V sedemdesetih letih prejšnjega stoletja se je pričel Zahod znenada ozirati za mističnostjo Vzhoda in se diviti nad kungfujem. Največjega glasnika Bruslija so sicer, kakor veli izročilo, z laserji ubili nacisti s temne strani Meseca, a to je le okrepilo njegovega nesmrtnega duha, in subkulturi se niso ognili niti stripi. Marvel je na krilih navdušenja uvedel edicijo The Deadly Hands of Kung Fu, v kateri so se izmenjavale kratke dogodivščine različnih borcev. Med njimi sta bila Gvozdena pesnica iliti Iron Fist in Shang-Chi (1973), sin Fuja Manchuja, zlobnega kineskega lika iz angleške literature.
Kungfujci so imeli spočetka lasten svet. Šele mnogo kasneje, ko je bila norija za hitrimi pestmi že mimo, je Marvel Shang-Chija spoprijateljil s Spider-Manom in naposled povezal z ostalimi azijskimi superjunaki v ekipo Protectorjev. Kajpakda se je tekom desetletij pobratil tudi z Avengerji in od Tonyja Starka celo dobil par tehnološko ojačanih nunčakov. Kljub vsemu pa je Shang-Chi ves čas ostajal rešimožak tretje lige. Ne le, da nikoli ni imel lastnih zvezkov, pojavil se ni ne v risankah, ne v igrah. Začuda manjka celo v obsežni galeriji Legovih Marvel Superheroes. Toda ker želi studio pritegniti občinstvo vseh barv in oblik, je pozabljeni azijski fante dobil lasten 200-milijonski film …
Kakor proračunu pritiče, je The Legend of the Ten Rings vrhunski kinematografski spektakel. Vsemirske bitke in uničevanje mest se to pot umikajo domiselnim kungfujskim koreografijam, prisrčnim zverinicam, velikanskim zmajem in mnogoterim še nevidenim močem ter učinkom. Vsebina je v celoti kitajskolična, tako mitologija kot igralci in kraji, pri čemer gre dobrikanje pekinškemu občinstvu celo tako daleč, da dobršen del filma govorijo mandarinsko (kar bržda moti edinole Američane). Pri tem Shang-Chijeva dogodivščina hoče in uspe biti docela samostojna. Z uvedbo drugačnega bajeslovja in nove dimenzije Ta Lo ne sili v uveljavljen maščevalski kozmos, zato bi jo prej kot z Marvelovim superjunačenjem, kjer se strelja in bliska, povezal z Rayo in poslednjim zmajem. V prvem planu so pravljičnost in jackiechanovske karafeke, ne lomljenje kosti in ubojite eksplozije!
Film bi sicer lahko imel kakšen šefovski boj več, višjo smešnost in bolj razvit odnos med liki v žlahti. Tudi retrospektivna zgodba o pobeglem sinu, ki se skriva pred mogočnim fotrom z izkrivljenim moralnim kompasom, ni sveža in globoka. A četudi Shang-Chi ni epski presežek, o katerem bi se govorilo še lep čas, iz kina oddideš zadovoljen. Izvorna predstava novega rešimoža se je studiu čisto posrečila in obenem prinesla nekaj svežine v filmsko krajino. Z nevsakdanjo daljnjevzhodno vsebino, všečno poševnooko igralsko zasedbo, originalnimi borbami, ki se zgledujejo po zlati dobi hongkonške filmografije, in učinkovito izvedbo je zato zabaven ogled za vsakogar, ne le za tiste, ki so videli vsaj dvajset prejšnjih zgodb in poznajo Marvelovo loro.
Kljub štorijalni neodvisnosti pa vitice do poznanega MCUja seveda so. Tako mimogredno vidimo Wonga, ki se mlati z Abominationom, vnovič srečamo (lažnega) Mandarina iz Iron Mana 3 in čujemo bežno omembo ‘dneva, ko se je pol ljudstva izničilo’. Nastavki za naprej pa tičijo prav v naslovnih ‘Ten rings’, kakor dajeta vedeti kadra po koncu. Kot artefakte moči jih namreč sploh še niso razložili, dočim se po njih imenuje tudi poznana teroristična organizacija, ki jo znamo videti v naslednjem Iron Manu, kakršenkoli že bo. Shang-Chi se bo ne glede na svojo drugačnost torej kmalu pridružil Avengerjem. Krožek se namreč širi izven začetnih okvirov in v četrti fazi se bodo vesoljci in metaljudje borili z ramo ob rami s čarovnikom, kungfujcem in celo vampirjem …
