Ob raportiranju z njujorškega sejma igrač nekaj strani naprej ne morem mimo spominov na igralne artefakte iz svojih še bolj otročjih dni. Pred dobrimi tremi desetletji sicer ni bilo kvadrikopterjev in programabilnih robotov, a vseeno nismo živeli v jami in se igrali le s kebri na cvirnu ter orehovimi luščinami. Avtomobilčki so imeli trohico pameti že v naših dnevih, saj so se pri robu mize obrnili, in punčke so takisto govorile, no, bolj hreščale neke italijanske besede. Roboti takrat niso korakali in plesali, piskajoč lightshow pa so obvladali. Prav tako smo imeli superjunačke, telefončke in avtoceste na baterije, verodostojne železnice ter hongkonške kovinske modelčke na navitje. Veliko robe je bilo vzhodnoevropskega in kitajskega porekla, toda ker zavesa kljub vsemu ni bila tako železna, so v naših podposteljnih shrambah obstajala tudi žlahtna zahodna imena. Lego kocke, Playmobilove figurice, barbike ter Fischerjeve sestavljanke so bile vseprisotne. Sodobne igrače so kajpakda iz boljših materialov, baterije so manjše in daljinsko upravljanje je radijsko, ne na kabel. Prenekatera reč frči po luftu ali se inteligentno odziva na okolico. Elektronika je postala privzeta, vsebina se je podeseterila, a ob koncu dneva ugotoviš, da razkorak v najbolj pogostih rečeh le ni tako vesoljski. Jedro tistih tapravih igrač, kamor ne štejem playstationa in drugih drkalic, ostaja precej enako kot leta ’80: legice, punčke, avtočki, puzle, figurice mišičnjačkov … Le da večina boljših znamk v jugoslovanskih štacunah ni bila prisotna oziroma so prišle na police takrat, ko so v Beogradu sklenili kak posel stoletja in dobili nekaj deviz. Kot številne izdelke smo zato tudi igrače kupovali na skrajnem koncu Celovške in Tržaške, izleti v inozemstvo pa so bili za nas otroke vselej cela dogodivščina. Socialistične kvote šilingov in lir so resda dopuščale le nakupe majhnih škatel, ampak smo te toliko bolj čislali in se z vsako pridobitvijo zares igrali.
To je obenem glavna razlika glede na današnjo mularijo, ki je polnoritna čez in čez. V novem režimu nam je dosegljivega mnogo več, potomcev na familijo je manj, roditeljski čas za ukvarjanje z njimi pa se je skrčil na minimum. Starši bi mladiču radi dali čisto vse, samo da za trenutek vidijo zvezdice v njegovih očeh. Malo je kriva slaba vest, ker ni časa za druženje, nekaj gre na rovaš lastnih neizpolnjenih otroških želja. Zvečine pa je odgovoren kar neskončni materializem, ki ga narekuje družba. Običajno je namreč, da brez prave potrebe deco voziš na izlete v šoping center, od koder seveda ne odideš praznih vrečk. Plastika se zato kopiči in je deležna zgolj kratkotrajne pozornosti. Vse več staršev jamra, da imajo otroci igrač toliko, da se ne vidijo iz njih, temu navzlic pa ždijo sredi sobe in umirajo od dolgčasa.
K zasičenosti so pripomogli tudi novi prijemi industrije. Fabrike se zavedajo, da večina staršev ne bo ob vsakem obisku merkatorja mulariji kupovala darilc za deset in več evrov. Zato ponujajo miniaturne serije osrednjih produktov, ki v obliki bleščečih škrniceljčkov za par kovancev v grozdih visijo ob blagajnah. Treh evrov pa je otroško veselje že vredno, mar ne? In tako gredo v košarice legostrički, trashpacki, litlponiji in nebroj drugih brezveznih bitjec, ki cikajo na zaslužkarsko pokemonovsko zbiralništvo. “Gotta catch ’em all!” Mali Davidek je v štacuni ob tapridnih dnevih dobil kajzerico, enkrat na teden je bila na mizi čokolada, kinderjajčki pa za praznike. Za Božič me je pod jelko čakal majhen Legov ali Ravellov modelček, medtem ko sem največkrat dobival dolgočasna darila v slogu doma naštrikanega brezrokavnika ali smučarskih gat. Zdajšnji froc organizira rojstnodnevno zabavo, kjer od ducata prijateljčkov kasira več igračastih daril, kot sem jih sam prejel v celem letu.
