Brankoti

LordFebo v New Yorku ni videl nindž, hudiča, zajebane kitajske babice in žarečih pesti. Najbrž zato, ker se je tam smukal podnevi. Nebojša, Luk Kejdž, Gvozdena pesnica i Džes’ka pridejo na plan šele kad padne mrak.

Netflix je Marvelu uspešno zgradil televizijski univerzum, ki lahko parira DCjevemu Arrowversu. Resda je narava njihovih serij drugač­na, liki so bolj prizemljene sorte in distribucija videa ni linearna, marveč požeruška. Ali vseeno ne gre zanikati, da smo zvečine rade volje pogledali že šest sezon, pet raz­ličnih naslovov, štiri superjunake in eno ekipno predstavo, ki je očiten nastavek za še več. S slednjim cikam na Defenderje, ki jih je prejšnji mesec po več letih čakanja v enem snopiču dostavil astronomsko priljubljen spletni videotekar. So me navdušili? Ne bom šel predaleč s presežniki, saj jim med drugim zamerim, da dva rešimožička še vedno nista v svojih razpoznavnih opravah. Ampak so v redu.

Solisti se predstavijo
Zaščitniki se torej dogajajo v Devilversu, problematič­nih četrtih New Yorka, kakršen je Hell’s Kitchen. Tam smo spoznali Nebojšo iliti slepega advokata Matta Murdocka iliti vsemogočnega Daredevila, domišljenega od Stana Leeja osebno. Fant, ki je začel delati pravico na ulicah kot trenirkasti domobranec, je v otroštvu v kemični nesreči izgubil vid in nato še fotra. Pod okrilje ga je vzel nek zajebani slepec in mu izostril čute do te mere, da skače po stopnicah, pretepe nindže in po srčnem utripu prepozna laž. V uvodni sezoni je nastopal proti močnemu negativcu Kingpinu, v drugi pa prišel na pot zlohotni organizaciji Roka. Posredi je bila še pretekla ljubav Elektra, ki mu je na rokah umrla. Nato se je v sosednjo ulico priselila neka Džesika, ki je sicer zelo močna in viso­ko skače, toda večino dneva fura safr ter pije viski. Tudi pri njenem superheroinstvu so bili posredi sodi s kemikalijami in mrtva familija. Zjebal jo je hipnotični Killgrave, ki jo je imel nekaj let za svojo bitch. Menda se dotični Vijolični mož kljub očitnemu odhodu v večna lovišča v drugi sezoni vrne.

Že v Jessici se je predstavil Luke Cage (v njej dobesedno – črnih 25 cm globoko), neprebojni zamorec in bivši arestant. Kajpakda je bil v kehi po nepravici, za nameček pa so na njem izvedli tajinstveni eksperiment, ki mu je dal neranljivo kožo in heraklejsko moč. Tako utrjen se niger spravi delat red v Harlemu, navije ušesa mafijcu Cottonmouthu in prebunka polbrata Diamondbacka. Kot zadnji se je druščini pridružil še Cvetlični pestič, od mene tako poimenovan po Lorasu Tyrellu iz GoT, od koder poznamo igralca. In fant je problem, kajti kot mladega zmaja Iron Fista, učenca skrivnostnih menihov in kungfujskega velemojstra s sloganom ‘živo orožje’, smo pričakovali nekaj slikovitemu opisu primernega. Atletsko, disciplinirano figuro, ne nedefiniranega, poženščenega teleščka cvetličnega viteza in neumne zaletavosti. Junakovo resnično ime je drugače Danny Rand, je dedič milijardnega podjetja in deset let je preživel v meddimenzijskem kloštru K’un-L’un. Zdaj po New Yorku preganja krožek Hand in ko je res jezen, mu pest zažari.

