Skupna pustolovščina junakov in zlobnjakov iz različnih dimenzij, pa še otipljive figurice od najžlahtnejše znamke. Lego Dimensions se bere kot uslišana želja vsakega navdušenca nad domišljijskimi onkraji. Ga ni boljšega od LordaFebota, da izdelek popiše.
Hopsajo takole Žverca, Batman in Gandalf po makovem polju dežele Oz do nuklearke v Springfieldu. Napoti so jim leteče opice in neprijateljske nindže, vendar batarang in veščeve čare zmagajo. Nakar se nad bratovščino, v kateri je ena sestra, spravi Two-Face na olifantu. Kje si Legolas, ko se te rabi? Dvoličnež seveda potegne ta kratkega in v naslednjem trenutku uleti Doc s pokvarjenim deloreanom. Potem na kavbojsko mesto strmoglavijo Kwik-E-Mart, Furyjeva letalonosilka in za dobro mero še gusarska ladja. Kako ubraniti Gondor pred Riddlerjem, ki okobal jezdi Balroga? Kaj naklepata Zod in Precednik Biznis? Zakaj hoče Bane zlomiti Batmana? Doktor Kdo?
To niso vtisi z gikovskega zbora, marveč je dogajanje vzeto iz konzolne videoigrače Lego Dimensions, ki povezuje mnoštvo blagovnih znamk. Vsebina sledi brezmejni otroški domišljiji, ki se ne meni za licenčne omejitve, marveč v dogodivščino pospremi vse, kar je pri roki. S tem špil nadaljuje sporočilo Lego Muvija, da se je treba igrati brez ograd med tematikami. A eno je otroška soba, kamor Disneyjeva in Warnerjeva advokatura še ne sežeta. Za prvovrstne komercialne izdelke pa se intelektualna lastnina trži s kilometrskimi pogodbami. Fox in Marvel sta denimo potrebovala desetletje, da bomo na velikem platnu končno videli Spideyja ob boku Iron-Mana, čeprav sta v stripih najboljša kolega. Toda Lego je očitno magično ime, ki mu uspe nemogoče. Homer na batmobilu strelja Daleke! Neprecenljivo!
Legice oživljene
Dimensions so tipična lego igra, ki jih zdaj resnično pozna že sleherna mama. Zato mi ni treba še dvajsetič razlagati o pisanih stopnjah, ki jih premagujejo družbe različnih likov, o uničevanju objektov in brezkončnemu zbiranju čepkov, o mnogoterih skrivnostih, ki spodbujajo vnovično igranje in zbiralništvo, o primernosti za še tako priložnostnega igralca ter o všečni celostni podobi in duhovitih animacijah. Vse to drži tudi za Dimensions, katerih posebnost je mehanika pridobivanja novih junačkov. Doslej smo galerijo obrazov odklepali z raziskovalnim igranjem in s cekinčki, medtem ko tale izdelek sodi v tako imenovani svet ‘toys to life’. Dodatna vsebina čaka v obliki škatel s kockami na trgovinskih policah, s čimer Lego (relativno pozno) sledi ralu Skylanderjev in Infinityja.
Temelj igre je USB-portal, s katerega se igračke preslikajo v domišljijski svet. V začetnem paketu pride glavni trojček, torej Wildstyle (po naše Žverca iz Lego Filma), Gandalf Sivi in Batman Črni ter batmobil. Avtočki in letalniki so namreč pomemben gradnik, saj imajo tudi oni edinstvene lastnosti za premagovanje preprek. Portal položene figure in vozila prepozna zaradi posebnega podstavka, ki vsebuje identifikacijsko vezje. Fora je seveda samo v tej spodnji kocki in ne v tistem, kar sedi na njej. Naenkrat je lahko v igri kar sedem igračk, ki jih je moč kjerkoli dodajati in kadarkoli odvzemati. Za razliko od Infinityja je tu v vsaki dimenziji dobrodošel vsak junaček. To obenem pomeni, da za najdbo vseh skrivnosti ni treba več končati zgodbe in se nato vrniti z novimi karakterji, marveč lahko že spočetka kupiš polno košaro dodatkov in v prvem skozihodu dosežeš vse kotičke.
