Kako nastane ognjenik? Kateri je najbližji in kateri najstrašnejši? S čim nam pravzaprav vulkani zavdajajo? Je v izbruhih kaj dobrega? LordFebo, ki je kot otrok najraje risal ognjene gore z mezečo žarjo, v počitniškem čtivu lahkotno odgovori na ta in še kakšno zvedavo geološko vprašanje.
Naš planet ni kamnito-kovinski monolit, trdna krogla od površja do sredice. V dobrih štirih milijardah let se je strdila le nekajdesetkilometrska skorjica. Del pod njo, ki mu pravimo plašč, pa je magma, židka zmes kovin in kamnin. Razlog ni samo v počasnem ohlajanju, marveč Zemljino notranjost razbeljeno ohranja razpadanje radioaktivnih elementov. Zaradi plastičnosti je podpovršinski sloj neprestano aktiven, kajti vroče taline se dvigujejo, nakar se ohladijo in zgostijo ter znova potonejo. Notranji nemir vpliva na skorjo, ki zaradi tega ni enovita, marveč razpokana. Kot veli geološka teorija, je trdna lupina planeta, tako imenovana litosfera, sestavljena iz ducata glavnih tektonskih plošč, ki dobesedno plavajo na mehkejšem plašču. Različne sile, med drugim vrtenje Zemlje, plošče nenehno rinejo eno v drugo ali jih silijo narazen. Zato prihaja do potresov, na stičiščih pa nastane še en geološki pojav: ognjenik.
Ognjena gora
Magma, ki v grščini pomeni nagneteno maso, je kompleksna talina rudnin, drugih trdnih snovi in plinov. Ga skorajda ni elementa, ki ne bi bil prisoten v staljenih Zemljinih nedrjih, in od tod toliko različnih magmatskih kamnin. Pretežno pa je sestava silikatna, torej iz silicija, kisika, aluminija in železa. Razlike so v razmerjih in vsebnosti vode. Dasi se žarja nahaja globoko pod trdno litosfero, niso njeni bazeni v globini nekaj kilometrov nič neobičajnega. Največkrat se dvigajoča se talina, vroča do 1500 stopinj, strdi brez preboja na površje. Tako nastale kamnine, ki so se ohlajale stoletja, označujemo za globočnine. Mednje sodita granit in gabro. Toda občasno se magma ujame v žep, kjer se kopiči in kopiči, pri nižanju temperature pa se iz nje izločajo plini in vodna para. To povzroči pritisk, ki odpre skorjo in izbruhne na plano. Vrzel na površju, skozi katero se sprosti pritisk iz magmatskih žepov, smo po rimskem bogu kovaštva poimenovali vulkan.
Izbruh se najbolj pogosto pripeti ob skorjinih prelomnicah, kjer je litosfera najbolj šibka. Zato je na tektonskem zemljevidu največ ognjenikov na robovih plošč, pri čemer jih je večina pod morsko gladino, saj je tam skorja najtanjša. Noben vulkan ni štartal kot gora, marveč si je podobo zgradil z akumulacijo peklenskega materiala. Klasični stožčasti obliki geologi pravijo stratovulkani, kajti vsak izbruh, naj bo na kopnem ali pod vodo, na pobočje doda nov oblat (stratum pomeni sloj). Tipični primeri so Fuji, Kilimandžaro in Vezuv. Druga sorta, ščitni ognjeniki, so položni in obsežni kot na tla položen ščit, ki ga je ustvarila velika količina daleč tekoče lave. Največji med njimi, havajski Mauna Loa, je širok kar 120 kilometrov. Obstajajo tudi taki, ki so bolj kotanje kot vzpetine, čemur strokovno rečemo kaldere. Pri njih se zaradi eksplozije površje sesede v ognjeniški kotel, krater pa često zalije voda. Najbolj znamenita okoliška kaldera je otok Santorini.