Čeprav moje otroštvo najbolj obeležujejo lego kocke, imam v lepih memoarih domačo blagovno znamko. Mehanotehnika Izola je bila resnična tovarna, kjer so slovenske roke izdelovale poželjive izdelke, ki smo jih imeli radi vsi. Najbolj so se proslavili, in to celo onkraj meja, po maketah vlakcev. Bržda ni bilo fanta, ki mu ne bi fotr privoščil vsaj osnovnega kompleta. Kajpak zato, da se je z železnico igral še sam. V Ljubljani je imelo podjetje celo lastno trgovinico, namenjeno izključno sobnim strojevodjem. Tam sem kupil prenekatero kretnico, vagonček in lokomotivo. Ti vlakci v merilu H0 še obstajajo, toda mislim, da zanje deca ne mara več in so le še v domeni konjičkarjev. Bržda je razlog v naši ajzenponarski kulturi, saj se bednih Slovenskih železnic poslužujemo le silom prilike. Otrok hoče modelčke poželjivosti, recimo ferrarija ali vesoljske ladje, ne nečesa, kar je videti neugledno, se komaj premika in o čemer ne sliši nič dobrega. Mehanotehnika je imela v programu ravno tako avtočke na ožičeno daljinsko upravljanje, od prepoznavnih dirkalnikov BMW turbo in mercedes C111 do meni omiljenega safari kombija s kupom podrobne opreme na strehi. Sem prepričan, da se bo vsakemu starcu ob pogledu na fotko spodaj milo storilo, saj smo ta glasna in počasna vozilca na ’špago’ furali vsi. In še nekaj zapomnljivega je prišlo iz tiste primorske tovarne, ki je šla pred leti žal v stečaj. To je bil Elektropionir, garnitura magnetov, tuljav, žic, žarnic in drugih elektroelementov, s katerimi sem počel sto in en eksperiment, od prevodnosti prek dinama do telegrafskega aparata. Ravno oni dan sem se spomnil nanjo, ko sem se soočil z učnim programom naravoslovja za četrti razred, ki, brez heca, vključuje poznavanje magnetizma in risanje električnih sil. Sam sem se osnov premikanja škratov elektronov naučil ravno s to Mehanotehnikino igračo.
Nemalo me je presenetilo, da dotični komplet še vedno obstaja. Sodobna škatla nosi neposrečen napis Mehano Smart, saj smo pionirje pokopali skupaj s tovarišicami in Titovim Velenjem. A vsebina ostaja taka, kakršno pomnim. Le gnetljivo mehke svinčene ploščice, ni več, kajti nekje po poti je človeštvo pogruntalo strupenost tega elementa. Zadevo sem seveda nabavil in ob glažu kokte spet navil ter navijačil vse tiste elektromotorje in elektromagnete, ki sem jih opazoval kot desetletnik. Zmotilo me je edinole, da so škatla in barvna navodila tujejezična. Ko sem kot zajebana mušterija poklical v Izolo, so me podučili, da tam že desetletje ne izdelujejo ničesar več in da sem kupil staro zalogo, ki so jim jo vrnili iz kdovekatere švabske štacune. Toliko o lojalnosti domače industrije, ki Slovenca ceni do te mere, da mu privošči le nerazločno fotokopijo. Mehano drugače še vedno životari in na Kitajskem izdeluje makete vlakcev za tuje trge.
Če potegnem črto, menim, da igrače včerajšnjika v splošnem niso bile toliko slabše od modernih, medtem ko je bilo njihovo uporabljanje včasih precej bolj kakovostno. Zaradi preobilja se namreč tamali sploh ne znajo več domišljijsko igrati, kaj šele, da bi sami od sebe zamotili za dlje časa. Vse preveč je licenčnega sranja in ravno tako se veliko igrač šlepa na neko kao ustvarjalnost, ki to v resnici ni. V oplašničenem sledenju navodilom ni ničesar kreativnega. Še legice so se sfižile, kajti namesto osnovnih kock so elementi često specialno oblikovani, otroci pa največkrat sestavijo modelček in to je to. Lego film nosi dober nauk, a kaj, ko je politika tovarne v resnici drugačna. Poleg tega se ve, kaj je igračam najbolj zavdalo: sijoči zaslončki. Ne bi verjel, če ne bi videl na lastne oči, vendar desetletniki sploh ne marajo več za otipljive igrače, kaj šele za družabne igre. Samo da se drgne najbolj neumne špilčke na ipadu.
Je pa res, da je v starševskem zabavljanju zoper brezvezno igro mularije, ki raje v nedogled nabija Subway Surferje, namesto da bi šla ven, vzela v roko knjigo ali se zaigrala z avtočki in lutkami, nekaj licemerskosti. Za tako stanje smo namreč v dobršni krivi sami. Ko bomo prihajali domov ob štirih in neobremenjeni, ne bomo potrebovali tablične potuhe. Ko bomo kupili novo igračo le ob posebnih priložnostih, bo njena vrednost v otrokovih očeh višja in igra pristnejša. In ko ne bomo zapolnili vseh površin po naseljih z avtomobili ter bomo z igrišč pregnali drogeraško in izprijeno svojat, bo otroški svet postal bolj židan in marsikatera družabna ter dvoriščna igra starih dni se bo vrnila. Mi vemo, da obstaja drugačno, kvalitetnejše ‘igranje’. Le aktivno in nenehno ga je treba demonstrirati tudi mladiču.
