Menim, da petnajst- ali navsezadnje petindvajsetletnik ne razume galame, ki nastaja okrog Vojne zvezd. Zanj je osrednja trilogija tista z Jar Jar Binksom, ki ni premikala prečk in nanovo definirala filma. Zato mladiču franšiza ne more pomeniti enako kot nam, ki smo pred več kot tremi desetletji dve uri čakali v vrsti pred Kinom Šiška, da smo se lahko divili veličastni predstavi znanstvene fantastike in posebnih učinkov. Kar je pokazal A New Hope, ki je sicer prišel v jugoslovanske kinematografe šele več let po izidu, je neprimerljivo z modernimi presežki v stilu Gospodarja Prstanov in Avatarja. Dotedanji vesoljski prvak v filmski čarovniji, Cubrickova Odiseja 2001, se je proti Lucasovi predstavi zdela kot Izlet na Luno od Mélièsa. Nadaljevanji sta glorijo le še nadgradili in prav ironično je, da nobena epizoda ni dobila najžlahtnejšega kipca, niti ne George osebno. Nagrajeni sta bili tehnična in glasbena plat filmov, medtem ko je nad tipsko pravljičnostjo z vitezi in meči Akademija vihala nos.
Šestdelna epopeja iz galaksije daleč, daleč proč je absolutni zaslužkarski rekorder. Čeprav nekateri viri navajajo, da jo v izplenu vstopnic nesejo povesti iz Bradavičarke in Srednjega sveta, to ni res, če upoštevamo inflacijo. Edina serija, ki je prinesla več kino gotovine, je štirikrat daljši James Bond. Zlasti pa blagovni znamki Star Wars ni para v licenčnih dolarjih, ki segajo v desetine milijard. Skoraj štiristo knjig in dvesto iger, oblačil in igrač brez konca … Zgolj tematske lego kocke so prinesle večji inkaso kot katera koli druga licenca celokupno.
Za pičlima dvema rumeno obrobljenima besedama na črni podlagi, če se le da, ob spremljavi znamenite oskarjevske melodije Johna Williamsa, vendarle stoji vodilna sodobna mitologija. Taka, iz katere po vseh anketah izhaja najbolj markanten fikcijski negativec vseh časov. Morebiti izročilo in njegov popkulturni pečat presežeta le multiverzuma založb Marvel in DC. S tem, da je to Darthovo vesolje lastnoumno in spočetka nenačrtovano zgradil en sam človek. Dobre štiri milijarde, kolikor je od Disneyja pokasiral za svojo intelektualno lastnino poltretje leto tega, je bilo glede na malikovalski vpliv še poceni.
Čeprav Lucas upravičeno dobiva rešpekt za sago familije Skywalker, ki že osemintrideset let buri domišljijo tako piflarskega kot splošnega naroda, malokdo ve, da je nekatere elemente zelo očitno povzel. Tisti uvodni rumeni napisi, ki izginjajo v daljavi in so ena prepoznavnih sestavin vseh vojnozvezdnih ekranizacij, so na primer popolna kopija pričetka nadaljevanke Flash Gordon. Celo tipografija je enaka! Iz dogodivščin taistega vesoljskega heroja je še mnogo zamisli, med ostalim celotna podoba Bespina, mesta v oblakih. Obilno je prav tako jemal iz filmov japonskega režiserja Akire Kurosawe. Pazanta iz Skrite trdnjave sta droida postala, odnos med Benom in Lukom je direktno od tam, prav tako sabljanje in po samurajskih oklepih oblikovana Vaderjeva oprava. Še Maulov rogato rudeči fris je isti kot sorta tradicionalnih japonskih mask. Nenavadno veliko stičnih točk ima prvi film takenako z mitološko razpravo Junak tisočerih obrazov avtorja Josepha Campbella, ki je na voljo tudi v slovenščini.
A skupnost mu teh jasnih izposojenk, skorajda plagiatov, ne zameri.
Tisto, kar mu očitajo, je “Han shot first!” 
