V ameriških filmih lokal Hooters občasno omenijo kot nekaj grešnega, recimo ko si punca ne upa povedati staršem, kje je dobila šiht. Tam vendarle delajo pomanjkljivo oblečene joškače, ki namakajo bradavičke v pivsko peno, napitnino pa jim gostje zatikajo za hlačke. Žal je kljub razvpitosti resničen le prvi del povedi. To ni nikakršen striptiz pajzelj, kakor si utegne kdo predstavljati. Babnice ne plešejo ob štangi ali v naročju in ni jih možno grabiti za krivulje ter se z njimi potrebniško pogovarjati. Hooters je pravzaprav precej klasična pivnica oziroma gostilna s pestro ponudbo burgerjev in cvrtja, le da jedež in pijež strežejo obdarjene natakarice v prepoznavnih belih kratkih majčkah. Poleg očesne prijetnosti je dodana vrednost njihova interaktivnost z obiskovalci, kar imajo menda zapovedano v pogodbi. Nam je denimo v San Franciscu punca natakala pivo med vrtenjem obroča. Včasih tudi prisedejo in povejo kakšen štos, demonstrirajo optimalno razkoščičenje perutničk ali ti stisnejo črtico gorčice na wienerja.
Veriga Hooters je spočela izraz breastaurants, sorto restavracij, kjer se čisla obilnogrudnost in globok dekolte. Par kolegov je prvi lokal brez pretiranega optimizma otvorilo na Floridi leta 1983, danes pa veriga šteje nekaj več kot štiristo franšiznih okrepčevalnic širom sveta. Pred desetletjem so celo štartali z letalsko linijo s primerno opravljenimi stevkami, vendar se podjetje ni prijelo. Največji Hooters je v Vegasu, medtem ko je nam najbližji v Gradcu. Čeprav je gostinska ponudba v evropskih izpostavah čisto solidna, sta vzdušje in dogajanje opazno ‘navadnejša’ od Amerike. Avstrijanke imajo denimo klasično minimalistično uniformo le vsak drug dan in še niso čule za hulahupe, medtem ko ob fuzbalskih večerih za vsak slučaj navlečejo kavbojke in dolge rokave. Odveč je poudarjati, da pri nas česa podobnega ni. Nepodjetnost gostincev, manko ustreznega kadra ali nezdružljivost s čapci?
