Street art je posrečena sodobna veja umetnosti, ki zna domiselno ozaljšati urbane krajine. Zategadelj sem bil vesel, da grad Tivoli do maja gosti razstavo francoskega pouličnega umetnika Invaderja, tistega, ki se je proslavil z lepljenjem keramičnih mozaikov space invaderjev po mestih sveta. Možak neznanega imena sicer ni tako prodoren, razgiban in družbeno kritičen kot Banksy, a je s svojimi diskretnimi vesoljčki, pa tudi pacmani in drugimi liki iz starih igričarskih vremen vseeno poznan krasilec ulic. Navsezadnje je v skoraj tridesetletni karieri s svojim pixel artom popestril okoli štiri tisoč pročelij, zidov, mostov in stebrov po več kot sedemdesetih krajih, vključno z Ljubljano. Zaradi svojega pečata subkulturi se je pojavil tudi v kultnem ‘dokumentarcu’ Exit Through the Giftshop. Dandanašnji se Invader preizkuša še v rubikubizmu, mozaičnemu postavljanju Rubikovih kock.
Edina galerija ulične umetnosti je seveda ulica, zato v štirioglatih sobah ne gre pričakovati enakega učinka podob. A doživeta skopost je nezaslišana, saj ob obisku sploh nimaš občutka, da zreš street art. Razstavo namreč — kakor resnici na ljubo veli njeno polno ime Invader: grafike na papirju — tvori le in samo par ducatov stiskanih vanzemaljcev v sto in eni barvni kombinaciji ter ostalih umetnikovih pikslastih stvaritev, vseh prav nič poulično pribitih na enobarvne stene. Ni ene same zaresne mozaične keramike, ki je umetnikov osrednji slog, niti ne fotke invaderizirane ulice, torej resničnega street arta. Ohrnija gre do te skrajnosti, da so celo rubikubizmi zgolj printi, dasi bi lahko zelo enostavno postavili inštalacijo iz otipljivih farbovitih kock. Saj ne rečem, par pikselacij je čisto posrečenih, ampak zvečine gre za ponavljanje enih in istih likov, ki na ulici učinkujejo, uokvirjeni pa ne. Še najbolj zanimivi in informativni so sukajoči se dokumentarci, kot sta Invaderjeveva umetniška ‘napada’ na Djerbo in Mednarodno vesoljsko postajo. (Oba videa sta javna in objavljena dolaj.)
Ne zabavljam zavoljo petih evrov za hiter sprehod skozi nekaj neinformativnih, dolgočasnih, sterilnih sob z neskončnimi enoličnimi vesoljčki. Moti me zapravljena priložnost posrečene teme, saj bi lahko bil vtis brez velikega vložka znatno boljši. Zgrešen detajl je že, da dobiš normalno barvno vstopnico, a je ta generična, namesto v Invaderjevem dizajnu za spomin. Ne vem sicer, kakšna je bila vpletenost samega avtorja, ampak taka razstava bi morala brez pardona vsebovati kakšno originalno delo in osmisliti umetnikov opus s fototapetami najbolj posrečenih invaderjev v urbanem okolju. Takisto bi bil koristen screenshot iz videoigre Space Invaders. Priložnosten obiskovalec bi tako vsaj vedel, kaj gleda. Žalostno je tudi, da razstava sploh ne omeni, da po ljubljanskem centru visi precej ta pravih mozaikov, nekaj iz leta 2006, nekaj od letos. In nenazadnje, kljub ‘izhodu skozi prodajalno spominkov’ ni naprodaj niti enega printa! Nezadostno! Opis razstave se hvali z “ambiciozno retrospektivo” in “natančno formulacijo umetniške zamisli”, resnica pa ne bi mogla biti dlje.
