Rta dobre nade, Amerike in Indije nista zakoličila samo avanturizem in splošna radovednost. Kolumb, da Gama in Drake so bili resda neustrašni pustolovci, toda gonilo njihovih dosežkov, ki so spremenili ustroj sveta, je bil v resnici lov na dragocene indijske zeli. LordFebo se potrese s cimetom, prižge kadilo in pove zgodbo, ki je spremenila svet!

Veke je bilo Sredozemlje sklenjeno, samozadostno trgovsko središče sveta. A vseeno so že antične civilizacije vedele, da onkraj vzhodnih meja ležijo daljne skrivnostne dežele, o katerih so pričale fantastične pripovedi in tujske reči. Navsezadnje je Aleksander Veliki osebno prijezdil do reke Ind, rimski trgovci pa so v Večno mesto prinesli celo čudežnosti s Kitajske ter indonezijskega otočja. Neposredni stiki so bili sicer redki, toda skozi mnoge posrednike se je uveljavila trgovska mreža, zvana svilna pot. Po njej so poleg preje iz gosenic v Stari svet prihajala še mistična in visoko cenjena indijska zelišča. Z njimi tod niso bogatili le okusa hrane, marveč so jih tisočletja vraževerno uporabljali v medicini in bogoslužju. S širjenjem islama proti vzhodu se je uvoz iz daljnih krajev še pojačal, saj so arabski trgovci azijsko robo dostavljali v Jutrovo, od tam pa so jo Benečani razpečevali naprej po Evropi. Postranska korist povpraševanja po začimbah in dišavah po so bila tudi nova znanja in uporabnosti, ki so pripotovala na taistih tovornih vozovih in galejah, na primer papir, smodnik in kompas.

Čeprav je bilo svilnih smeri po kopnem in morju več, so bile zveze redno motene, saj so države na poti vznikale in padale. In eden takih vznikov, ki je ustavil dostavo kadila, nageljnovih žbic in opija evropskim patricijem, je bilo Osmansko cesarstvo. Pomanjkanje eksotičnih okusov in vonjev ter drugih vzhodnih dobrin se sicer ne sliši posebej pomembno, pa vendar je imelo neslutene posledice za današnji zemljevid sveta. Nova nekrščanska sila, ki je v 15. stoletju zasedla vzhodno Sredozemlje in otežila trgovanje, je namreč vzpodbudila ladjarje, da iščejo drugo, neposredno pot do Indije. Raziskovalne odprave, osredotočene na azijski herbarij, pa so naključno našle nove dežele in s tem spočele vek velikih odkritij. To zveličavno, a v resnici vsepogledno sramotno obdobje evropskih kronik, ki je sčasoma vzpostavilo nov svetovni red, predstavlja enega največjih mejnikov človeštva.

Vzpon Portugalske

Zgodovinsko poglavje je otvorila Portugalska, mlada kraljevina na obronku kontinenta, ki je v 14. stoletju ustanovila močno tovorno mornarico. Trgovinsko so povezali severno Evropo in Mediteran, a sitnih neprijateljev je bilo čedalje več, od sosednjih španskih kraljevin in arabskih piratov do Benečanov in naposled Turkov. Zato se je dvor, ki je sceloma podpiral morjeplovstvo, zavzel za drzno iskanje svežih trgovskih poti vzdolž Afrike. Domnevali so, da je kontinent možno obpluti in tako priti v začimbno Indijo in ostale, še bolj vzhodne kraje iz potopisa Marka Pola. V pobudi je izstopal princ Henrik Navigator, veliki mojster preobraženega templjarskega reda, ki je prav z denarjem iz križarskih vojn spodbudil razvoj slavne karavele. Sredozemske ladje z enim jamborom, fiksnim jadrom in veslači namreč niso bile kos vetrovom in tokovom odprtega oceana, medtem ko je nov tip z več trikotnimi jadri in z naprednim krmilom plul tudi proti vetru. S karavelo so se Portugalci s samozavestjo podali stran od domače obale, v Atlantski ocean.

