Batman po moje

Med vsemi zadnječasnimi gothamskimi kronikami se LordFebo loti še epizodne interaktivnice od Telltale. Nad alternativno, a hkrati poznano pripovedjo je prijetno presenečen.

Gothamčana igričarji najbolje poznamo po nedavnem arkhamskem venčku, kjer se po gnijočem mes­­tu prevaža s tankovskim batmobilom. Joker v tem svetu umrje, a iz onostranstva se vrne prvi Robin – Jason Todd. Burkež je ravno tako pogub­ljen v postapokaliptični pretepačini Injustice, medtem ko gre tam Batman med partizane zoper diktatorja Supermana. Bolj židan scenarij ima Lego Batman 3, kjer se Netopirmož s pravičniškimi kameradi zoperstavi kozmičnemu zbiralcu planetov Brainiacu. Tudi risanke raznoliko slikajo superjunaka, ki včasih išče pridaniče po kanalizaciji in drugič s krožkom Justice League rešuje vesoljske neprilike. V nekaterih zgodbah ima s Talio al Ghul sina, drugod hčer s Selino. Strip Flashpoint v Batmana obleče Thomasa Wayna, Knightfall je masko posodil Jeanu Paulu in Endgame celo komisarju Gor­donu. Ponekod si Temni vitez daje veliko trpe­čega opravka okoli Jokerja, recimo v Millerjevi zbirki, kjer je za povrh star in superčemeren. Gothamski rešimož si je več­krat upal spopasti s samim Supermanom in potoval je tako skozi čas kot v krajne dimenzije. V vzporednem Gods and Monsters se na primer spremeni v krvosesnega pobijalca. Njegov najbolj sme­šen nastop pa bomo dobili čez par mesecev v čisto črnem in morda malce temnosivem lego muviju.

Znana imena, novi obrazi
Naštete niso Batmanove peripetije, ki jih je neskončno, marveč različni univerzumi. In niz še zdaleč ni vsezajemajoč. Zimzelena je trenirkasta adamwestovska podoba, ki jo je poživila aktualna risanka Return of the Caped Crusaders. Največ pus­to­lovščin vsebujejo stripovske kontiuitete, kakršni sta aktualna Rebirth in pretekli The New 52. Obstajajo celo križani odvrtki z alieni in nindža želvami. Potem so tu številne animirane serije z lahkotnejšimi temami in svetlejšimi obrazi. Ter nenazadnje TV-nadaljevanka Gotham, ki gradi taisti svet, dasi še brez najbolj znamenitega meščana. Zato se zdi namera majhnega studia, da ob vsem videnem in izpri­ča­nem ustvari stoinprvo gothamsko časovnico, res hrab­ra. Vendar je ekipi Telltale, mojstrom pripovedi, to presenetljivo dobro uspelo. Njihova povest o junakovih začetkih, umazani preteklosti fotra Wayna in Pingvinovi krivici je sveža in samosvoja ter daje poudarek tako naslovnemu liku kot njegovemu človeškemu jazu. Ob­enem pa je tipično batmanovska, s številnimi poznanimi imeni in kanoničnimi dogodki.

Master Bruce je mlad, njegov cosplay neuveljavljen in kot v vseh zgodbah ga preganja spomin na starša. Sedem spalnic mu snaži zvesti Alfred, pod dvorcem ima batjamo z vsemogočnim bat­računalnikom, Lucius Fox raziskuje nove ig­račke in Catwoman skače po strehah. Gotham je sicer skorumpiran in ludnica polna, vendar psihopatskih superzlobnikov in me­taljudi še ni. Ulicam vlada mafijozo Falcone, manj simpatičen kot oni iz TV-nadaljevanke. Nalik niziki je GCPD pregovorno nespo­sobna policija, dočim Gordon še ne pozna Batmanove identitete. Nekaj je torej stičnih točk z zgodbo Year One, toda nič več kot to. Glavno vodilo je, da bi tožilec Harvey Dent kot novi župan rad vrnil mestu staro slavo. A situacija se skisa, ko se pojavita revolucionar Oswald in neznana, posebej za špil ustvarjena šema. Obenem vzniknejo informacije o ču­daš­kih posegih v Arkhamu, za katere je odgovoren Thomas Wayne. Bruce spozna kruto resnico, da njegov oče ni bil tak, kakršnega ima v spominu. V Gothamu pač ne postaneš milijarder, ne da bi si umazal roke. Zdaj so starševski grehi na njegovi grbi …

Družabna TV-nadaljevanka z izbirami
Batman je tipičen izdelek Telltalove baže, torej tisto, čemur pravimo interaktivna TV-serija. Četudi kakšna sličica vzbuja vtis, da gre za tretjeosebno raziskovalno pustolovščino, tu ni mozganja in uporabe česarkoli. Zatik je praktično nemogoč. Sprehajanje lika naokoli in klikanje po vročih točkah je tretjina izkušnje, vštevši detektivski modus, ko Temni vitez rekonstruira dogodke na kraju zločina. Enak del predstavlja bojevanje, kajpakda ne v prostem slogu Arkha­ma, marveč s preprostimi QTE-potezami. Dogajanje teče samodejno, kot filmček, mi pa se krempljem Mačkožene izmaknemo s pravilno tempiranimi sunki gobice in delimo klofute s stiskom prikazanega gumba. Težavnosti ni, saj ni treba biti hobot­nica za stiskanje petih gumbov naenkrat, in za razliko od preteklih špilov vsaka napaka ni kapitalna. In naposled je tu najbolj pomembna komponenta, tista, ki definira zvrst interaktivnih pripovedi: odločanje. Igralec oziroma gledalec namreč s svojimi izbirami vodi lastno štorijo.
Bruce da lahko sogovorniku prav ali mu nasprotuje. More leporečiti, biti diplomatski ali odrezav, zapeljevati Selino in nesramno odpraviti novinarko … Nekatere replike nimajo vpliva, druge si sogovornik zapomni in se posledice več­kratne ustrežljivosti ali neprijaznosti pokažejo kasneje. Odvijanje takisto vejimo z dejanji. Naj finačno podpremo Dentovo kandidaturo? Zaupne podatke predamo medijem ali policiji? Obiščemo pokvarjenega župana v civilu ali v kos­tumu? Si Pingvin zasluži dve na gobec? In seveda tipična moška dilema: rešiti frenda ali fračo? Na tak način navidez ustvarjamo odnose z drugimi osebami in gradimo lik oziroma njegov zna­­čaj. Nekatere odločitve imajo jasen predznak, zato bo javnost zgrožena, če se bo Wayne vsem na očeh rokoval z gangsterjem in če bo netopirjasta pojava pred kamerami nataknila mafijskega šefa na kol. Mnogo izbir pa je moralno enakovrednih.

