Avengerji nas branijo zoper stvarno nevarnost, medem ko krožek Čarodejev naš svet varuje pred neotipljivimi entitetami iz drugih etrov. LordFebo spozna njihovega poglavarja.
Vrhovni čarodej Doktor Strange prihaja iz Marvelove galerije rešimož, njegove korenine pa segajo v srebrno dobo stripa. Čeprav mu je življenjepis, ime in precej zgodb ustvaril znameniti Stan Lee, ga je v osnovi domislil in izrisal njegov sodelavec Steve Ditko. Posebej privlačen se uredniku Stanu sicer ni zdel, a ga je vseeno sprejel. Malo zato, da naredi veselje kolegu, ki je tako neverjetno oblikoval njegovega Spider-Mana. Predvsem pa je bil intriganten poklic novega junaka, kajti coprnika založba ni imela. Novincu so leta 1963 našli par strani v almanahu Strange Tales, po katerem je dobil ime. Predstavili so ga kot sprva izvrstnega, a skrajno samovšečnega kirurga Stephena Stranga, ki si v avtomobilski nesreči iznakazi roke. Iskanje zdravila za svoje umetniško ‘orodje’ ga pripelje v Himalajo, kjer v templju sreča Starodavnega. Znanstvenikov um je seveda ujet v zemeljsko fiziko in snovno stvarstvo, zato mu je misticizem neverjeten. A kmalu sname plašnice in spozna mnogovesolje, astralno raven ter moč duha. Kot nadarjen učenec hitro napreduje in sčasoma osvoji najvišji čin.
Čarovnik z rokami priklicuje ognjene krogle, ustvarja energetska orožja in ukrivlja prostor-čas. Gorivo za uroke črpa iz ancientnih božanstev, pomagajo pa mu pri tem številni artefakti, med katerimi sta najbolj očitna letalno ogrinjalo in amulet zoper temno magijo. Njegovi nasprotniki so zvečine iz alternativnih dimenzij in vsi na nek način povezani s stalno navzočim sovražnikom Dormammujem, gospodarjem teme in kaosa. Strangove peripetije se zato redko odvijajo v normalnem okolju. Stripi so znani po pisanih surrealističnih krajinah in fraktalskih vzorcih ter prežetosti z vzhodnjaško nedoumljivostjo in teozofijskimi modrostmi. Ni čudno, da je v sedemdesetih krožila fama, da so ustvarjalci pripadniki Hare Krišne in stalno na gobicah. Toda kljub psihadeliki in drugačnemu scenariju – ali prav zavoljo obojega – so čarodejske pustolovščine uspele in iz zbornika izrinile vse ostalo. Strange Tales so naposled pripadle le Doktorju Strangu. Rešimož je ostal v lastnem svetu in šele v tem tisočletju se je povezal z Avengerji V prvi Državljanski vojni je bil na strani upornikov, v drugi, aktualni, pa je rešil Zemljo pred Nebeškim uničevalcem.
Teleport z risbic na platno
Popolni tujec drugim medijem rokohitrec Strange ni. Koncem sedemdesetih je dobil čudaški TV-film, nastopil je v mnogih epizodah animiranih serij Spider-Man in X-Men, nakar so mu pred devetimi leti namenili celo lastno celovečerno risanko. Špila nima, a ga je bilo moč zaigrati v mnogih Marvelovih naslovih: v Ultimate Alliance, Marvel vs. Capcom 3, Lego Avengers … Pravo slavo izven zvežčičev dobiva zato na krilih novega filma, v katerem ga neprekosljivo upodablja Benedict Cumberbatch (Sherlock Turing Smaug). Čeprav navezave na Marvelov kinematografski univerzum so, je zgodba samostojna, kajpakda o izvoru lika. Ta precej zvesto sledi prej popisani stripovni, pri čemer je ancientni mentor namesto poševnookega meniha plešasta Škotinja Tilda Swinton. Ampak je v redu, in enako velja za markantnega Danca Madsa Mikkelsena kot glavnega (zemeljskega) negativca. Mimogrede, knjižničar Wong je v stripih Strangov sidekick.
Scenarij, dasi neoriginalen, je všečen in gledalca ne žali z neumnimi postopanji ter dialogi nalik prenekateri superjunaščini. Že res, da se arogantni kurčeglavec Stephen Strange v neznatnem času preobrazi v mojstrskega coprnika, ki tekoče bere sanskrt. Vključeni so tudi portali, vzporedne dimenzije, izventelesne borbe in časovne zanke. Nenazadnje zajebano vsekozmično entiteto premaga tako, da jo ujame v svižčev dan. Toda tak fantastičen svet sta rešimožu pred pol stoletja narisala avtorja, film pa grafično neverjetnost verno in učinkovito prenese na platno. In to na nesluteno udaren način, naj gre za bojevalne čare in animiran samovoljni plašč ali za razsežne manipulacije prostora ter časa. Mesta tod ne izginjajo v eksplozijah, marveč se stolpnice inceptionsko prepogibajo, postavljajo na glavo in zrcalijo. Preoblikovanje arhitekture, ko se zgradbe razstavijo kot rubikove kocke in tlakovci kalejdoskopsko vzvalovijo, je res veselje pogledati. Kljub manku pošasti, laserjev in ognja za svojstven spektakel poskrbijo sučeči se hodniki, da prej tla zdaj strop so.
Skupaj vzeto je Cumberbatcheva predstava prijetno presenečenje, ki bo zadovoljila širšo javnost. Drugačne, čarovniške super moči so sveže napram prenasičenosti z mutiranimi mišicami in vesoljci. Prav tako po številnih skupinskih prigodah s često na silo združenimi liki paše solerska dogodivščina. Ravno zaradi te samostoječnosti film ne terja nikakršnega geekovskega znanja oziroma je celo bolje, ako stripa nisi bral. S svetlostjo in občasnimi heci ne odbije niti navadnoženskega občinstva. Za nameček je stereoskopija vzdušna, dasi neposiljena (svetujem Cineplexx, šesta vrsta, zakaj Kolosejeva 3D-tehnologija mi je pretežka in pretemačna). Zdaj pa nas čaka dve leti ugibanja, kako se bo Doktor Strange priključil k Avengerjem v Infinity Waru. Ni namreč nobenega dvoma, da se ne bi, kajti poseduje nekaj, po čemer se Thanosu toži …