Začetek dobe velikih odkritij obeležuje zapik portugalske zastave na otok Madeira leta 1419. Zatem so misijo za misijo zlagoma napredovali južno, odkrili Zelenoortske otoke, zapluli v Gvinejski zaliv, dosegli reko Kongo … Ob tem so Portugalci hitro okusili dobičkonosnost neposrednega rokovanja z eksotiko. V nekaj desetletjih so vzpostavili redno trgovino z zahodnoafriškimi kraji, zgradili rudnike in širili vpliv v notrajnost. Mnogo zamorcev so ob tem zasužnjili in jih prepeljali na plantaže sladkornega trsa na atlantskih otokih. S tem so že v prvi polovici 15. stoletja zastavili poslovni model bodočega kolonializma. Odkrivali pa so poleg dežel tudi nova pravila morjeplovstva, ki v Sredozemlju ne veljajo. Ob prečenju ekvatorja so recimo z obzorja izgubili Severnico in našli novo orientacijsko točko za spodnjo poloblo, Južni križ. Najbolj pomembno spoznanje pa je bil vzorec vetrov in oceanskih tokov, ki ga povzročata segrevanje zraka ter obračanje Zemlje, in je za jadrnice ključnega pomena. 

Marsikateri evropski kapitan tistega časa ni verjel, da ima Afrika konec oziroma, da jo je moč zaobpluti. Tako je vendarle slikal staroveški Ptolomajev zemljevid, ki je bil kljub starosti več kot tistoč let še vedno uradna karta sveta. Toda Bartolomej Diaz je leta 1488 dokazal nasprotno. Zaradi tokov se je južnemu koncu približal z odprtega oceana, ne ob obali, oklical skrajno točko Viharni rt in se pionirsko pofočkal v Indijski ocean. Na njegovo žalost se mu je nato posadka spuntala in se je bil primoran vrniti. Vseeno je bilo spoznanje spodbudno in na dvoru so bili prepričani, da bo naslednja odprava uspela. Kralj je zaradi svetlogledosti celo zapovedal, da skrajni konec Afrike preimenujejo v Rt dobre nade. Diazov poluspeh oziroma potrditev, da alternativna morska pot do začimb in dišavnic obstaja, je bila ključni razlog, zakaj je Lizbona zavrnila ponudbo nekega italijanskega morjeplovca Kolumba. Ta je namreč ravno tedaj iskal pokrovitelja svojega drznega podjetja, da bo indijske oreščke dosegel s plovbo proti zahodu …

Kolumbovi indios

Da je Zemlja okrogla, je bilo med učenjaki nesporno že v starem veku, razlikovale so se le ocene obsega. Povečini so mislili, da je planet manjši, evrazijski kontinent pa daljši kot zares. Ko so Evropo dosegla pričanja arabskih trgovcev, da vzhodno od Indije ležijo bajeslovni otoki Maluki, polni najfinejših začimbnih zeli, so jih nekateri kartografi vrisali na drugo stran in relativno blizu Evropi. Genovežan Krištof Kolumb, ki sicer ni bil učenjak, se je za lep čas zakopal med knjige, trikotnike in šestila, ter zaključil, da je do njih le nekaj tisoč navtičnih milj zahodno. Najprej je hotel svoj podvig prodati portugalskemu dvoru, nato angleškemu in še Benetkam. Povsod so mu akademiki povedali, da so izračuni napačni in da se je za nameček zmotil v pretvorbi enot. Vseeno mu je uspelo zanimanje vzbuditi v Španiji. Tam sta se ravno vzela Ferdinand Aragonski in Izabela Kastiljska ter s tem poenotila državo, zato sta v pionirskem podjetju videla potencial za špansko konkurenčnost. Kako daljnovidno!

Krištof Kolumb je iz atlantskega pristanišča Palos de la Frontera izplul avgusta 1492 in na vzhodnih pasatih v petih tednih dosegel onostransko kopno, po njegovem indijske otoke. V resnici je pristal na Bahamih, raziskoval še Kubo in Hispaniolo, zajel par domačinov in se uspešno vrnil domov. Do leta 1504 je še trikrat prečil Atlantik, kartiral druge karibske otoke, med drugim ustanovil Santo Domingo, današnjo prestolnico Dominikanske republike, ki velja za najstarejšo še živo kolonialno naselbino, in se v današnji Venezueli dotaknil tudi celine. Čeprav ni naredil nobene kupčije in videl ene začimbe, je možak vseeno do zadnjega verjel, da je pristal v vzhodni Aziji in iz njegovih ust smo dobili izraz za ameriške domačine — Indios. Z njim so prišle desetine ladij s prvimi priseljenci in misijonarji, a sreče ni imel ne z domačini, ne s svojimi ljudmi. Surovo je ravnal z obojimi, zato se je enkrat v Evropo vrnil v verigah. 

