Čudo-žena

Rjavolaso dekle se plaho ozre okrog sebe. Ko se prepriča, da je sama, se trikrat zavrti ok­rog osi in si čudežno nadene triko v barvah najveličastnejšega naroda na svetu. V visokih petah pogumno oddirja, odskače ali se celo odrolka krivici naproti, kjer si zlikovce podredi s silno močjo in lasom resnice. Kot taka se je oblinasta Wonder Woman koncem sedemdesetih zasidrala v glave ameriških gledalcev TV-serije, kar je bila njena do pred kratkim poslednja igrana predstava. A zdaj je prišel vek, ko je treba širok ameriški panteon spraviti na male in velike zaslone, in junakinja je vendarle eden znamenitejših DCjevih likov. Lani smo jo videli, kako se je ob boku Batmana in Supermana borila s kriptonsko nakazo Doomsdayem. Te dni pa na čast 75-letnici v kinematografih suče­jo njeno lastno zgodbo. A kdo je pravzaprav ta rešižena, ki polnopravno sedi za mizo Lige pravičnih?

 

 

Wonderco si je ob začetku druge svetovne vojne zamislil psiholog William Moulton Marston na pobudo založbe All-American Comics, predhodnice DCja. Možakar je pri priči zastavil ženski lik, kajti nežnejši spol je občudoval do te mere, da je vse svoje življenje živel z dvema ženama, menda v docela enakovredni skupnosti. (Žgečkljiva zanimivost: dami sta si posteljo delili še trideset let po njegovi smrti). Navdih za Amazonko, ki se bori za ameriško vlado, je bila prav partnerka Olive, ki je rada nosila velike zapestnice. Marston je želel ustvariti junakinjo, ki bo fizično in umsko parirala Supermanu, a bo ob tem posedovala atribute, ki pritičejo ženskam – moralnost, milino in fizično lepoto. Prepričan je bil, da so ženske bolj resnicoljubne, delovne in natančne, kar je želel predstaviti skozi zgodbe v slikicah. Sprva je junačko poimenoval Suprema, nakar se je v prepri­čanju, “da mora biti njegova kreacija psihološka propaganda za nove sorte žensko, táko, ki bi morala vladati svetu,” odločil za Čudežnico.

Prvič je Wonder Woman nastopila v almanahu All Star Comics leta 1941, leto kasneje pa je dobila svoj zvežčič. Njena rojstna zgodba se je sicer skozi veke rahlo spreminjala, toda v osnovi korenini v grški mitologiji. Je bojevnica iz dežele Temiskira, resnične pokrajine ob turškem Črnem morju. Ker moškega gena Amazonke ne poznajo, je kraljica Hipolita njeno podobo oblikovala iz gline, življenje pa ji je vdahnil sam Zevs. Nekega dne je v babjo skupnost vpadel vojaški pilot Steve Trevor in princesa je dobila nalogo, da mu pomaga v boju proti nacistom. Z njim je nato ostala v deželi smrt­nih, kjer je prevzela civilno ime Diana Prince in pos­ta­la tajnica. Seveda z namenom, da se idealistično bori za pravice nemočnih, kar počne še dandanes. Poleg polbožjih mišic si pri tem pomaga z zapestnicami, ki odbijajo izstrelke, čarobno tiaro, ščitom in resnicoljubnim lasom, moč­nej­šim od pojoče travice. Ta pripomoček izhaja iz Marstonovega sodelovanja pri razvoju detektorja la­ži, saj je ugotovil soodvisnost med krvnim pritiskom in vznemirjenostjo pri laganju.

 

V skoraj osmih desetletjih je Wonder Woman v slikanicah doživela vse sorte pustolovščin. Ko je nevarnost kljukastega križa jenjala, se je zoperstavljala kriminalcem, psihopatom, vesoljcem, komunis­tom in celo starodavnim božanstvom. Njeni najbolj znani nasprotniki so bog vojne Ares, gepardžena Cheetah in velikanka Giganta. Nekaj časa je bila oro­pana supermoči in se je morala zanašati na puš­ke ter kungfu, zaradi česar so feministke zatežile založbi. Nekoč je v boju proti demonu Nero­nu celo podlegla, nakar je Wonder Woman za krajši čas postala kraljica Hipolita. V njenem svetu obstaja tudi Wonder Girl, ki je bila sprva mlada Diana in potem njena pomagačka ter članica krožka Najstniških titanov. Za največjo popularnost prepoznavega W-logotipa pa je poskrbela nadaljevanka pred štiridesetimi leti. Zaradi nje so deklice širom Amerike malico nosile v torbicah z Amazonkino podobo in se navduševale nad čarobnim nakitom. Marstonov namen ženske emancipacije je bil tako dosežen.

