Vsako leto je lahko svojevrstno, vendar je bilo v naših koncih 1582. resnično edinstveno. To je bilo namreč leto s samo 355 dnevi, torej desetimi dnevi manj, kajti po 4. oktobru je nastopil kratkomalo 15. oktober. Razlog je bila uvedba sodobnega koledarja, danes imenovanega gregorijanski, ki je naredil zadnjo korekcijo med posvetnim štetjem dni in dejansko Zemljino potjo okrog Sonca.
Zmotno je prepričanje, da so si takrat zamislili prestopna leta. To ne drži — gregorijanski koledar je le kanček popravil formulo. Že poldrugo tisočletje prej so namreč Rimljani pogruntali, da se vzorec nebesnega svoda (takrat pač niso vedeli, da Zemlja kroži okoli Sonca) ne ponovi na natančno 365 dni, marveč na 6 ur več. Leta 47 pred našim štetjem — za časa Julija Cezarja — so zato odredili, da se vsake štiri leta februarju doda en dan. A dopičično natančni vseno niso bili, kajti v resnici je leto enajst minut krajše …
Vesolje je torej po malem prehitevalo štetje dni. To je najbolj zmotilo Cerkev, kajti tekom stoletij je spomladansko enakonočje, po katerem se računa Velika noč, nastopalo vse bolj in bolj pred ‘uradnim’ 21. marcem. V 16. stoletju je bila razlika med pojavom in datumom že desetdnevna. V Vatikanu so zategadalj spočeli projekt novega koledarja, ki je moral urediti obe napaki: poravnati ekvinokcij s pravim datumom in za vekomaj odpraviti zamik.
Delo je trajalo več desetletij in vključena so bila dognanja mnogih zvezdogledov ter učenjakov tistega časa, med ostalimi Kopernika in Braheja. Rešitev je naposled izdelal Kalabrijec Aloysus ‘Luigi’ Lilius, ki je na račun izmerjenega trodnevnega zamika v 400 letih izvzel tri prestopna leta iz vsakih štiristo let. Novo pravilo je velelo, da je prestopno leto vsako deljivo s štiri, stotice pa samo tiste, ki so deljive s 400. Leta 1700, 1800 in 1900 zato niso bila prestopna, 2000. pa.
Koledarsko reformo je zapovedal papež Gregor XIII. leta 1582, seveda le ‘svojim’ katoliškim deželam, torej Portugalski, Španiji, Italiji, Franciji, Avstriji in Poljski. Protestantski konci, recimo Nemčija, Britanija, Švica, Skandinavija in ZDA, so zgledu sledili šele v 18. stoletju, najdlje pa so se julijanskega dnevokaza držale pravoslavne Rusija, Srbija in Grčija. Te tri države so morale v začetku 20. stoletja preskočiti kar 13 dni, da so ujele svet! Vse dežele so torej nekoč imele leto z manj dnevi! To seveda pomeni, da so več stoletij po Evropi in širše tekla različna štetja dni. Posledično so v mnogih zgodovinskih knjigah različni datumi za iste dogodke. Ruska oktobrska revolucija se je na primer odvila v evropskem novembru.
Za verske namene so po svetu še vedno v rabi različni koledarji. Pravoslavci svoje praznike beležijo po julijanskem, kar v teh časih pomeni že trinajst dni kasnitve. Islam šteje (krajša) lunarna leta od Mohamedove selitve v Medino leta 622, nekatere budistične države, recimo Tajska, pa merijo čas od odhoda Bude v zagroblje 544 let pred našim štetjem. Kitajci tradicionalno tudi štejejo po svoje, njihov popravek pa ni le prestopni dan, marveč prestopni mesec. Toda od leta 2016, ko je Savdska Arabija kot zadnja sprejela ‘naš’ koledar za uradnega, danes cel uradno svet sledi formuli, ki jo je odredil Vatikan pred pol tisočletja.
Gregorijanski koledar privzame Zemljino orbito kot 365,2422 dneva, toda moderna dognanja so pokazala 13 sekundno napako. Par ur smo že zamaknjeni, v 4000 letih pa bo to naneslo en dan, kar utegne biti naslednji popravek. Vseeno univerzalne točnosti ni mogoče določiti, kajti tretji kamen od Sonca ima lastne motnje. Na revolucijo in rotacijo vplivajo mnogi dejavniki, tako zunanji, recimo Lunin privlak, kot notranji. Pogubni potres v Indijskem oceanu leta 2004 je denimo skrajšal dan za 3 mikrosekunde! Kaj pa, če vsi Kitajci naenkrat skočijo?
