Tale dokumentarec je za ljubitelja superjunakov, zlasti DCjevih, obvezen ogled. Izdelek, ki je nastal v Warnerjevi produkciji že pred leti, vizualno ni posebej privlačen, saj gre za kolaž izjav, podložen z grafikami iz stripov in odlomki iz filmov ter risank. Ima pa toliko višjo pripovedno vrednost, ki jo le še oplemeniti povezovalni glas nezgrešljivega, zdaj že pokojnega Christopherja Leeja.
Kot priča naslov, je tematika zlo oziroma stripovski zlobnjaki. Vendar ne gre le za naštevanje in njihove osebne izkaznice ter izročila, marveč se jih govorci lotevajo na višjem nivoju. Film raziskuje tanko linijo med slabim in dobrim, vleče značajske vzporednice in razlike med zločestimi liki, išče oziroma argumentira razloge za njihovo hudobijo ter skoznje nastavlja ogledalo fantazijskim družbam. Govorci, med katerimi se zvrsti več deset znamenitih piscev podobic z oblački, režiserjev, psihologov in igralcev, v sto minutah navržejo toliko odličnih misli in izpeljav, da moraš za kakovostno dojetje, razmislek in debato s sogledalci video nemalokrat pavzirati.
Necessary Evil se ubada izključno z imeni DCjevega sveta. Posledično ni Magneta, Lokija, Gargamela in Shredderja, temveč so v glavni vlogi predstavniki Legijona pogube, Nepravičniške lige in drugih slabih organizacij omenjene založbe. Lex Luthor in Joker sta le dvojec stoglave množice človeških, pošastnih, robotskih in vesoljskih malopridnih entitet in za vsaj približno poznanje večine izpostavljenih moraš biti res načitanec. Ali vsaj igralec pretepačine Injustice. A čeravno ne sežeš dlje od najbolj znanih filmov, ni hudega. Niz posamičnih zlobcev je namreč povezan v širše zanimivo psihološko in sociološko študijo. Kaj jih žene? So kaotični psihopat Joker, vesoljski jedec svetov Galacticus in Mr. Freeze, ki išče lek za ženo, iste sorte zlo? Mar si Riddler s puščanjem enigmatičnih sledi naravnost želi, da ga Batman ujame? Je obvezen podpis pravzaprav tipičen za vsakega motenega zlikovca? Kot pravi Pingvin: “V čem je poanta popolnega zločina, ko pa nihče ne ve, da si zanj zaslužen?”
Ker so temni motivi neprimerno bolj razgibani in zanimivi od enoznačnih pravičniških, so superzlobneži tisti, zaradi katerih nas zgodbe superjunakov dejansko privlačijo. Oni so s svojimi nenehnimi oblastniškimi načrti in kriminalnimi operacijami glavno gonilo univerzuma ter razlog, da superpogumneži sploh obstajajo. Brez tekmeca ni konflikta in brez konflikta ni dobre zgodbe. Tudi Guillermo del Toro priznava, da je protagonist superjunaškega filma v resnici – villain. Ta katapultira junaka v dogajanje in zaradi večplastnosti z njim bralec ali gledalec konec koncev bolj čustvuje.
Nasičena zbirka monologov ima tudi mitološko vrednost, zlasti za nas, ki samih stripov ne poznamo in znanje o njih črpamo iz drugih medijev. Predočena sta denimo slikovna prizora dveh izjemnih dogodkov v DCjevem vesolju: ko Doomsday ubije Supermana in ko Bane zlomi hrbtenico Batmanu. Izvemo, zakaj sta na temno stran stopila Shazamov nasprotnik Black Adam in Sinistro, sovražnik Zelene lanterne. Ter kakšen nenavaden hobi ima Brainiac. DCjeva folklora je izredno zanimiva in s takimi drobci, ki jih dobivaš od vsepovsod, naj bo iz mimogrede dolpotegnjenega stripa, risanke ali videoigre, si dvigaš topodročno razgledanost. V vsakem naslednjem filmu ali stripu nato vidiš dodatne podrobnosti in smisle. Necessary Evil je zato odlična popotnica za vse aktualne superjunaške serije in filme.
[cryptothanks]