Dandanes Wonder Woman poznamo kot polnopravno članico Lige pravice, ki se enakovredno meri z največjimi kozmičnimi zlodeji, kakršna sta Darkseid in Brainiac. A letanje in božjo mogoto je pridobila šele po Krizi mnogih Zemelj. Takrat so njen življenjepis rahlo spremenili, med drugim jo je blagoslovilo več olimpskih bogov in Hermesov dar je bilo upiranje težnosti. Poprej je namreč zgolj mogočno skakala, dočim je za konkretno frčanje uporabljala prepoznavno nevidno letalo. Prav tako Štefan v aktualnem stripovskem univerzumu ni več njen ljubimec, marveč je to kar Superman. Pri tem je napram partnerju v prednosti, saj nima svoje verzije kriptonita. Šibkost so edino njena močna moralna načela. Ni čudno, da je postala ambasadorka Združenih narodov, da šovinistični patriarhalni družbi prinese mir in ljubezen. Za nameček so jo za svojo ikono vzele tako sufražetke kot legebitrične skupnosti.

 

Večina sveta za Diano Prince še ne ve, zato je films­ka zgodba primerno uvajalna in precej zlatodobna. Spoznamo njeno rodno grudo in nebeško poslanstvo Amazonk, le da je kanonična protinacistična pripoved prestavljena v jarke prve svetovne vojne. To je primerno, saj gre za čas boja nežnega spola za volilno pravico, zaradi česar odločna ženska v moški sejni sobi ustvari toliko večji kontrast. Tudi eden njenih starodobnih sovragov, doktorica Strup, lepo sede na tistikratno iperitno fronto. Kot kajzerjeva znanstvenica bi rada zaplinila tako uniformirane kot civilne nasprotnike, kar morata Wonderca in njen pogumnik Štef seveda preprečiti.

Glede na izkaz scenaristično luknjastega dvoboja med Batsom in Supsem ter videospotnega Suicide Squada je bila geekovska komuna do Wonderčine ekranizacije zadržana. Na srečo je bil strahec odveč, saj je film eden najboljših iz DCjeve galerije. Seveda mu pomaga, da se ukvarja le z enim likom, ne s celotnim ansamblom. Za razliko od risank, kjer leta po vesolju in rešuje tujske svetove, je Čudežnica tu še bolj zelena in zgolj skače, pretepa soldate ter dviguje tanke. Pri tem je malce naivna, trmoglava, a iskrena in z izjemnim moralnim čutom. Človeški rod vzljubi in ga želi rešiti pred kvarnim vplivom višjih sil. Postopoma spoznava, da ljudi kljub skušn­ja­vam z Olimpa najbolj definira svobodna volja. Izraelska manekenka Gal Gadot, ki smo jo poprej videli samo v Hitrih in drznih, se kljub manjši košarici, kot jih je imela rešižena v starih časih, izvrstno obnese. Pozdrava vreden odmik od ultraamerikanske oprave, kakršna je bila superfrača njega dni.

Ne le, da ženski lik rešuje DCjev kinematografski univerzum, ki je bil po slabih kritikah BvS v škripcih, to je dejansko storila ženska. Wonder Woman je namreč režirala neka Patty Jenkins, ki je doslej dirigirala le docela drugačnemu filmu Monster. Projekt ji je resnično uspel, kajti dobili smo izvrsten prikaz oblikovanja najbolj slavne stripovske boginje. Bolj prizemljeno dogajanje in odsotnost alienskih nemez ji pri tem prav nič ne škodi, kajti akcija je vrhunska, naj gre za boj neustrašnih Amazonk s soldati, počas­ne posnetke deljenja klofut Švabom, pod­loženega z učinkovito glasbo, ali jurišanje čez nikogaršnjo zemljo. Zgodbeni presežek sicer ni, vendar bo pozitivna predstava koristila jesenskemu ‘nadaljevanju’, Jus­tič­ni ligi. Takrat bomo Čudo ženo spet videli razvito.