Loki in Silva sta naredila Kevinu Feigeju, šefu največjega slikosučnega projekta MCU, veliko uslugo. Pogibel Tistega, ki ostane v predlanski TV-seriji, je namreč sprostila večvesolje, neskončno sličnih, a različnih kozmosov, to pa je ustvarjalcem odprlo neslutene možnosti. Zdaj lahko liki prosto umirajo, postajajo celo zombiji, pa se bo vedno našla razsežnost s še živo inačico Iron Mana ali kogarkoli drugega, ki se ga nato vpelje v glavno kontinuiteto. Tako so obudili tudi Lokija in Gamoro, ki ju je pokončala Thanosova roka. Za nameček na tak način lahko Marvel primakne junaclje, ki jih doslej v MCUju ni bilo. Na primer Netflixove Brankote in Osebe-X.
Kako delujejo varianti, so nam demonstrirale različice Lokija, katerim so sledili trije Spider-Mani, najbolj pa se je multivesolje manifestiralo v izvrstni animirani niziki What If. Dotične epizode z ženskim supersoldatom, žurerskim Thorom in zamorskim Star-Lordom niso hipotetični scenariji, temveč resnične situacije z različnih Zemelj. Scenaristi so si dali duška z drugačenjem in ugonabljanjem znanih obrazov, potencial za zgodbe pa je neskončen, zato je drugi sveženj že napovedan. Idejo zdaj nadaljuje in dodatno definira aktualna Marvelova predstava, v kateri Doctor Strange potuje med svetovi, se sooči z mnogimi samimi sabo in sreča nekaj sosednjevesoljnih novih / starih maškar, ki navdušencu zaiskrijo oči.
Srž pripovedi je frišen lik, najstnica America Chaves, prva skakalka po vesoljih. Neki nesrečnik, ki ga ne bom imenoval, dekletu zavida to sposobnost in bi jo rad zase, saj pri neskončno možnostih za vsakogar obstaja svet, kjer bo našel srečo. A želja je izkrivljena in docela egoistična, zategadelj rezultira v epskem, multi(dvo)verznem coprniškem spopadu — kakor kvarniško predoči že napovednik — kaosne Škrlatne vešče in (nekdanjega) vrhovnega čarodeja, dveh različnih pristopov k magiji. Heroji umirajo, svetovi se rušijo, oba lika pa na kraju plačata visoko ceno za odpiranje prepovedanih knjig.
Dvourno obmetavanje z oranžnimi uroki in rudečimi kletvami je ves čas zabavno, pestro in tekoče, reference obilujejo ter glavni liki so simpatični. Ton je malce temačnejši, ampak daleč od srhljivosti. (Še najbolj ‘vznemiri’ nepričakovano in jako grafično pobitje nove ekipe junakov.) Kdo bo sicer znal zabavljati, da bi moralo biti obiskanih več različnejših Zemelj, da bi lahko bilo več zrcalne dimenzije, da ni nikakršnih smešnosti, da so Iluminati nekam neosmisljeni in da je ob Starkovih robotih Iron Man očitno manjkal. A kljub temu, da čisto ‘multiverzni’ film to ni in da se zagotovo ne bo vpisal v anale kot presežek, je vtis ob izstopu iz kina ipak sceloma pozitiven. Vsaj za poznavalca, ki prepozna in čisla vse pomežike ter je gledal serijo WandaVision, na katero se zgodba neposredno navezuje. Priložnostnemu gledalcu po drugi strani zaplet ne bo docela jasen. Je že tako, da Marvelovi izdelki terjajo vse več predznanja.
Multiverse of Madness, ki je dejansko zaključek Wandine pripovedi in ne Strangovo nadaljevanje, seveda namigne tudi prihodnost. Nova junačka America, ki tokrat sicer ni imela pravega razvoja, bo kmalu postala članica Mladih Avengerjev, ob boku lokostrelki Kate, Kidu Lokiju in drugim mladičem. Najpomembnejši nastavek pa je incursion, prvikratna omemba trka vesolij. Prihaja multivesoljna vojna, ki jo je napovedal že Tisti, ki ostane. Vmešan bo seveda njegov drugi jaz Kang Osvajalec, ki se bo prvikrat pokazal v prihodnjem Ant-Manu. Spopad svetov bo nedvomno prelomni MCUjev dogodek v slogu Infinity Wara. Vanj bodo po zgledu literarnega venčka Secret Wars vključili karakterje z vseh razsežnosti, od Deadpoola do zombijskih variantov. Le Disneyjeve princeske naj prosim pustijo zunaj.