Kolumb torej ni odkril Amerike. Prav tako ni bil prvi Evropejec čez Lužo, kajti dandanes je dokazano, da so bili to Vikingi okoli leta 1000, pet stoletij prej. Leif Erikson, sin Erika Rdečega, je tja prijadral z Grenlandije in celo postavil par kolib na obali Kanade. Nadalje Krištof, navidezno resda pobožen, celo za tiste čase ni bil prav nič dober kristjan, prej tiran in sadist. Že v dnevniku prvega potovanja je zapisal, da bi z nekaj arkebuzarji zagospodoval nad celotnim otokom. Osebno je bil odgovoren za verižno mučenje in pobijanje domačinov za poslednji drobec zlata. Od tod izvirajo sodobne polemike o smiselnosti njegovega poveličevanja skozi imena krajev, praznike in kipe. A zaradi sreče, da je kljub povsem zgrešeni matematiki pristal na novi zemlji, je človek vpisan kot mejnik. Z njim se je zaključila mnogo bolj srečna ‘predkolumbovska’ zgodovina Amerike, pričelo pa se je obdobje ropanja celine ter genocida nad staroselci. Zaradi Špancev je ameriška populacija v nadaljnjih dveh stoletjih padla s petdeset na deset milijonov.

Končno začimbni raj

Špansko in Portugalsko kraljestvo sta bila trgovinska tekmeca in sprta zaradi Kanarskih otokov, Kolumbova najdba novih krajev pod špansko zastavo pa je odnose še zaostrila. Zato je posredoval Vatikan in s slovito tordesiljsko pogodbo razdelil območje izvenevropskega vpliva med obe državi. Izbrali so poldnevnik posredi Atlantika in vse zahodno od njega, torej nove Kolumbove otoke, določili za špansko ozemlje, vzhodno pa za portugalsko. Slednji so bili z iztržkom zelo zadovoljni, saj so dobili celotno afriško obalo tja do Indije. In potencial so prav kmalu sceloma izkoristili, kajti kar ni uspelo Diazu, je dekado kasneje rojaku Vascu da Gami. Njegova odprava štirih karavel je leta 1497 sledila predhodnikovi poti, zaobšla južni afriški rt in nadaljevala ob vzhodni obali do današnje Kenije. Od tam so s pomočjo lokalnega vodiča zajadrali čez Indijski ocean in po skupno desetih mesecih plovbe so evropski pomorščaki naposled pristali v tako zaželeni deželi vonjev in okusov. 

Da Gama ni napravil velike kupčije in se je vrnil le z dvema ladjama ter od skorbuta zdesetkano posadko, toda doseg cilja je odprl pot stoletju vsakoletnih konvojev. Portugalska ni imela le papeškega blagoslova za trgovanje in zavojevanje, marveč edine popolne zemljevide. V Indiji so ustanovili čuda kolonij s središčem v Goi in širili svojo moč dlje proti vzhodu. Kmalu zatem so zasedli Malaški preliv med Malezijo in Sumatro, najpomembnejši del trgovine jugovzhodne Azije. Bili so prvi Evropejci, ki so pristali na Tajskem, in nato še na Kitajskem, kjer so vzpostavili Macau, prvo in najdlje trajajočo tamkajšnjo kolonijo. Nazadnje so dosegli še začimbne Maluke, otočje v današnji Indoneziji. Tam so bili največji nasadi muškata in nageljnovih žbic na svetu, kar je pomenilo več od rudnika zlata! In kot da vse to ne bi bilo dovolj, so Lizbonci na enem od povratkov v domovino zaradi plovbe z atlantskimi tokovi posreči odkrili zahodno obalo, ki je bila po pogodbi v njihovem pasu. Tam so našli obilje prvovrstnega lesa, ki je bil rdeč kot ‘žerjavica’ (brasa), zato so mu rekli brasil …