Supervulkani po drugi strani ne pomenijo posebnega tipa, niti ne orjaške površinske strukture, marveč potencial, da lahko izvržejo več kot sto kubičnih kilometrov materiala. (Za primerjavo: ameriška Sveta Helena ga je leta 1980 sprostila stokrat manj.) Ponavadi sploh niso gore, marveč le ogromni podzemni bazeni, kjer se žarja kopiči tudi stotisoče let. Ko zaradi pritiska skorja naposled popusti, erupcija povzroči opustošenje globalnih razsežnosti. Supervulkan je največja tozemska naravna katastrofa, kajti z onesnaženjem ozračja more vplivati na celoten planet. Največjo apokalipso v sodobni zgodovini je leta 1815 povzročila indonezijska Tambora, ki je s 160 kubiki sproščenega pepela severni polobli ubila poletje in povzročila stradež. Prav tako indonezijski vulkan Toba, ki je danes jezero, je pred 70 tisoč leti za več let ovil Zemljo v oblak prahu in menda zakrivil skorajšnje izumrtje homo sapiensa. Po svetu je par ducatov odkritih supervulkanov, med katerimi je največ govora o ameriškem Yellowstonu.
Magmatski ejakulat
Magma se na prostem besedoslovno spremeni v lavo. Ta je še vedno vroča okoli tisoč stopinj in zaradi visoke viskoznosti teče zelo počasi. Relativno hitro strjevanje, ki ne omogoči izločanja mineralov in večjega kristaljenja, ustvari drugačne magmatske kamnine od žarje pod zemljo. Med njimi sta najbolj znana andezit in bazalt. Zaradi neenakomernega ohlajanja, različnih primesi in podlag lava pušča za seboj izjemno zanimive strukture in vzorce. Eden od takih pojavov je obsidian. To je vrsta vulkanskega stekla, ki ima zaradi izredno majhnih kristalov lahko skoraj molekularno debelino. To ga naredi za odlično rezilo zoper zmaje in nemrtve. A kljub temu, da je reka razbeljene tvari najbolj tipična in navidez grozeča ognjeniška nevarnost, lava v resnici naredi bore malo škode in vzame komaj kakšno življenje. Njeni tokovi so namreč le redko hitrejši od hoje in daljši od desetih kilometrov. Mori in vpliva na okoliš vse drugo, kar privre na plano.
Velik morilec je piroklastični tok vročih plinov, kapljic lave in pepela, ki zaradi teže drvi po pobočju s hitrostjo petsto kilometrov na uro in s temperaturo do tisoč stopinj požge več deset kilometrov terena. Ta zračni pojav je v trenutku ubil večino Pompejcev in takisto 30.000 prebivalcev pod karibsko goro Pelee. Slednja je leta 1902 terjala največji vulkanski davek preteklega stoletja. Tragedijo številka dve pa je leta 1985 povzročil drugačne vrste tok. Za 23.000 vaščanov, stanujočih pod kolumbijskim ognjenikom Nevado del Ruiz, je bila usodna velikanska količina vulkanskega blata, imenovanega lahar. Do tega pride, ko zmes pepela in drobirja najde tekočo vodo, s čimer volumen poveča za štirikrat. Lahar je pogost pojav, kajti izbruhe redno spremlja dež in voda staljenih ledenikov. Pirokolastičen material, ki zajema vse izbruhane trdne delce, so prav tako ognjeniške bombe. Tonski kosi magme so dokumentirano leteli kilometre daleč, dočim so manjše skale našli več petdeset kilometrov od kraterja. To je kajpakda rušilno in smrtonosno, vendar statistično ne povzroča uničenja.
Daleč najbolj obsežen naravni vpliv ob izbruhu imajo v zrak spuščene snovi. Eksplozije, ki odrobijo vrh ognjenika, znajo ustvariti več deset kilometrov visok steber peklenskega dima. Čeprav od plinov največji delež predstavlja vodna para, so prisotne druge, nevarnejše snovi. Mnogokrat je nezaznaven ogljikov dioksid, ki se je sproščal skozi vrzeli v tleh, pobil cele vasi ter črede. Žveplov dioksid se po drugi strani spremeni v naravi neprijazen kisel dež. Največja grožnja oblaka pa je vulkanski prah: mikroskopski delci, ki se ujamejo v zračne tokove stratosfere (nad osemnajst kilometrov višine) in jih raznese na tisoče kilometrov daleč. Tam lahko prah ostane precej časa, saj je nad oblaki, in z zastiranjem oziroma odbijanjem sončnih žarkov povzroči ohladitev, celo globalno. Ohromiti nas zna že majhen izbruh kubičnega kilometra materiala. Spomnimo se islandskega Eyjafjallajökulla, katerega pepel je leta 2010 za teden dni prizemljil sto tisoč severnoatlantskih letov.
