LordFebo se prezeha skozi nadaljevanko z Marvelovim borilno veščim likom Iron Fistom. Slab kung-fu!
Sredino sedemdesetih let prejšnjega stoletja so zaznamovale prve videoigre, disko in kungfu. Za slednji fenomen je kajpakda poskrbel Brusli, ki je v ladijske verige zvezan prerani konec storil pod rdečimi laserji zlih robotov. Toda njegov duh je živel naprej, en košček tudi v pretepaških stripovskih junakih. Borilne veščine so namreč na krilih vetra tisti čas napolnile oblačkaste zgodbe in v Marvelovih se je zvrstilo kar precej delilcev vzhodnjaških klofut. Shang-Chi je metal šurikene in opletal z nunčaki, White Tiger je moč dobil skozi žadaste amulete in Zmajski hčeri sta brcali po žensko. A najbolj od vseh je uspel Iron Fist, wushujski borec za staro pravdo.
V meddimenzijskem samostanu izurjen
Iron Fista sta leta pod urednikovanjem Stana Leeja zastavila znameniti stripopisec Roy Thomas in risar Gil Kane. Debitiral je v almanahu Marvel Premiere maja 1974 in poldrugo leto kasneje dobil lasten zvezek. Pretepač v zelenem trikoju in z rumeno masko, ki na naslovnici prvega stripa z ožarjeno pestjo tolče po Iron-Manu, je bil v civilu Danny Rand. Fant je kot devetletnik doživel tragedijo v Himalaji. Med ekspedicijo, da bi našli mitsko mesto K’un-L’un, je pokvarjeni poslovni partner Harold Meachum zakrivil smrt njegovih staršev. Fotr je padel v prepad, mamo so raztrgali volkovi, nakar so fantiča zadnji hip rešili menihi z druge ravni. Pri njih se je nato desetletje uril v obvladovanju in fokusiranju svojega chija. Očitno je bil poba talentiran, kajti uspelo mu je poraziti nesmrtnega zmaja po imenu Shou-Lao. S kopeljo rok v njegovem srcu je pridobil železno pest, imenu zvesto super supermoč, ki razbije sleherno prepreko. Ko se je K’un-L’un vnovič materializiral na Zemlji, ga je Danny zapustil in se vrnil v rodni New York. Tam je našel morilca svojega očeta, podedoval firmo in postal občinski rešimož.
Privlačnost šeme, ki je z roko lomila vrata, avtomobile in čeljusti, je bila kratkega roka, saj so mu dve leti kasneje samostojno edicijo ukinili in ga povezali s še enim hirajočim možakom: Power Manom iliti Lukom Cageom. Kungfujevec in neprebojni zamorec sta skupaj uspela in postala neločljiva. Vse odtlej vodita edicijo Heroes for Hire, v kateri zaposlujeta robne Marvelove like, kot so She-Hulk, Ghost Rider, Human Torch … Neredko sta se pojavila ob boku Avengerjev, po Državljanski vojni zaradi partizanstva še v Secret Avengerjih in celo v pustolovščinah z Možmi-X. Kljub občasnemu zoperstavljanju vesoljcem, mutantom in meddimenzijskim kreaturam pa sta najbolj prepoznavna na ulicah Velikega jabolka. Pri tem Iron Fistu pomaga še ena supermoč. Poleg uničujoče in neuničljive pesti, ki ustvari celo potres, je v civilu milijarder. Toda za razliko od Oliverja Queena in Brucea Wayna se on ne zanaša na tehnologijo. Chi, torej ves kisik v eni točki, je vse, kar potrebuje.
Duhamorno pestovanje
Iron Fist je prijatelj z vsemi njujorškimi redarji, zato je samoumevno, da sta ga Netflix in Marvel predvidela za televizijski svet. Tega je spočel slepi fajterski advokat Daredevil in sta ga nadaljevala trpeča Jessica Jones ter temnopolti Luke Cage. Serije so bile sicer tipično netflixovsko razvlečene, toda presenetljivo solidne, zato je našemljeni Brusli visoko obetal. Na žalost pa se studiu to pot ni posrečilo. Nizika o samostanskem padawanu v kapitalistični korporaciji je precej slabša, domala amaterska, in propade na čisto vseh področjih. Začenši z glavnim likom, ki s hipsterskim videzom, nestanovitnim značajem, pretirano čustvenostjo ter mehkim teleščkom nikakor ni videti kot nekdo, ki je deset let disciplinirano žrl riž in šibo v vzhodnjaškem templju. Kako bi le, ko pa je to Loras Tyrell iz Game of Thrones. Fant ostane zvest tamkajšnjemu nadimku Cvetlični vitez in z brado, trpečim frisem ter v navadni suknji ni niti malo podoben stripovski predlogi.
Neavtentičnost preveva celotno predstavo, naj gre za manko kakršnekoli mistike, obnašanje akterjev, organizacijo, ki obuja mrtve, ali obupne pretepaške dele. Daredevil je denimo mlatil pristno boleče in spektakularno, v kungfujski zgodbi, kjer bi pričakovali smer Matrice in Prežečega tigra, pa so borbe mlačne in brez kakršnekoli koreografske domišljije. Železno pest, ki se jo Danny šele uči nadzorovati, vidimo komaj kdaj, zato pa toliko več njegovega jadikovanja zavoljo davno preminulih staršev. Fabula, ki odpleta izvor junaka, sicer nekajkrat preseneti, toda vse iskrice se izgubijo v dolgočasnih prizorih, čudaških dialogih in nerodnem scenariju. Za nameček ni niti ene same močne, zapomnljive osebe. Slabi strici in tete se sploh ne morejo meriti s Kingpinom, Purplemanom in Cottonmouthom iz prejšnjih pripovedi. Dogajanje je spričo vsega tega nezanimivo, k čemur doprinese izrazita neprešernost, ki je za Netflixov Marvel očitno obvezna. Enega koščka duhovitosti ali veselega nasmeha ni. Kar dva tedna sem se nezainteresirano prebijal čez trinajst epizod. Recimo, da je druga polovica manj zanič oziroma bolj tekoča, ampak zaključek takisto razočara.
Serija ima mnogo širših referenc. Tu sta medicinka Clair in odvetnica Jeri, ki povezujeta Iron Fista z drugimi nizikami. Organizacija The Hand, kakor se kliče mamilaški kartel, v stripih obstaja kot tajinstveno društvo ašašinskih nindž. Davos, klošterski sošolec od Dannyja, je nastavek za Silver Serpenta, enega Iron Fistovih glavnih nasprotnikov. Njegova prijateljica Colleen Wing je bila Dragon Daughter … A vse te navezave se zdijo docela nepomembne, kajti med aktualnimi superjunaškimi nadaljevankami je serija nižek zvrsti in temu primerno nepriporočljiva. Ob tako široki ponudbi vsebin je škoda stran vrženih dvanajst ur. Drži pa, da je marsikdo skozi kislo jabolko grizel zaradi kontinuitete, zato je bila menda gledanost solidna. Poleti namreč pridejo Defenderji, krožek vseh naštetih pouličnežev, tudi Iron Fista. Srčno upam, da bo tam vsaj malo popravil vtis, dasi ga napovednik prikaže v enaki podobi. Za drugo sezono pa morajo fanta poslati za pol leta k šaolinskim menihom!