Izkušen portugalski morjeplovec Ferdinand Magellan, ki je bil navzoč že pri raziskovanju Indije in Indonezije, je Lizboni smelo predlagal plovbo do začimbnih otokov po Kolumbovem zgledu proti zahodu. A dvora tovrsten projekt vnovič ni navdušil, zato ga je tudi Magellan izvedel s španskim pokroviteljstvom. Leta 1519 je v Sevilli dvignil sidro svoje karavele Trinidad in ob napredovanju ob južnoameriški obali našel kanal, ki celino loči od Ognjene zemlje. Po prelivu, ki odtihmal nosi njegovo ime, je zaplul v novo morje in ga zaradi mirnosti krstil za Pacifik. Nezavadajoč njegove prostranosti je bil prepričan, da je do Malukov le še nekaj dni. V resnici so nepretrgoma pluli še tri mesece in komaj živi dosegli Guam. Kmalu zatem so se na Filipinih v tipično evropski maniri zapletli v spopad z domačini, kar je Magellana stalo življenja. Preostanek posadke je nato le priplul do začimbnikov, od koder pa so se zaradi slabe morale naglo odpravili proti očetnjavi. Po točno treh letih se je 1522. v domače pristanišče vrnila ena od sedmih ladij z osemnajstimi mornarji.

Iskanje El Dorada

Malo za Kolumbom je Italijan Giovanni Caboto za angleško krono na sličen način iskal pot do Kitajske proti zahodu. Odplul je iz Bristola in pristal na ‘novo najdeni zemlji’, ki jo je oklical za Novo Fundlandijo. Na sever so poskusno jadrali tudi Portugalci (po njihovem raziskovalcu je dobil ime Labrador) in Španci. Slednji so kmalu kartirali celotno srednjeameriško obalo in uspeli celo prehoditi sto kilometrov panamske ožine do Tihega ocena. Odkrivanju so se pridružili še Francozi in se pofočkali na obronke Kanade. Ob teh dognanjih v začetku 16. stoletja ni bilo več dvoma o novem kontinentu. Zato so ga uradno poimenovali po italijanskem navigatorju Amerigu Vespucciju, ki je prvi širil vest o novi zemeljski masi. Že leta 1499 je namreč videl ustje reke Amazonke in tako mogočen vodotok se mu ni zdel mogoč za otok. Z zaključenim ‘Magellanovim’ potovanjem pa je človeštvo naposled dobilo uvid v velikost našega planeta in spoznalo dodaten ocean. Potovanja iz Evrope na zahod in vzhod so postala stalnica.

Smiselnega trgovanja s preprostimi karibskimi ljudstvi ni bilo. Za razliko od Portugalske, ki je bogatela z razpečevanjem začimb in druge kultivirane robe, četudi z nekaj nasilja, je Španija morala uveljaviti drugačno prakso. V Evropo so resda pripeljali krompir, koruzo, kakav in paradižnike, toda zvečine so iskali žlahtne kovine. Lokalni živelj so že spočetka enostavno zasužnjili in kogar ni ubila tlaka, so pokončale evropske bolezni. Otoška plemena so izginila že v par desetletjih in pristop so kmalu nadaljevali na celini, kamor so jih gnale bajke o tamkajšnjih zakladih. Prvi velik pohod je leta 1519 vodil Hernan Cortes, ki mu je s sčuvanjem mest enega proti drugemu in precejšnjo pomočjo noric uspelo v treh letih uničiti azteško kraljestvo, večmilijonsko predkolumbovsko civilizacijo na ozemlju današnje Mehike. Le desetletje kasneje je drugi veliki ‘konkvistador’ Francisco Pizarro napravil dopičično enako Inkom, ki naj bi skrivali bajeslovno zlato mesto Eldorado. Z vnosom bolezni in razdora med plemena je z vsega 168 vojaki pričel kampanjo in jih zdesetkal.

V nekaj desetletjih so Španci dvema bogatima ljudstvoma ukradli čisto vse dragocenosti, z rudniki vred. Na bivšem azteškem in inkovskem ozemlju sta denimo največji poznani zaplati srebra na svetu, kjer žlahtno kovino kopljejo še dandanes, kar je bila za konkvistadorje dobesedna bonanca. Pri tem so imeli zastonj delovno silo. Suženjstva v Evropi resda ni bilo več, a cerkev ni imela težav z nekrščanskimi sužnji. Najprej so uporabili ‘indijance’, a teh je hitro zmanjkalo, zato so pričeli uvažati Afrikance. Nadalje so leta 1564 zgradili pristanišče na pacifiški strani, zaobvladali tokove Tihega ocena in pričeli tisto, kar so Portugalcem ves čas zavidali: trgovati z Azijo. Iz Amerike so na Filipine tovorili srebro, nazaj pa začimbe, ki so jih na mulah pretrogali čez džunglo na atlantsko stran in jih zbrodarili v Evropo. Mnogo ladij je šlo tudi na dno in dobršnega dela obstoječih, a skritih zakladov niso nikoli našli, toda Španci so v drugi polovici 16. stoletja znenada postali najbogatejša in najmočnejša evropska dežela. 

