Interaktivni zaščitniki osvetja

Ta zelena, ta modri, ta leseni, ta kosmati in ta božjelični ter LordFebo gredo na vsemirsko pustolovščino epskih razsežnosti. Levji delež težav rešijo z izvijačem, pipcem in kasetnikom.

Donedavna smo na Slovenskem le največji piflarji slišali za Star-Lorda in puš­kars­ke­ga Rocketa. Nakar so Guardians of the Galaxy, o katerih izvoru smo pisali v Jokerju 286, zmagovalno osvojili velika platna. Zdaj tupega Draxa pozna poslednji čefur, punce pa se divi­jo nad malim Grootom. Ni čudno, da so se pri Tell­talu odločili zanje, ko so po DC­jevem Batmanu iskali nekaj iz Marvelove galerije. Petdelna galaktičnovarovalna prigoda sicer nima filmske licence, vendar se po videzu in duhu očitno zgleduje po sliko­suku, bolj kot po origi­nal­nih stripih ali risankah. Kdor je užil obe kino­pre­dstavi, bo zato kljub drugač­nim obrazom na domačem, kajti mitos je isti. Raz­nobarvna peterica varuhov ima poznane zna­ča­je in izro­či­lo, okoli se prevažajo z ladjo Milano, obiš­čejo postojanko v gigants­ki lobanji Knowhere, sre­ča­­jo Yonduja, Mantis in Zbiratelja, imajo opravka s policijo Nova Corps … Poleg tega špilavno inačico takisto tvorita znatna humornost in popevke starih dni, začenši z uvodnim komadom Livin’ Thing od že pozabljenega ansambla Electric Light Orchestra.

Po svoje čez galaksijo
Gre za tipski Telltalov izdelek, torej interaktivno TV-serijo, ki se jo bolj ‘spremlja’, in ne za klasično piv-piv seka-seka videoigro. Poudarek je na uživanju v filmsko podajani in kadrirani pripovedi ter vplivanju nanjo. Rdeča nit je vigenj večnosti, sredstvo za vra­čanje življenja, za katerim se pehata vijolični titan Thanos in modra Kreejevka Hala. Obenem je z arte­faktom mogote brezšivno povezan polbožji Gospodar zvezd, ki je osrednji protagonist, dasi nemalokrat ravno tako nadzorujemo kamerade, zlasti v dinamičnih sekvencah. Raziskovanje ancientnega rituala tovarišijo vodi po raznih svetovih, a dobršen del dogajanja pripada družinskim dramam, ki se napajajo iz preteklosti likov. Gamora ima težave s kiborško sestro Nebulo, Petru ne dajo miru spomini na bolno mamo, modra gora mišic žaluje za poklano familijo in izgubljeno ljubezen objokuje celo zajedljivi rakun. Čeprav so teme in odnosi globoki, ži­danosti, burk in hecnih komentarjev ne manjka. V pikrostih kajpakda prednjači kosmatinec, dočim je Drax tradicionalno ‘dobeseden’.

Igranje oziroma raje ‘vmešavanje v odvijanje’ je že mnogokrat preizkušeno. Nekaj je prostega razgledovanja po lokacijah, kot so templji in plovilo, precej je spopadov, v katerih je treba hitroprstno stis­kati izrisane komande za udarce in umike, največ pa je pogovarjanja. Povest zvečine vijemo po svoje prav skozi izbire v dialogih. Manjše odločitve in mnogi odgovori nimajo nikakršnega vpliva in dajo samo drugačne reakcije. Nekatere replike kolovodji višajo ali nižajo naklonjenost določenih likov, na primer ko se mora med stalnim kreganjem postaviti na stran enega ali drugega sodelavca. To pospremi znamenito opozorilo “Ta in ta si bo to zapomnil.” V vsaki od petih epizod pa je nekaj večjih razpotij, ki imajo za posledico drugačne, vzporedne prizore. Ko­mu prodati truplo velikega nepridiprava, Zbiratelju ali policajem? Pomagati Draxu ali Groo­tu? Liki morejo celo umreti ali iti po svoje … Povsem drugačnih skozihodov res­da ni in nekateri odgovori nimajo tolikšne teže oziroma se bodo odrazili šele v naslednji sezoni. A občutek ob spremljanju je fin.

Povest brez zaznamkov
Guardians of the Galaxy zaradi dolžine kajpakda ne premorejo nasičenosti filma. Na trenutke se celo preveč vlečejo. A četudi ne presežejo Batmana in Game of Thrones, so priporočljiva izkušnja, v kateri je kot vselej najbolje uživati s kavča in v družbi. So barviti, smešni in mestoma obogateni s prilično nepoznanimi, vendar vzdušnimi pesmimi iz sedemdesetih. Škoda pa, da licenčna glasba predstavlja majhen delček dvanajsturnega odvijanja, saj je slišati le dva komada na epizodo, medtem ko je večina igranja nema ali podložena z brezvezno melodijo. Lahko bi bila vsa muzika v vsakem od poglavij oziroma prosto na voljo. Toda če je to pikolovstvo, je precej večja hiba odsotnost zaznamkov. Bistvo izdelka je vendarle v krojenju zgodbe, a preizkušanje drugač­nih poti skorajda onemogočeno. Možno je zgolj okorno in omejeno kopiranje shranjenega položaja ali re­štartati epizodo, kar je nezaslišano. Zvedavec si bo zato drugačne razplete raje pogledal na YouTubu. Telltale ga s tem stalno biksa, česar ne bom nehal ponavljati. Mar bi se zgledovali po Life is St­range, ki tako eksperimentiranje odlično rešeno.