Krivec za to nenavadno pustolovščino po raznolikih razsežnostih je Lord Vortech. Ta hudoba z glasom Garyja Oldmana se je namenila zavladati vsem stvarstvom, za kar potrebuje artefakte mogote iz zore časa. Recimo Edini prstan, Dorotejine čeveljce in kriptonit. Pri iskanju ugrabi Froda in Robina ter se spajdaši z mnogoterimi nepoštenci, od Saurona do Jokerja. Krdela capinov zato preplavijo poznane svetove. Naloga naključne tovarišije – Gandalf išče polovnjaka po Mavrični deželi, nakar slučajno sreča Batmana med padanjem v brezno Morie – je jasna: skozi dobrih ducat stopenj popraviti, premagati in prehiteti zlodelo. Z veliko skakanja, mlatenja, zaletavanja in streljanja jim bo zagotovo uspelo, pri čemer je igranje z nizko težavnostjo, nekaznovanim umiranjem in nenasilnostjo pregovorno pisano na kožo tako dedku kot petletnici.
Prek pregrad do nagrad
Licenc je zaenkrat štirinajst in vse imajo mesto v štorijalni kampanji. Poudarek je na DCju, Gospodarju in Lego Filmu, močno vlogo odigra še Doctor Who, a prav tako imajo lastna poglavja Ghostbusterji, Portal, Scooby Doo, Back to the Future, Ninjago, Simpsoni … (Vojne zvezd in Marvela baje ne bo nikoli, kajti Dartha, Irona in kompanijo je Disney eskluzivno namenil svojemu Infinityju.) Dasi ni revolucije in skrajne nivojske različnosti v slogu Mario Worlda, so svetovi dovolj razgibani in samosvoji, nekaj njih celo v drugačnem, narisanem grafičnem slogu. Še vedno pa je razen enega ali dveh kratkih odsekov celotno špilanje uglašeno na isto poznano vižo. Na že enaindvajsetkrat doživeto vižo, to je. Prav tako grafika ostaja izrazito plastična. Vendarle bi se lahko premaknila v smer verodostojnejših Lego risank.
Čeprav deljenja bušk orkom, policajem in drugim Vortechovim podrepnikom zlepa ne zmanjka, špil ni izrazito bojevalno naravnan in tudi valovi neprijateljev so omejeni. Prav tako je hitroprstnega ploščadenja komaj kaj. Nekaj več spretnosti oziroma potrpežljivosti, ako si šeprtljav, zahtevajo le šefi. To je dobro, kajti slepo drkanje ene same tipke v Avengerjih je bilo precej bedno. Bistvo je še bolj kot prej v razreševanju ovir in odpiranju prehodov. Tu izdelek uvaja novost: portal, ki v ostalih špilih rabi izključno odklepu lika, je naprednejša vhodno-izhodna naprava. S tremi ločenimi polji, ki so podložena z raznobarvnimi ledicami, namreč ploščad sodeluje v ugankah. Včasih zgolj s spreminjajočo se barvo nakazuje položaj skrivnosti, bolj pogosto pa je treba po njej figurice prestavljati po poljih. Ko se morajo na primer prežarčiti ali pomanjšati oziroma so ujete v sovražnikov žarek. Na trenutke je to neprestano ukvarjanje skoraj moteče, saj ne moreš biti zleknjen v kavč. Ampak načeloma +1 za zamisel.