Odprta sezona kolonizacije

Da sta imeli iberski državi prednost, gre pripisati tako njuni odmaknjenosti od srednjeevropskih vojnih viher, kot blagoslovu Vatikana. Portugalska in Španija sta namreč v 15. stoletju zaključili rekonkvisto, uspešen izgon muslimanov in judov s svojega polotoka. Sever Evrope, kjer je stoletja vladala trgovska zveza Hansa, je imel nemalo lastnih težav. Nizozemska je bila denimo pod špansko oblastjo vse do kraja 16. stoletja, Nemčija neenotna, Francija pa je bojevala notranje bitke. Italijanska mesta so delala dober dobiček v Sredozemlju, zato niso stremela po tveganih raziskovanjih, poleg tega so bile njihove veslaške tovornjače zaostale. Ko se je Novi svet enkrat odprl, pa so bile Benetke že oslabljene zaradi neprestanih spopadov s Turki. Osmansko cesarstvo tudi ni imelo ambicij za tovrstne pustolovščine, saj so imeli neoviran dostop do vzhodnih morij in začimb. Toda sčasoma se je razmerje moči vseeno spremenilo, k čemur je pripomogla reformacija krščanstva oziroma protestantizem.

Vzpostavitvi anglikanske in luterantske cerkve v prvi polovici 16. stoletja sta sprli katoliške in protestantske dežele. Slednjim je bilo po novem figo mar za papeževo delitev vplivnega območja izven Evrope. Angleška kraljica Elizabeta I. je bila do iberskega bogastva silno nevoščljiva, zato je svojim pomorščakom uradno dovolila plenjenje neprijateljskega blaga. Kraljičin plačanec Francis Drake, ki je leta 1578 vdrugo obplul svet, je denimo spotoma oropal številne španske ladje. To je državi pahnilo v vojno, v kateri so se znašli tudi drugi evropski narodi, kajti v Španiji so takrat vladali Habsburžani z oblastjo nad številnimi deželami. Na svetovno ravnovesje je takisto vplival vnebovpijoč poraz Portugalcev proti muslimanom v Maroku leta 1578, v katerem so po neumnosti izgubili kralja in večino plemstva. To jih ni stalo le velikanskega bogastva, marveč še lastne samostojnosti, saj je država zaradi odsotnosti naslednika za več kot pol stoletja prešla pod Španijo. 

Angleži in Francozi so kmalu osvojili proste karibske otoke in postavili naselbini v Severni Ameriki, prvi Jamestown leta 1606, drugi Quebec dve leti kasneje. Sočasno so, osvobojeni španskega jarma, svoja jadra razvili še Nizozemci. Ti so takisto pluli čez Atlantik in med ostalim na ustju reke Hudson ustanovili Novi Amsterdam. (Imena nekaterih predelov New Yorka, kot so Brooklyn, Hoboken in Harlem, še vedno oznanjajo nizozemsko poreklo.) Prvi naseljenci severa so bili verski preganjanci vseh sort, ki so nato zvečine trgovali s krznom in bili nekaj časa celo prijatelji s staroselci. A Nizozemci so se usmerili takisto na orient, zakajti hoteli so postati severnoevropsko središče za indijske začimbe. Do njih so našli novo, hitrejšo pot: na Rtu dobrega upanja niso zavili na sever vzdolž afriške obale, marveč so s tokom pluli čez ocean naravnost na vzhod. Tako so naleteli na novo Južno zemljo (Terra Australis) in ob njej dosegli dragocene zeliščne otoke, ki so jih oklicali za Indijsko otočje oziroma po grško Indonezija. S tem se je začela tristoletna nizozemska okupacija tistih krajev.