Taka interaktivna drama zveni privlačno in tudi v resnici je način podajanja pripovedi nadmočen. Avtorji so princip skozi številne tematike, od Walking Dead do Game of Thrones, dobro razvili in ustvarili predstave, v katerih uživata tako igralec kot gledalec. Batmanova fabula je s posre­če­ni­mi in malce drugačnimi liki dobro zamišljena ter kot nalašč za geeka. Skozi pet epizod, ki za en igrogled terjajo osem ur, fino razkroji podobo svetlega opti­miz­ma v propadel Gotham, kakrš­ne­ga poznamo, in ustvari alternativne različice poznanih hudobnežev. Izpostavitve vredno je, da daje Bruceu več odrs­kega časa kot katerakoli DCjeva štorija doslej. Ob prilično razgibanem dogajanju in dobrem vzdušju je vse to vredno 25 ev­rov. Priporočam! Če se le da, s kavča na velikem ekranu in v družbi. Po novem lahko soljudje potom mobilnikov celo glasujejo za izbire.

Nekaj gvana na vejah
Ob usmerjanju poteka je vprašanje o dejanskih vplivih in alternativnih razpletih samoumevno. Se je moč izog­­niti zasačenju v Selinini spalnici? Kako se bo razvilo, če sem do Harveyja manj pokroviteljski? Kaj se zgodi, ako sojetnikom pomagam, namesto da pobegnem? Bi bil iztek borbe lahko ob spretnejših prstih ugodnejši? Dodatno preigravanje pokaže, da je prenekatera izbira bolj kot ne kozmetična. Raz­lične postavke v dialogih dajejo zvečinoma le drugačne odgovore in tudi večje izbire pogosto pomenijo za­časno skrenitev. Naredimo Falconeju uslugo in povedal bo o Marthi, drugače izvemo o oče­tu. Harvey postane žu­pan in nato sovražni Dvolič­než, ne oziraje na na­ša dejanja. Prijateljska podpora njegovi kampanji in tisti ‘He will remember that’ zato izgubita na teži. Vse vitice gredo v približno isto smer in kontra razpletov ne gre priča­ko­vati. Še en primer je Catwoman, ki bo slekla leder in sedla na bat-ino, čeprav jo malo prej zatajimo. Tudi iz njene spalnice bo Bruce stopil kljub za­ukazu ‘stay hidden’. Take predes­ti­nacije malce razo­čarajo. Enako velja za boje, kjer jih Batman idealnemu pritiskanju navz­lic včasih dobi po pički, ker je tako pač določeno.

Do polovice zgodbe je tehtnih razlik malo. Obnašanje v začetnih poglavjih se manifestira proti koncu, zato je več vzporednosti v zaključni fazi. Batman denimo izbira med napadom na Wayne Tower, zaradi česar mu nato uničijo domo­vanje, ali obrambo dvorca za ceno svoje op­reme. Vseeno so križišča, ki dejansko dajo kos čisto drugačnega igranja, redka. Bi si želel več skrajnih odločitev, torej ne le, ali udarim z levico ali z desnico. Zakaj ne morem preprečiti, da bi eden od dveh starih prijateljev ostal normalen? Ali vsem po vrsti brezmilostno poslati bataranga v čelo? Očitno Batmanov svet tega ne dopušča, saj Gordon Netopirju očita živalskost že, če ubijalcu policajev zlomi roko. Avbe!

Zapisano ni toliko kritika kot informacija. Gordijski vozel poti je naivno pričakovati in večina bo bržda šla skozi štorijo le enkrat ter se ob tem imela fino. Zgodbo v resnici krojimo, tega se ne da zanikati, konci so večslojni in občutek pri tem je dober. Sem pa kritičen do načina za preizkus različnih možnosti. Izdelek, katerega adut je več potekov, bi moral imeti to prijazno udejanjeno, kajti radovedneža vendarle zanimajo posledice drugačnega postopanja. Žanrski sorodnik Life is Strange ima v ta namen zaznamke sredi epizod, več shranjevalnih mest in preskakovanje govoranc. Tu pa obstaja izključ­no reštart poglavja z resetiranjem zgodbe. Ne samo, da se ne da za hec ponovno odigrati zadnje četrt ure, ne morem niti prijatelju pokazati uvoda, saj s tem zradiram celoten napredek. Če hočeš voditi več raz­ličnih niti, je edina rešitev niz uporabniš­kih ra­ču­nov, pa še tedaj je treba potrpežljivo pogledati vse od začetka do kraja. To pa je velika črna pika. Celo na Batmanovem kostumu!