Thanosov motiv po zdesetkanju prenamnožene vesoljne populacije ni docela iz trte izvit. Marsikdo, recimo Bertrand Zobrist iz Inferna, bi se strinjal, da je inteligentni živelj rak stvarstva. A kakor zveličavna je ideja z višjega gledišča, tistim, ki so preživeli zloglasni tlesk s prsti, misel na izničene duše ne da miru. Je moč popraviti nesveto dejanje in resetirati univerzum ter priklicati nazaj Spideyja, Doctorja Stranga, Black Pantherja, Groota in ostale?
To smo se ob čakanju na sklepno dejanje desetletne sage o Črepinjah neskončnosti spraševali leto dni, zdaj pa je ena največjih geekovskih enigem naposled razjasnjena. Odgovor ni nepomiselno nenavaden, saj so se najbolj pogoste domneve, kdo in kako, v osnovi izkazale za pravilne. (Ne, odrešitelj ni Ant-Man v vijoličneževi riti.) A četudi je komuna uganila, katero dimenzijo je potrebno ukriviti, in predvidela določene koščke mozaika, je elementov mnogo veliko, rdeča nit polna zanimivih kvestov in ta glavni nasprotnik nepričakovan. Domiselnosti scenariju res ne gre očitati. Le kdo bi si mislil, da je poznani Thanos, ki je po doseženem cilju spokojno hortikulturen, še najmanjši problem.
V treh zabavnih in nikakor ne dolgoveznih urah se na platnu zvrsti mnogo raznolikega dogajanja, od osebne drame prek feminizma do napete, preobratov polne akcije. Padajo glave in vesoljske ladje, ansambel šiba po vesolju, po preteklosti in mikrokozmosu, ter na oder prihajajo že pozabljeni liki. Na primer Korg, ki špila Fortnite. Žalujoča situacija na zavda prešerni naravi predstave in čeprav komedija to ni, dovtipov ne manjka. Dovolj pa je tudi globine, zlasti v razvoju osrednjih junacljev, ki dopadljivo napredujejo značajsko in telesno, ter v viticah, ki posrečeno vežejo dogajanje na pretekla poglavja.
Filmu bi mogli sicer očitati, da so spričo velikega števila nekateri liki le nemi statisti, in da igranje s časom potegne za seboj temporalne čudaškosti in morebitne nesmisle. Toda to so malenkosti, ki ne zavdajo celokupnemu vtisu odlične ideje in izvedbe. V oziru dvojnega poslanstva ni Endgame nič manj kot remek delo. Ne le, da lepo zaključi dvodelni štorijalni lok, obenem kot labodji spev originalnih Maščevalcev kakovostno sklene desetletno Marvelovo kontinuiteto. Solzica v očeh ob koncu ne izostane. Poskusi pred ogledom uganiti, kdo se žrtvuje, kdo umrje na bojnem polju, kdo se zredi in kdo postara!
(Edina konkretna zamera je, da ni niti med-, niti po-kreditne scene. Studio nas je nanje navadil in navdušenci smo zaman deset minut zrli v cel telefonski imenik sodelavcev!)