Odprava večinoma še vedno napreduje na rovaš svojih sposobnosti. Teh je v Dimensions kar petdeset, od katerih jih je v osnovnem paketu le dobrih deset. Babnica se odrine više, Šišmiš s kljuko povleče objekte, vešč na določenih mestih copra, avtomobilček lahko skoči. Z njimi avanturo končaš brez težave, a vidiš le del vsebine. Nivoji so namreč tradicionalno polni nedosegljivih višav, specialnih materialov, nenavadnih nastavkov in pokvarjene mašinerije, ob katerih nepravi junaček le nemočno skomigne. Za durmi ali pod razpoko se skriva marsikaj, od rdečih bonitetnih opek do poznanih minikitov, ki zgradijo ekskluzivno skulpturo. Velikokrat ne gre le za omaro, marveč se odpre večji prostor z dodatnimi početjem. Kljub temu odkrivanje skrivnosti ne prinese nikakršne ekstra ugodnosti v smislu novega karakterja ali dodatne stopnje, marveč je to stikanje bolj kot ne zbiranje ačivmentov.
Odprta denarnica
Na srečo plastika ne rabi samo nepolnovrednemu raziskovanju poslednjega kotička stopenj, marveč takisto omogoči vstop v odprte svetove posameznih tematik. Privzeta družba lahko obišče svobodnjaški košček Srednjega sveta, uničeni združek Metropolisa in Gothama ter kolaž prizorišč iz Emmetove pustolovščine. Portali do desetih drugih dimenzij, katerih kosci so v kampanjo sicer vključeni, pa so zaprti. Sporočilo je jasno: “Access to this gateway requiers a character.” Oziroma, bolj razumljivo: “Pay up, bitch!” Vsi ti obširni nivoji, med drugim Hill Valley, Whojev London in Midwayeva igralnica, prinašajo kveste, dirkaške izzive in še več skrivnosti. Ter dajejo prostor za najbolj prvinsko uživanje v lego špilu, to je prhanje v izvirih čepkov, ki kipijo spod radostne destrukcije okolice. Vseeno moram pozabavljati zoper nenaprednost te plati. V teh peskovniških odsekih sem pogrešal nekakšno zgodbo, rahlo rdečo nit opravil, tako pa je vse početje docela nepovezano in preveč prazno. Želim si tudi boljšega nadzora pri dirkanju, saj je ta dobesedno tak, kot bi v resnici vodil tog lego avtoček.
Dodatna vsebina je naprodaj v treh sortah škatel, ki stanejo od 13 do 30 evrov in prinašajo figurico ali dve z vozilcem ali dvema. Na primer Scooby-Dooja, Shaggyja in njun kombi misterijev. Ali Barta v vrtnem avtočku … Wonder Woman v nevidnem lovcu … dva ninjagota z bajkom in bomberjem … Doktorja, Tardis in psa K-9 … Rogomuca operira z mavričnimi objekti, Superman reže zlate stene, Joker je naelektren in Golem majhen, Bane ima super moč in Docova lokomotiva je časoplov. Nekatere veščine so redke, recimo potapljanje ali skakanje ob palici, toda redka je tudi njihova uporabnost. Itak se mi zdi, da je nabavljanje plastike bolj stvar osebne preference kot nujnosti. Če bi res hotel doseči 100 %, po mojem nucaš vsaj polovico od štiridesetih likov. Sam sem pri priči kupil Bennyja in njegovo vesoljsko ladjico, kajti točno tako vesoljsko tematiko sem zbiral v otroštvu. Še dobro, kajti letečnost se je izkazala za prvovrsten privilegij.
Katerakoli igračka z določeno licenco omogoči dostop do tiste peskovniške dimenzije, toda le pet najdražjih kompletov prinese še minizgodbo. Na žalost so te res kratke. Od vsakega paketa sem pričakoval kakšne tri konkretne nivoje, dobil pa enega malo daljšega. Ravno sem se dobro ogrel ob enostavnih zagonetkah v Portalu, že je bila GLaDOS premagana. Zelo pičla je tudi štorijalna stopnja iz Nazaj v prihodnost, ki pa po drugi strani vsebuje dobro mesto za prosto igranje s tremi različnimi časovnicami. Malce daljša in še več dimenzionalna je Doktorjeva časoplovna avantura, ki prinese uporabno utico Tardis. Privlačna je nadalje Homerjeva halucinogena pustolovščina, ki sledi čilijevski epizodi The Mysterious Voyage of Homer. Na žalost ji manjka izvirna glasovna podlaga, saj je večina likov kar nemih, kar tej tematiki pač ne pritiče. Najbolj nepriporočljiva pa je pusta, nenavdahnjena vsebina Ghostbusterjev. Ker je projekt dolgoročen, bo letos izšlo še nekaj epizod. Prva po Midwayjevih arkadah.