Ansambel Branilcev
Poulični junački hlački se tokrat torej srečajo, se – kakor je v navadi pri takih soočenjih – stepejo na žive in mrtve ter nato vseeno posodelujejo. Navsezadnje je na kocki vsem ljubo Veliko jabolko, ki ga uvodoma strese dozdevni potres. Rdeča nit nadaljuje tisto od Daredevila, a jo preplete z Iron Fistovim poslanstvom. Elektra je v resurekcijskem piskru pripravljena, da postane orožje Black Sky, naročnik pa je seveda grda Roka. Ta se zdaj široko odpre in pokaže vse svoje prste, pri čemer je obraz palca Sigourney Weaver. Ženska s prefinjenim občutkom za umetnost in njeni raznoliki pajdaši, od katerih dva poznamo, nimajo tako zveličavnih namenov, kakršne je imel Kingpin. Pri iskanju lastne neumrlji­vosti jim ni previsoka niti cena celotnega mesta.
Spočetka je smešno, kako se liki, vsak po svoje spe­­cialen, skrajno čudijo supermočem drugih in sp­loh čemurkoli nadnaravnemu. Tudi njihovo več­krat­no prerekanje se zdi posiljeno in umetno, pri čemer je zlasti otročje trmoglav Danny, ki je pričakovano najslabši člen. A po pojedini liža z lakci (poklon skupni šavarmi od Avangerjev?) krožek skupaj dob­ro zafunkcionira. Bolje od Iron-Manove španovije, ki združuje vesoljce, mutante in navadneže. Itak bolj kot nanje Zaščit­nikov četvero spominja na Umazancev ducat ali Samurajev sedem. So družba naključ­nežev, ki niso planirali timskega dela, a se zavoljo višjega cilja pove­že­jo. Vsakdo je tak, kakršnega poznamo iz solo šova, od mrač­ne Jessice, ki noče biti nikakršen heroj, do pretirano pravičniškega Lukata. Vsi so po svoje trpeči, eden zaradi izgube staršev, drugi zavoljo žene … Židanosti zato ni.

Netflixu primerno
Narava serije je enaka oni od posamičnih. To pomeni prej mrakobno dramo kot prešerno akcijo in veliko enovrstičnic, dasi dobro koreografiranih fajtov z udarci sile ne manjka. Najbolje tepeta Elekt­ra in Drznvrag, Fistič jih več pokasira kot razdeli, medtem ko je Luke v prvi vrsti ščitnik pred svincem, Jessica pa komaj opazna. Tak je v resnici vrstni red pomembnosti junakov, kajti zadnja dva sta precej obrobna in brez vitic od njunih zgodb. So pa prisot­ni domala vsi robni liki iz štirih zgodb, od odvetnika Foggyja prek Dannyjeve babnice Colleen in grudaste policajke Misty Knight (ti dve v stripih postaneta Daughters of Dragon, česar nastavek prispeva zaključna epizoda) do vseprisotne medicinske sestre Claire. Ženske imajo v tej nadaljevanki enakovredno vlogo. Banda antagonistov sicer ni za prehvaliti, toda Sigoruney in yodasta Madame Gao sta v redu kot osebi, če že ne kot zajebana borca.

Ogled osmih tričetrturnih epizod ne pusti slabega vtisa nalik Iron Fistu. Resda je dogajanje tipično net­flixovsko raztegnjeno in množično mikastenje je vča­­sih nerazločno kljub 4Kju in HDRju. Toda več nad­člo­vekov s primerljivimi močmi in poreklom naredi pri­vlačno predstavo. Je pa marsikatera scenaristič­na odločitev butasta, recimo da nezavestni Elektri ne odvzamejo mečev, nakar jih vsi skupaj dobijo po p… To je pri tovrstnih pripovedkah očitno treba vzeti v zakup, tako kot motečnosti v fabuli, ki jih spoznaš po razmisleku ob meglenem koncu. Mul­ti­na­cionalni kartel Hand sicer ume lisičiti smrt že tisoč­letja, a v prenekaterem oziru izpade kot kro­žek rivalskih polsposobnežev. Gledalec v resnici os­tane brez jasne razlage, kaj konkretno potrebujejo. In še manj, kako je Dvorana skrivnosti tisto, kar se razkrije na koncu, prišlo pod New York. Morda je pretirano postavljanje vprašanj ob dejstvu, da slepec prebunka ducat nindž, res nesmiselno. A serija, ki se želi jemati resno(bno) in ki ima čas ter prostor za marsikaj, bi lahko imela močnejše pripovedne temelje.