Razlog za ta nenavaden očitek je prišel leta 1997. Ob dvajsetletnici originalnega filma je George Lucas vložil deset milijonov v digitalno obdelavo prvega trojčka. Njegov studio Industrial Light and Magic ni samo prečistil zvoka in popravil barv, marveč so bili posegi vsebinski. V starih časih so bili namreč posebni učinki zvečine ‘analogni’. Kakšni CGI, greenscreen in ray tracing neki! Tedi so postavljali makete in resnične kulise, izdelovali mehanske, preoblečene in lutkaste pošasti ter furali vesoljske ladjice na štrikcih. Yoda je denimo izhajal iz družine Muppetkov in ga je upravljal isti človek kot Kermita in Pujsko. Ker se je to sčasoma opazilo, so malega kosmateža in mnogo drugih sestavin nadomestili oziroma vsaj obogatili z računalniško grafiko. Izboljšave, kot so dodatna čudaška bitja v Jabbini palači, Sarlaccov tentakel več in lepše eksplozije, bržda ne bi nikogar zmotile, če ne bi režiser naredil velikega popravka v kantini Mos Esleyja.
V izvirniku leta 1977 je kavboj Han Solo v razvpiti beznici tatooinske luke hladnokrvno ustrelil marsovskega izterjevalca Greeda. Če živiš nevarno življenje, je piv-pivanje malih zelenih itak samoumevno. A to se je kasneje zdelo Georgiju – taistežu, ki je par filmov kasneje Aniju brez oklevanja dovolil, da pokolje vse padawanske otročaje – pregrdo. Zato je velel prizor popraviti. Po novem je prvi sprožil spak, a kljub metrski razdalji zgrešil (toliko o sposobnosti vsemirskih plačancev), nakar ga je čistosrčni kontrabantar šicnil v silobranu. Rulja je šla zavoljo tega na okope. Po njihovem je Vojna zvezd prerasla avtorja in postala javno bajeslovje, zato se ni dovoljeno igrati z njeno vsebino in značajskimi potezami glavnih junakov. Puritanci za te specialne edicije posledično ne marajo in zahtevajo stare tračne inačice z bednimi žaromeči, opaznimi sencami lutkarjev in nezveznim premikanjem kartonskih maket.
Žorž se je protestom rogal. Nova verzija je tisto, kar je ves čas želel, je porekel in dodal, da originalnih trakov sploh ni več, šlik šlak. ‘Han shot first!’ je tako postala iniciativa proti Lucasovi samovolji in ni je konvencije brez geekov v takih majicah. O fenomenu so celo posneli dokumentarec People vs. George Lucas, ki smo ga opisali pred časom.
Svežega vetra je slogan dobil pretekli mesec, ko je Disney naposled splovil vseh šest epizod v digitalni obliki in razočaral naivneže, ki so očigledno upali na neprečiščene verzije letnikov ’77, ’80 in ’83. Teh ne bo nikoli več nazaj in jih je moč za velik denar dobiti le še na VHSih in laserdiscih. V štacunah tipa Itunes in Xbox Video so naprodaj zadnje ‘uradne’ različice, tiste, ki so izšle na blu-rayih leta 2011. Na njih je sicer par dodatnih popravkov, med ostalim so odvzeli nekaj sličic animacije v spornem konfliktu, tako da Han in Greedo ustrelita skoraj sočasno. Vendar to bolj sitnih članov skupnosti seveda ni zadovoljilo.
Digitalnost kajpakda omogoča več videosledi in vsaj na ploščkih bi bili lahko komot obe varianti, med katerima bi gledalec po želji preklapljal. Ridley Scott je šel ob tridesetletnici Blade Runnerja v tako skrajnost, da je izdal kompilacijo s štirimi oblikami kultnega izdelka, od prastare kinematografske do režiserjevega reza. To bi resda zahtevalo ponovno digitalizacijo in osnovno editiranje prastarega celuloida, ako le-ta še obstaja. A čemu? Stvarnik Lucas je rekel, da so zanj edini filmi tisti nadgrajeni. In tak kanon je zdaj v Disneyjevem portfelju. Gmajna lahko grozi s skupnim skokom v Sarlaccov tisočletni vamp, pa to korporacije ne bo omehčalo.
Oni dan sem pogledal celotno šesterico in E04 je še zmerom velemojstrovina, tudi zavoljo naknadnih popravkov. Mene ne moti ne Jabba na aerodromu, ne dodatna skala pred R2-D2jem, ne Hanovo obrambno pištolarstvo. Fundamentalistom, ki imajo ‘Han shot first’ vtetovirano na podlahti in namesto Disneyjeve želijo originalno Foxovo špico s fanfarami, pa je pred kratkim vse skupaj najbolje razložil Harrison Ford. Prvič v vsem tem času ga je nekdo v upanju na definitiven odgovor vprašal, kdo je ustrelil prvi. Človek, ki nima težav ne s prvostrelom na neoborožene replikantke, ne na turbanske mudžahedine, je bil zelo jasen: “I don’t care.”
Zajebanka