Uničenje bo
Glede na dolge časovne intervale delovanja je označevanje statusa ognjenika nehvaležno. Sveta Helena je mirovala 123 let, nakar ji je 1980. eksplozija odnesla štiristo metrov vrha. Filipinski Pinatubo je bruhnil po 600 letih in aljaški Fourpeaked je zaradi desettisočletne neaktivnosti veljal za ugaslega − vse do leta 2006. Vulkanologi so zato previdni in celo o tistih, ki že stoletja ne pozvročajo ne potresov ne izparin, raje govorijo kot o spečih. Supervulkani imajo itak stotisočletna ali celo milijonska mirna obdobja. Za ugaslega se smatra le tisti, ki ni niti pihnil že milijon let. Taka sta kraterja v Goričkem in Smrekovec, edina ostanka tosortnega pojava na našem ozemlju. Drugače je na svetu kakšnih petsto ognjenikov, ki so bili dejavni v dokumentirani zgodovini, desetina od tega pa se jih oglaša vsakoletno. V Evropi budnih ni veliko. Največ jih leži na Islandiji oziroma jo tvorijo, saj se tam razmikata severnoameriška in evroazijska plošča. Na tistem otoku ognja in ledu je v zadnjih nekaj stoletjih na dan pritekla tretjina vse svetovne lave.
Druga starocelinska vulkanska država je Italija. Vezuv je itak zapisan v anale zahodne civilizacije, Etna na Siciliji je ena najbolj živih ognjenih gora in aktivni so vsaj trije kraterji na Eolskih otokih. In potem je tu supervulkan Campi Flegrei, Ognjena polja, na sredini škornja, ki je večji in bolj nevaren od vseh evropskih skupaj. Gre za orjaško kaldero, le lučaj stran od Vezuva, zapuščino kolosalnih izbruhov v prazgodovini. (Teorija pravi, da naj bi ena od njih prispevala k prevladi Homo sapiensa nad neandertalcem.) Zadnja leta je v tistih koncih veliko geološkega dogajanja in znanstveniki ocenjujejo, da zna superpočiti v nekaj desetletjih. Pred časom so hoteli skozi dvokilometrsko vrtino poizvedeti, kaj se dogaja tam dolaj, pa je mestni svet to preprečil, češ, da bi ravno tako bezanje v naravo znalo povzročiti katastrofo. Ko bo skorja popustila, bo bližnji Neapelj novodobni Pompeji, pol Evrope pa se bo zavilo v temo in pepel.
Ognjeniki so resnično največja moč, ki nam jo mati Gea lahko izkaže. Resda v statistiki naravnih katastrof skorajda nimajo mesta, saj celo par desettisoč žrtev ni nič v primerjavi z desetkrat, stokrat bolj pogubnimi poplavami, potresi in orkani. A dogodek na Japonskem leta 2014 je pokazal, kako nepredvidljive so zemeljske sile. V deželi, kjer najbolj finomehanično nadzorujejo dogajanje pod površjem, je gora Ontake eksplodirala v trenutku in ubila več deset izletnikov. Potresi so seveda slično nenapovedljivi in lahko stresejo tla skoraj kjerkoli. Toda vseeno je njihova škoda lokalna. Supervulkanski izbruh, ki se bo skoraj zagotovo primeril v tem stoletju, pa bo na plano spravil sto milijard ton materiala in zavdal življu po celem svetu. Če lahko bližajoči se asteroid vsaj teoretično zaznamo in razstrelimo, načrta ali rešitve zoper tak primer ni. V milijardah let zemeljske zgodovine so bile orjaške zemeljske razpočnice odgovorne za nemalo masovnih izumrtij, zato vulkanizem dobesedno usmerja tok življenjske evolucije.
Človeštvo je mikrotvorba na jabolku, ki se niti lupine še ni lotila, marveč je komajda zagrizla v tanek sloj povrhnjice. Oziroma bolj konkretno: do središča Zemlje je 6380 kilometrov, mi pa smo se spustili le par kilometrov v globino. Zato se niti ne zavedamo, kako blizu se začnejo peklenske razmere in se besnenja narave bojimo le od zgoraj. Kako naivno. Paničariti se ne splača, velja pa se na vročo židkavost pod nogami spomniti vsaj takrat, ko se namakamo v termalnih vodah.