Gotham je bolan, prežet s kriminalom in zasvojenci. Policaji so prilično nesposobni, politiki podkupljeni in edinole strašljiva zamaskirana pojava preprečuje, da mesto ne zdrsne v popoln kaos. “Mislijo, da se skrivam v sencah, vendar jaz sem senca”, se priduša Batman, ki svoje delo opravlja šele dve leti noči. Kot svežemu redarju mu ne zaupa ne javnost, ne organi pregona. Celo sam se sprašuje, ali njegova dejanja sploh pripomorejo. Toda ko se pojavi psihopatski ugankar, ki pobija funkcionarje enega za drugim, svoje početje prenaša v živo in za seboj pušča zagonetne sledi, je Batman edina rešitev …
Napisano se bere kot klasična batmanovska zasnova. A v resnici je nova DCjeva predstava jako samosvoja, začenši z žanrom. Gre za neo-noirovski psihološki triler, v ničemer podoben preteklim gothamskim kronikam. V ospredju je detektivskost dvojca Bats-Gordon in ne eksplozivna akcija, pri čemer je židanost docela izostala, barv in dnevne svetlobe domala ni, in mnogi prizori so na meji čitljivosti. Režiser in scenarist Matt Reeves si je za svojo vizijo Temnega viteza vzel veliko umetniške svobode s kadriranjem, počasnim tempom, glasbeno spremljavo in Bruceom kot pripovedovalcem. Nadalje je to najbolj prizemljen Batman doslej, združljiv s svetom nedavnega Jokerja. Ni namreč nadnaravnosti, vesoljcev in mutantov, niti kislin in strupov. Fanta niso trenirale nindže, je brez silnih tehnologij in za pasom ne nosi morskopasjega repelenta. Njegova jama je zgolj zapuščena železniška postaja pod Waynovo stolpnico, Alfreda pa kliče kar na ožičeni stacionarni telefon. Skratka, daleč od vesolij Afflecka, Balea in Keatona.
Scenarij črpa od mnogokod in ni tako originalen, kot ga opisujejo nekateri. Osnovna premisa mladega Batmana, ko mestu vladajo še mafijci tipa Falcone in ne pustne šeme, sovpada s stripom Year One. Nadalje se napaja iz zgodbe z nizom umorov The Long Halloween, dočim so grehi starega Wayna, za katere naj bi odgovarjal Bruce, povzeti po odlični Telltalovi interaktivni seriji Batman in ediciji The Sins of Father. Film ne uvaja niti novih zlikovcev, le že poznane like dela bolj resnične, manj šemaste. Je pa pohvalno, da ne obuja že stokrat videnega Batsovega izvora, torej umora staršev, kotaljenja biserov in trpljenja male sirote. Se privzame, da razgledan odrasel gledavec pozna osnovne gradnike Batmanovega mithosa.
A tudi brez spominov na otroško tragedijo je junak najbolj emo doslej, kajti dozdevno in nepojasnjeno trpi ves čas, celo ko šlata Selino za rit. Njegova jezna čud je nekam nerazdelana, nerazumljiva, odnos do ženske in butlerja pa (tudi zaradi tega) brez kančka kemije in dinamike. Naj se sliši še tako trapasto, vendar se je režiser pri ustroju lika zgledoval po Kurtu Cubainu in zato celo vključil komad od Nirvane. Kje je našel smiselno povezavo, ve samo on. A kljub molčečnosti in mučeniški spodnji čeljusti je Robert Pattinson — tisti swarovski vampir iz Somraka — vsaj dovolj slaboriten, ko je v netopirjevskem kostumu in srdito mikasti po nasprotnikih. Njegova civilna podoba pa je nekaj povsem drugega in docela neustrezna. Ne gothamski, marveč gothovski, bledolični in dolgolasi Bruce Wayne, ki spominja na tipa iz filma The Crow, se mi nikakor ni dopadel in je precejšen odmik od playboyastega šefa Wayne Enterprises, kakršnega poznamo. Neposrečen eksperiment, prav res.
Skupaj vzeto The Batman izpade kot trourni umetniški poskus Matta Reevesa, ki je poleg režije tudi so-spisal scenarij. Kakor mu je z realistično podobo kloakastega Gothama in slogovnim pristopom uspelo biti drugačen od Burtona, Nolana in Snyderja, vse zamisli, vsi kadri, vse glasbe in vsa temačna nejasnost ne delujejo. Kar nekaj je tudi nesmislov (recimo ko Batsu brez praske raznese bombo pred obrazom), in trajanje ne gre na rovaš naphanosti, marveč počasnega tempa. Od 175-minutne predstave bi pričakoval več vsebine, boljše like in zlasti mnogo bolj spektakularno oziroma zapomnljivo akcijo, saj se v tem oziru izdelek res ne izkaže. Resda Batman tepe boleče in učinkovito ter šofira hud, peklenski batmobil, a kaj, ko ni domiselnih borilnih koreografij, gonja pa je le ena sama in še ta brez prave manifestacije. Je že v redu, da niso vsi Batmani narejeni po istem šimlju, toda drugačnost zna včasih izpasti kot sama sebi namen. Izdelek bo nedvomno razdelil občinstvo, pri čemer vse hibe niso otipljive in opisljive, ampak zgolj v občutku. Meni film ni bil pretirano všeč, čeprav sem obiskal kino z otroškim navdušenjem. Bo pa zelo verjetno dobil nadaljevanje in menda celo TV-odvrtek.
