Rocksteady so netopirmoževsko domišljijo izkazali še skozi navideznoresnično dogoživetje Batman: Arkham VR. LordFebo si prvikrat z lastno motoriko nadene masko, poprime za batino in zapleše pred ogledalom.
Iz talne kloake se k nebu pnejo kolosalne zgradbe v značilnem okrancljanem slogu, ki mu pečat dajejo pošastni kip vrh njih. Antični motivi in art décoratif se brezšivno mešajo z industrijskimi oblikami dimnikov, vodnih stolpov in zračne železnice. Beton in jeklo, kamor skozi izparine neštetih cevi seže oko. Meglo bledo razsvetljujejo neonski napisi in igra luči dela kamnite stvore še bolj groteskne. Krik, policijska sirena in nato svetlobni snop, ki zlovešče slika nebesni obris netopirja. To je Gotham, nepopravljivo razkrojeno mesto, v katerega se po svobodnjaškem Arkham Knightu vračam v revolucionarni VR-izkušnji. Batmana, ki ima od vseh superšem največ iger, sem vodil že na marsikateri način, toda, če se ne motim, nikdar prvoosebno. Tukaj pravzaprav ne igram Batmana. Jaz SEM Batman. S svojo glavo pogledam čez rob v resnično 3D-globino. Priznam, malo se mi zvrti. Potem s svojo desnico potegnem sidrno pištolo izza pasu in se potegnem v batletalo.
Največji detektiv
Pričnem civilno v dvorcu. Dvig svetlobnih lizik mi pokaže Waynove, moje roke. Primem družinsko sliko in si jo pobliže ogledam. Oziram se naokoli, se sklonim pod pohištvo, odpiram predale. Nato se spustim v podzemlje, v impresivno tehnokraško batjamo. Dolaj brskam po arkhamskih arhivih, vadim ciljanje tarč, čekiram batvozila, rešujem prostorske sestavljanke, prisluškujem in analiziram kri. Robin in Nightwing sta pogrešana, mi pove batračunalnik. Nadenem si znamenito obleko, kos za kosom. Sled vodi v stransko ulico, kjer rekonstruiram zločin. Ker sem največji detektiv na svetu v VR-načinu, vse to počnem z ročnim grabljenjem, premikanjem ročic, pritiskanjem gumbov in svetenjem z analizatorjem. Potem se pogovorim s Pingvinom vrh njegovega Iceberg Longa, globinsko poskeniram trupla v mrtvašnici, obiščem kanalizacijo … Akcije ni nikakršne, kajti to je kratka linearna detektivka. Poudarek je na gibalnem nadzoru in na ogledovanju podrobnega obkrožujočega okoliša z vsem strani.
Zmes preiskovanja, reševanja ugank in zaenkrat svežih VR-mikroopravil v navezi s trirazsežno podobo navdušuje ves čas igranja. Kljub odklonilnemu mnenju do namišljene resničnosti me playstationov čeber in stoječ položaj nista motila. Zlasti v zadnjem, psihotičnem delu se nova tehnologija izkaže za precej učinkovito. Zgodbovno sodi odvijanje med Arkham City in Knighta, ko je Joker mrtev in Bruce zastrupljen, vendar – moje mnenje in morebiten kvarnik – sploh ni resnično. Menim, da Batman vse skupaj sanja, kar je edina razlaga čudaškega zaključka. Majhnih detajlov, ki jih bo čislal poznavalec, je cela vrsta, od ljubezenskih razglednic s podpisom SK, ki sovpadajo s časopisnimi izrezki ropov po celem svetu, prek tiranozavra v jami do omembe nekaterih likov iz arkhamskih špilov. Kajpakda ni batigre brez prizora umora Waynovih, to pot neposredno skozi oči malega Bruciča. Vseeno kakšnega širšega vpogleda štorija ne prinaša, le podrobnost, zakaj Šišmiš v Arkham Knightu ni maral za oprode.
Krščen predrag demo!
Kul zadeva, a kaj, ko se po uri in pol pripoved sklene tako nenadno, da samo debelo pogledam. Sem bil vendarle prepričan, da bom detektiviziral vsaj par ur. Vajo lahko sicer ponovim, saj druga skozipot vsebuje Riddlerjeve tajne. Toda tokrat to niso uganke, le ’najdbe’, za nameček pa zagnoji nezmožnost preskakovanja. Vse moram poslušati in postoriti tako kot prvikrat. Gvano! Po koncu takisto spoznam neizkoriščenost potenciala. Ni letanja, ki bi v VRu znalo izpasti nadvzdušno, morda celo v obliki rail shooterja. Ni prevažanja z batmobilom, niti neinteraktivnega. Nalaganje nove lokacije je narejeno skrajno neumno, saj v čeladi deset sekund strmiš v črno fleho. V resnici ni nikakršnega zveznega premikanja: vselej sem nepremičen Batman, ki le steguje glavo in se žarči z enega konca prostora na drugega. Bi mi bilo slabo, če bi se prvoosebno povzpel s sidrom, padel v globino ali se stepel? Slednje bi bilo nadmočno doživetje, toda boja sploh ni. Batarangi letijo samo v nedosegljiva stikala. Moti takisto neodzivnost okolice izven nujnih akcij. Z rokami, s katerimi nenehno opletam naokoli, ne morem oklofutati Pingvina, potegniti za nos Alfreda ali razbiti zrcala, v katerem gledam svoj namrščen batfris. Za izkušnjo, ki stavi na vernost, je to velik minus.
Če Arkham VR ‘preigraš’ pri kolegu, ga vzameš kot soliden tehnološki demo. Kljub naštetim minusom gre za zanimivo, novo doživetje. Kdor za tole simulacijo Batmana plača 20 evrov, pa je lahko upravičeno nejevoljen. Izdelek bi moral biti krepko daljši oziroma koštati pol manj, zato gre za očitno molžo zgodnjih VR-igralcev in navdušencev nad DCjevim izročilom. Če te res zanima dogajanje, izginotje Robina in Nightwinga ter povezava z arkhamsko serijo, si oglej dobro uro dolg gameplay na YouTubu.
