When, long ago, the gods created Earth
In Jove’s fair image Man was shaped at birth.
The beasts for lesser parts were next designed;
Yet were they too remote from humankind.
To fill the gap, and join the rest to Man,
Th’Olympian host conceiv’d a clever plan.
A beast they wrought, in semi-human figure,
Filled it with vice, and called the thing a Nigger.
Takole hudomušno in posrečeno, a politično jako nekorektno je v rime ujel svoje negrofobične misli veliki ameriški pisatelj Howar Phillips Lovecraft. Plodovit avtor grozljivega in fantastičnega šunda ter utemeljitelj Cthulhujevega mitosa je bil namreč goreč zagovornik nadmoči arijske rase, kar je izpričeval tako v svojih delih kot v neštetih pismih. Ameriška krajina je bila v začetku 20. stoletja še polna starodobnih ras(istič)nih družbenih pravil, zato verzi o črnuhih kot vrzeli med ljudmi in živalmi, odprto zgražanje ob mešanju ras, ter celo odobravanje linča “v primerih ko lokalna uprava odpove” niso ustvarjali polemik. Možak je še za Hitlerja zapisal: “I know he’s a clown but god I like the boy!” Na svojo veliko srečo je H. P. Lovecraft leta 1937 umrl in tako ni nikoli doživel barvne emancipacije.
Čeprav je bil za svojega časa — kakor pritiče literatom — nepoznan, reven in jetičen, je Lovecraft zaslovel posthumno. Takrat so šele izdali zbirke njegovih fantastičnih in srhljivih kratkih zgodb, in skupnost je pričela zamisli in slog čislati. Čudaške povesti o kolosalnem lovkoglavem božanstvu Cthulhuju, naphane z grozo pred neznanim so spodbudile stanovske kolege v nadaljnji razvoj vsebine. Iz osnovne premise ancientnih entitet iz drugih dimenzij, ki čakajo na ponovno vstajenje, je potom mnogih avtorjev, knjig, filmov in iger nastalo kozmološko in teozofsko dodelano bajeslovje. Lovecraftu sta močan vpliv priznala celo Stephen King in Neil Geiman. Njegova slava je bila tolikšna, da so več dekad najboljše fantazijske štorije nagrajevali z njegovim doprsnim kipcem.
Toda vremena se spreminjajo in naposled so pričeli literarne nagrade osvajati zamorci, ti pa so figuro zagovornika bele nadvlade zavrnili. Pisateljev izpovedani rasizem je postal sporen in zavoljo svojih predsodkov, ki gredo takisto na rovaš ritopikov in enakopravnosti žensk, je v določenih krogih izgubil ugled. A manj občutljivi po drugi strani zagovarjajo, da je ravno tak fanatični, morda celo bolani um zaslužen za edinstvene srhljive zgodbe, ki v luči nedojemljivega razčlovečijo like. Bodi tako ali drugače, njegovo ime in pomen kljub neprimernosti nazorov živita dalje. Zadnji in bržda ne poslednji primer zapuščine in vpliva je sodobno delo Lovecraft Country, ki posrečeno poveže dva Lovecraftova motiva: pogrošno fikcijo in odprto negrofobijo.
TV-serija temelji na istoimenskem romanu Matta Ruffa iz leta 2016. To pomeni s fantastičnostjo prežete pustolovščine zamorskih protagonistov, umeščene v petdeseta leta prejšnjega stoletja, ko so bile Združene države še vedno brezsramno segregirane. Osrednji lik je Atticus, ki išče svoje korenine, pri tem pa se srečuje z mnogoterimi nadnaravnosti, od pošasti prek časoplovbe do menokožcev. A kakor nenavadni in zobati so ti pojavi, fante vselej znova spozna, da sta največja nevarnost in najbolj otipljiva groza za njegovo sorto tozemski — beli supremacisti. V posmeh afromrznemu Lovecraftu se temnopolta druščina seveda izkaže za modro in junaško, medtem ko so pokvarjeni policaji in bledolična drhal ponavadi pojedeni.
Dogajanje ni nedojemljivo strašno in ostudno sprijeno. Predstava je resda občasno krvava, a po slogu prav nič ‘lovecraftovska’, prej svetla in podložena z dobro negrovsko muziko. Ljubitelji tentaklov bodo zaman čakali na Cthulhujev sluzasti prihod iz nezemskega potopljenega mesta. Povezava z znamenitim pisateljem je v preostalih domišljijskih elementih, ki segajo tja do letečih krožnikov. Kar resnično ježi dlake, je realizem tiste dobe, ko so vladali razvpiti ras(istič)ni zakoni Jima Crowa. Ločeni sedeži na avtobusih so še najmanjše zlo. Nadaljevanka vplete in v pravem času spomni na celo mavrico zgodovinskih krivic nad afroameriškim prebivalstvom, recimo zloglasno linčanje najstnika, pokol v Tulsi in tako imenovane sunset towns, kraje, kjer zamorec ponoči ni smel biti na ulici.
Sama fabula nima prav veliko smisla in gledavec se utegne kje vmes vprašati, če ne gre nemara le za bujno domišljijo v fikcijsko čtivo zaljubljenega Atticusa. Serija namreč enako kakor knjiga sestoji iz polsamostojnih in raznolikih epizod, v katere so na videz brez prave povezave oziroma kot v otroški igri nametani vesoljci, prekletstva, duhovi in druge fantastičnosti vseh kalibrov. Enkrat je dogajanje pošastna grozljivka v gozdu, drugič srhljivka v zakleti hiši, nato obiskovanje vzporednih dimenzij … Ampak ker je zamorec simpatičen in zmes fantastike in črnskega socialnega realizma izvirna, pač uživaš v nenavadni in solidni grižljajčkasti niziki. Sicer v prvi vrsti nastavlja zrcalo ameriški družbi, a kdor količkaj pozna zgodovinske dogodke, bo dojel, kdo je prava zver. Aktualna problematika, torej. Če si kdaj bral Lovecrafta, še toliko bolje.