V sredini 17. stoletja nista bila v celoti kartirana ne kopno, ne morje. Osrednja Afrika, južnoameriške džungle in severnoameriške planjave so bile belemu človeku neraziskane, Aljasko so Rusi ‘odkrili’ sto let kasneje, na Havaje je Cook prijadral leta 1788 in Antarktiko so menda prvikrat zagledali šele v 19. stoletju. Toda gibanje oceanov in tropskih vetrov je postalo jasno, indijske in ameriške dežele so bile najdene ter globalne trgovske poti vzpostavljene. Začimbe, ki so pognale geografsko raziskovanje, so ostajale hvaležen tovor, a pridružile so se jim številne sveže dobrine. Novi svet je bil kot nalašč za gojenje neevropskih poljščin, nekaterih lokalnih, drugih prinešenih iz Afrike in Azije. To pa je obenem zahtevalo delovno silo, táko, ki ne zboleva za tropskimi boleznimi in ki se ne pritožuje. Trgovina s sužnji, ki so jo sicer spočeli že prvi portugalski pomorščaki, je dve stoletji kasneje postala nujen element, brez katerega bi celoten poslovni ekosistem propadel. Praktično vsaka ladja se je ustavila na afriški obali, od koder so do abolicije suženjstva sredi 19. stoletja v kolonije izvozili petnajst milijonov zamorcev. Največ v Brazilijo in na Karibe na plantaže trsa in kave, nekaj na sever za tobak in bombaž ter del prav tako v Azijo. 

Izropan tretji svet, bogata evropska mesta

Zgodovinska doba velikih odkritij se je sčasoma prelevila v manj romantično obdobje kolonializma, čemur so se zlasti v Afriki priključile še druge države, recimo Belgija in Italija. Pretoka dobrin niso več narekovali pustolovski raziskovalci s par kanoni na krovu, marveč so bile zdaj glavne flote bojnih ladij s tristo topovi, ki so zavojevale obalna trgovska središča. Vojne se niso bíle le med katoliškimi in protestantskimi silami, marveč med prav vsemi trgovalnimi narodi in povsod, na Stari celini, na morju in v kolonijah. Najbolj so v tem času napredovali Angleži in Nizozemci s svojima znamenitima vzhodnoindijskima družbama, ki sta na rovaš oslabljene Portugalske in azijskega blaga postali največ vredni firmi vseh časov. Seveda sta se zaradi trgovske konkurenčnosti zapletli kar v štiri, večinoma pomorske vojne. Dolgoročno je bila zmagovalka Anglija, ki je imela v Kolumbovem veku komaj omembe vredno ladjevje, dvesto let kasneje pa se je razvila v svetovno velesilo z najmočnejšo mornarico. In zaradi dragocenosti začimb, opija in drugih zeli je prav Indija postala kronski dragulj njihovega imperija.

Kakor uči zgodovina, imperiji niso večni. Vsepovsod so se priseljenci ali lokalci slej ko prej začeli upirati evropskim kronam. Najbolj zgodaj si je samostojnost izborila trinajsterica severnoameriških združenih držav leta 1783. Zgledu je v začetku 19. stoletju sledila večina preostalih ozemelj ameriške celine, dočim je celotno Afriko in polovico Azije vključno z Indijo  imperialistični škorenj tlačil do kraja druge svetovne vojne. Zadnji ozemlji, ki sta zamenjali upravo, sta bila Hong Kong in Macau pred dobrimi dvajsetimi leti. Kar 60 držav je nastalo iz britanskega imperija, 28 iz francoskega, 17 iz španskega in 7 iz portugalskega. Dandanes so nekdanje kolonije sicer samostojne države, toda razen redkih izjem slabše razvite, izropane, posiljene in brez lastnih korenin, medtem ko se evropska mesta in muzeji kopajo v blišču njihovih bogastev.

Kakor priča ta zgodba, je bilo vzrokov za kolonializem, ki je podlaga za dobršen del obstoječe svetovne ureditve, nemalo, od Turkov prek papežev, ki so na pamet določali meje, do cerkvenega razkola, ki je bil podlaga mnogih vojn in prevzemov daljnjih ozemelj. Seveda sta bili posredi tudi drznost in sreča navigatorjev. A ni daleč od resnice, da je razlog za današnji politični zemljevid petih kontinentov, za rasno pisanost Amerike in za jezike polovice vseh svetovnih držav v resnici en sam: sila čislane orientalske dišavnice in ojačevalci okusov. Zaradi njih so se Evropejci sploh podali v iskanje Indije, raziskovanje in osvajanje. Spomni se na to, ko prihodnjič polnoritno zobaš cimetove kolačke, piješ kuhano vino s klinčki ali zgolj popraš vsakodnevno juho!