Superman je najstarejši, najmočnejši in najbolj znamenit superjunak. Prazaprav sta njegovo ime in podoba kar sopomenki za vsakršnega rešimožaka v pajkicah. Zato ni čudno, da smrt tako mogočne in dozdevno nepremagljive pop ikone odmeva tudi izven piflarskih okvirov. Ko je založba DC leta 1992 pričela z izdajanjem znamenite zgodbe The Death of Superman, so novico o padcu Jeklenega moža na prvih straneh povzeli celo dnevni časopisi. Kot ve sleherni geek, je varuhu Zemlje zavdal Doomsday, tujski biološki eksperiment, ustvarjen za uničevanje življenj. (To je tista kreatura, ki je bila z malce drugačnim izvorom Supermanova pogibel tudi v nedavnem filmu BvS.)
Risanka po tej znameniti zgodbi že obstaja, toda Superman: Doomsday, kakor se imenuje izdelek iz leta 2007, stripovsko fabulo povzame brzinsko in pretirano poenostavljeno. Zato se je DC odločil za vnovično izdajo, to pot v dveh poglavjih. Vseeno pa neposredna predelava literarne predloge v slogu Dark Knighta to ni. Večina robnih dogodkov je izpuščenih, a ima zato večjo vlogo Lex Luthor in v ospredju je zveza med Clarkom Kentom ter Lois Lane. Nadalje v slikosuku ni nepoznanih Supermanovih kameradov iz Justice League International, niti ne Supergirl, marveč so vključeni poznani ligaši. Rdeča nit pak ostaja: neukrotljivi, krvoločni Doomsday prihaja v Metropolis in pri tem obglavlja grizlije ter razmetava tanke.
Ko jih vsi kolegi dobijo po grbi, breme obrambe pred rušilnim stvorom seveda pade na Kal-Ela. Borca se s surovo silo zabijata do nafte in nazaj, nakar legendarno eden drugega v finalnem zamahu ugonobita. Pripoved se zaključi z viscem, ki ga bo razložilo prihodnjeletno nadaljevanje Reign of Supermen. To bo, kot vemo iz sličic z oblački, prineslo štiri falične nadomestke: Superboya, Steela, Eradicatorja in Supermana Cyborga. Ampak ker so smrti v bajeslovih so lazarovske, Superman ni nikoli zares umrl in je bil ves čas le v globoki komi. (Kar je precej bolj verjetno od filmske čisto resnične smrti in nato čudežnega obujenja od mrtvih.)
Dasi so nekateri DCju v devetdesetih očitali, da je bila Supermanova poguba marketinška poteza iz obupa, saj so se njegovi zvežčiči slabo prodajali, je zgodba postala legendarna in kanonična. Sodi v založbin cvetober, v družbo venčkov Knightfall, Flashpoint in Crisis on Infinite Earths. In je v resnici dvignila prodajo. Risana verzija sicer ni presežek, ampak čisto simpatično poglavje v animirani kontinuiteti. Dasi je ogled obvezen za DC-oboževalce, pa se bo bržda slehernik strinjal z mano, da bi lahko potencial scenaristi bolje izkoristili. Navsezadnje nam že tretjič predvajajo Supermanov sodni dan. Zlasti sem pogrešal Doomsdayjev izvor, kar bi morebiti dalo nestvoru, ki je povsem nerazumljiva sila, vsaj pikico značaja …
