Ime Captain Marvel ima dolgo in pestro hištorijo, vendar tisto, kar je že davno pokojna založba Fawcett Comics spočela leta 1939, nima povezave z aktualnim filmom. Originalni Kapitan Čudoviti izpred osmih desetletij se je namreč tekom poslovnih prevzemov prelevil v današnjo DCjevo šemo Shazam, medtem ko je hiša Marvel svoj istoimenski lik vpeljala v šestdesetih letih preteklega stoletja. Captain Mar-Vell, kakor ga je poimenoval njegov stvaritelj Stan Lee, je štartal kot dezerterski alienovski soldat, ki se je odločil braniti Zemljo pred neprijatelji. Naziv je nato prevzela vrsta drugih drugih junakov vse do Zemljanke Carol Danvers.   

Kapitanka Marvel je Thoru vzela krono najmočnejšega lika Marvelovega filmskega sveta. Kako se bo vklopila v ansambel in kje se je skrivala četrt stoletja, bomo izvedeli 25. aprila, ko se z Avengers: Endgame zaključi tretja faza maščevalske kontinuitete. Mimogrede, v zvežčičih je Marvelovka bila glavna zoper Iron-Mana v Civil War II.

Skupno vsem marvelioznim stotnikom je povezanost s Kreeji. Ti so človeku podobna rasa samooklicanih plemenitih bojevnikov s planeta Hala v Magelanovem oblaku. Včasih so modrikasti, drugič rožnati, vsakič pa tehnološko napredni in imperialistični. Iz njihovih vrst je denimo Ronan v prvih Varuhih. V literaturi so Kreeji vsevdilj v vojni s Skrulli, še enimi vsemirci, takimi zelenimi, ki umejo prevzeti obliko. Eno kreejevsko orožje zoper njih so mutanti Inhumans, katerih TV-serijo smo dobili predlani, drugo pa pilotka Carol, ki so ji v ta namen oprali možgane in jo supermogočno nadgradili ter izvežbali.

Kreeji in Skrulli sta poznani civilizaciji Marvelovega stripovskega vesolja. Oboji so eksperimentalni produkt Nebesnikov (Celestials), morda celo Star-Lordovega fotra. Vrsti sta že milijone let v vojni in zadnje čase se posredi znajde tudi Zemlja. Sprva so se z njimi srečevali Fantastični štirje, nato pa ansambel Avengerjev.

Film se dogaja v devetdesetih, ko naša gruda še ni spoznala vesoljcev in Maščevalcev, ter pokaže prilično kanoničen izvor kapitanke s predhodnikom Mar-Vell vred. Vtkane so kajpakda ideje več stripovskih zgodb, zlasti iz venčka Kree–Skrull War. Poznavalec bo prepoznal tudi ime ta male črnke Monica Rambeau, ki nekoč prav tako navleče kapitanski Marvel kombinezon. Samostoječ izdelek ima takisto vitice  kinematografskega univerzuma, recimo Neskončnostno črepinjo, agenta Coulsona in (morebiten) nastavek za rešitev Thanosovih nečednosti. Najmočnejši povezovalni člen pa je mlajši, še stereoskopski in manj mamojebni Fury. Zamorca smo upravičeno veseli, saj sta s Karlo komedijantski, policajski dvojec. Brez njega bi bila predstava precej bolj pusta.

Mlajšanje likov v Marvelovih filmih ni nič novega. Pred Samuelom L. Jacksonom so to naredili že najmanj z Robertom Dawneyjem v Civil War in Michaelom Douglasom v Ant-Manu. Fury ima tokrat kljub temu, da ni tako zajeban, več odrskega časa kot v drugih filmih. Še dobro.

Napovedi, da bo Marvelovka najjači lik med Avengerji, niso bile pretirane. Babnica dobi resnično božjelične moči, saj leta po vsemirju in z lastnim telesom klati vesoljske lovce ter reže skozi vesoljske križarke. Ampak mimo te spektakularne manifestacije mogote v zaključnem delu film ni hvale vreden. Uvod je dolgovezen, liki precej plitki, celotno dogajanje prenaivno in vesoljci nezadovoljivi oziroma pretirano človeški za sodobna vremena. Za nameček ne prepriča baš niti osrednja igralka Brie Larson. Navdušenja po ogledu kratkomalo ni in vse skupaj je precej nezapomnljivo. 

Vesoljski rasi bi lahko bili boljši. Skrulli so videti kot nekaj cenenega iz serij Star Trek, Kreeji pa so v najboljšem primeru modrikasti ljudje, medtem ko je njihov komandant čisto navaden Jude Law. Tudi njihova učinkovitost je precej švoh, saj se streljajo z gumijastimi patroni in še takrat nič ne zadanejo.

Zlasti ameriške kritike ne štedijo s poveličevanjem izdelka na rovaš ženskosti. Gre ipak za prvo Marvelovo rešiženo z lastnim filmom. Pod površjem resda tiči štorija o punci, ki se mora neprestano dokazovati družbi in zatirati čustva, zavoljo česar ne uspe razviti svojega potenciala. Toda to so elementi za borce za družbeno pravičnost, torej za feministke in hinavske politično korektne Amerikance, dočim v normalnih glavah taka sporočilnost ne more prevladati siceršnje šibkosti. Captain Marvel je za tocelinskega gledavca po mojem mnenju zgolj še ena superherojska predstava, med slabšimi Marvelovimi, če smem. Določene bagatelce so v redu, od malce retro pridiha in ustrezne muzike do Flarkena, toda pod črto je zanimiva le toliko, kolikor bo Karline vloge v Avengers: Endgame.     

Flerken v gobcu hrani žepno dimenzijo, kamor lahko s tentakli spravi marsikaj. Recimo Tesseract. Menim, da je še najbolj zapomnljiv sestavni del. Ga bomo še kdaj videli?

Dodaj odgovor

Vaš e-naslov ne bo objavljen.