, da mi bo užitek skvaril kak kmetavz, ki mora v kinu neprestano pogledovati na telefon.

Pa vendar sem dvorano po dobrih dveh urah zapustil razočaran in opeharjen. Lastniki ene največjih filmskih licenc so mi po desetih letih pavze servirali faksimile. Kot da bi hotel Disney vnovič zagnati isto zgodbo za mladi rod, ne pa storiti novega poglavja v doslej izvirni in lepo ujemajoči se štoriji. Pri čemer ni govora o paru približnih vzporednic, marveč je, kot priča uvodnega dva ducata vrstic, preslikana celotna rdeča nit z bunkicami vred. Da sploh ne omenjam podrobnosti v smislu ‘smrti pomembne figure’ in ‘zaprašenega, spe­če­ga me­ča, ki čaka na (novega) lastnika’. Pravzaprav sta si fabuli tako slični, da bi se epizodi IV in VII komot imenovali enako. Lahko The Force Awakens, zakajti sila se je obakrat prebudila, ali A New Hope, saj upanje za Republiko ipak obstaja. Nekje med doživljanjem me je celo prešinila misel, da so film naredili navdu­šenci z neomejenim proračunom in malo domišljije. No, vsaj prvo drži. Lucas je menda imel drugačen scena­rij, a ga Disney ni blagoslovil. Kakšnega, najbrž ne bomo nikoli izvedeli.

Dlje kot se je na platnu odvijala že videna povest okoli še ene Zvezde smrti, oprostite, baze Star­killer, večja je bila moja nejevolja in še več moteč­nosti sem zapazil. Film denimo ne predstavi ni­ti enega samega novega bojnega stroja, ki bi lahko postal nov sinonim za serijo. V akciji so izključ­no brezčasni TIE fighterji, X-wingi, zvezdni rušilci in Sokol – vsi z letnico 1977. Kantina bolš­ča­ve Maz Kanate je bleda senca spomina na ono iz Mos Eisleyja. Tujska bitja, ki so bila vselej zaš­čit­ni znak sage, so tokrat docela izostala. Ne vidimo ne ljudstev, kakršni so bili ewoki in gungani, ne posameznikov tipa Jabba, Grievous ali Jar Jar. Še zapomnljivih stvorov ni. Tiste lovkaste brezoblične in mimogredne kreature se pač ne morejo primerjati z nesmrtnima podobama rancorja in sarlacca, katerima smo zrli v čekane takrat, ko je bila tovrstna verodostojnost na filmu še precejšnja težava. Edina nova nehumanoidna pojava – in ta je res izvrstna ter gladko zaščitni znak poglavja – je BB-8.

Namesto da bi čislal prikaz Kylovega zaključ­ne­ga koraka k temni strani, zabavljam nad njegovo cosplayersko pojavo, ki nedosegljivo stremi k Vaderjevi, in emo ksihtom, ki ni upravičil snema čelade. Namesto da bi z zanimanjem opazoval spoznavanje Rey s Silo, me njena instantna super­junaškost dobesedno žali. Punca prvič prime v roke blaster, a gladko postreli vse jurišnike, ki se urijo od malih nog. Nakar pri priči zaobvlada telepatijo, telekinezo in mačevanje – za vse naš­te­to je midiklorijansko nasičeni Ani potreboval leta vaje. Namesto da bi bil vesel Hana Sola, se sprašujem, kako je lahko docela neosmisljena prisotnost kapitanke Phasme šla čez prvo branje sce­narija, kaj šele prišla v film. Namesto da bi ce­petal ob pogledu na Marka Hamilla, pomislim, kakšni quitterji so vsi teli jediji, Yoda, Obi-Wan in Luke, da ob prvem neuspehu pobegnejo v osamo. Namesto da bi pisal Božičku za svetleči krucifiks, zavijam z očmi, ko zamorec, ki je bil v First Orderju zadolžen za ‘higeno’, mečevalsko pa­rira temnemu vitezu, ki ume ustaviti laser.

Zapisani sovražni govor bo nedvomno zavdal re­š­pektu do mene, češ, da sem vsega naveličani, preob­jedeni hater, ki cepidlači ob vsaki ‘nelogičnosti’. V filmih požrem marsikaj, od roganja fiziki do hekerskih veletrikov, in mnogokrat celo zagovarjam izklop razmišljanja. Vojna zvezd je pač pravljična risanka, v kateri sovražniki – separatistični droidi, klonski vojaki ali jurišniki – že tradicionalno ne znajo ciljati. Odpustim celo uničevalni turbolaser in Hanovo bahanje, da je Kess­lovo pot opravil v dvanajs­tih parsekih, četudi je parsek dolžinska in ne ča­sov­na enota. Aktualni epizodi priznavam ‘vojno­zvezd­nost’, produkcijsko in dogajalno nadmoč ter mojstrsko pihanje na dušo fanovski komuni. Nastavki za naprej so in v prihodnje nekaj svežine – upam – bo. Ampak, gospod Jeffrey Jacob in gospa Kathleen, vnebovpijoče reciklaže s premalo posre­čenimi friš­nostmi ter zanašanjem na stare reference kratkomalo ne morem prezreti. Tako neoriginalne reprize si ni privoščila niti ena igra, še fanfiction ne. Bo osmica First Order Strikes Back?

Mnogokomu je bila sedma epizoda najboljša sploh oziroma nadmočen film. Tudi strokovna javnost mu poje hvalnice. Kar mi je enako nepojemljivo, kot njega dni poveličevanje Avatarjeve štorije, ki je bila čisti plagiat od Pocahontas. Bržda je problem v razgledanosti in več kot veš, bolj trpiš, saj vsebino praviloma ustvarjajo za najširšo publiko in po preizku­šenih receptih. Morda večina najglasnejših hvalopevcev sploh ne loči wookieeja od ewoka, kamoli, da bi vedeli ‘who shot first’. Ne vem. Vem pa, da je bil The Phantom Menace, ki ga ima skupnost tako v želodcu, proti temu fabulativna mojstrovina. Oziroma prva trilogija sploh. Še risanke so! Saj ne re­čem, da je bila tale predstava celokupno slaba in da mi srček ni radostno zaigral ob poznanih podobah in zvokih. A očitno je nekaj narobe z mano, da se na­mes­to divljenja nad preganjanji ikoničnih plovil zmr­dujem, da so Falcona zdruznili v podracerja, ki drifta po pesku in se sanka po snegu. Star Wars za no­ve čase, očitno. Čase, ki imajo zelo kratek spomin.