Zlata kocka?
Kot lego igra je tale zmešana dogodivščina ena najboljših. Kampanja je dobra, peskovniki različni in velik plus je izvirna zgodba, ki je Lego maščevalci in Jurski svet nista imela. Kot ponavadi je rdeča nit podajana z jako simpatičnimi animacijami in humornimi dialogi, polnimi križem kražem referenc. Čarovnik se priduša: “I shall pass … this over to someone else!”, Benny se ves čas dere “Spaceship!” in Žverca poudarja “I am not a DJ.” Razen Gandalfovega in nekaterih Simpsonov so vsi glasovi taki, kakršne poznamo. Nekaj enovrstičnic je iz starih filmov, a večina igralcev se je prišla posnet na frišno. Med njimi Michael J. Fox, Will Arnet in Dan Aykroyd. Vrhunska produkcija, ni kaj.
Toda je vse to vredno visokih stotih evrov za uvodno škatlo in hitro še enkrat toliko za hrčkanje dodat-nih stričkov ter tetk? Moje racionalno mnenje je, da ne. 200 evrov ti prinese štiri najnovejše lego igre, od katerih ima vsaka sto karakterjev, od tega vsaj tretjino prvovrstnih. Tukaj za tolikšen vložek dobiš od oka osem frisov plus osem vozilc in, če sem zelo radodaren, igro in pol. S tem, da posamičen lik nima niti več preoblek, le avtočki in aviončki poznajo tri oblike. Večina denarja torej odpade na precenjeno plastiko. Resda so figurice edinstvene in ko nadgradiš vozilo v igri, v novo formo sestaviš tudi otipljivega. A kljub temu te kocke nikoli ne bodo zašle v korito z ‘navadnimi’ za mešano sestavljanje. S figuricami vred bodo vselej ločeno in varno spravljene ter uporabne izključno za videoigranje. Pri tem imajo za razliko od Skylanderjev in Disneyjevih kipcev še to hibo, da ob padcu mikroelementi letijo na vse konce. Lahko jih sicer za ročno igranje populiš s podstavkov in na portal zlagaš samo te okrogle ploščice, ampak to izpade bedno in nekako izgubi smisel. Zato sem pri tem poudarjanju toys to life kritičen do ‘igračaste’ plati mehanike. Poleg tega: kje hudiča je figura Lorda Vortecha??
Kocke se še lep čas ne bodo zavedale samih sebe in okoliških, da bi lahko sestavil karkoli in stvaritev instantno preslikal na zaslon. Toda Lego bi Dimenzijam dvignil vrednost, če bi z razpoznavnim podstavkom opremil več svojih igrač. Tisti košček je poceni, zato bi ga komot vključili v večje škatle. Lastniku ninjagotov, gospodarjevskih setov, deloreana, vseh Springfieldčanov in drugih maket iz ‘dimenzijskih’ tematik se vendarle zdi zamalo, da mora še enkrat plačevati za iste stričke in modelčke. Že tako je štartna škatla znatno dražja od Skylanderjev in Infinityja. V dragih razširitvah je vsebine bore malo, zasluži pa dolga veriga trgovskih členov. To se mi resnično upira. Ampak naveza Dancev in Warnerja cika na svojo gromozansko komuno in, ja, tudi sam sem videoigračo hlastno pograbil. Vseeno je priporočiti ne morem in ne smem. Toliko je dobrih lego iger za par desetakov, nakar za dodatne evre raje otroku ali sebi privoščiš škatlo kock po želji. Tako za ta pravo špilanje.
