Nenavadno, da je risanka poimenovana po zelencu, kajti vodilni rešimož pripovedi je pravzaprav Doctor Strange, taisti, ki smo si ga ogledali in obdelali pretekli mesec. On je edini, ki lahko obvaruje svet pred Moro, glavno nemezo zgodbe. Tej entiteti je v deželi sanj namreč dolgčas in bi rada počela neizrekljivosti po Manhattnu. Najboljši trenutek za prehod med dimenzijama je večer vseh svetih, ko je pregrada najtanjša. A celo tedaj je za preboj potrebna konkretna sila, zato si Nightmare prizadeva na svojo stran pridobiti Hulka. In to na domiseln način: tako, da ga spre z njegovim človeškim jazom. Ker silak itak misli, da je edino on pravi Avenger in da bi mu bilo bolje brez vračanja v telo ‘puny Bannerja’, skušnjavec nima težkega dela. Preostali Maščevalci imajo očitno druge zadače, poleg tega niso najboljše orožje zoper sanjske grožnje. Za hip je naše vesolje v resni nevarnosti. A Doktorju priskoči na pomoč pisana Shieldova ekipa za obvladovanje nadnaravnosti …
Odvijanje, četudi le nokturno, je ob obilici likov, razcepljenih osebnostih in večrazsežnostih prilično raznoliko. Alicecooperski Nightmare je orenk zajeban, čarodej se trudi s priklici moči ancientnih svetnikov, vmes pa razuzdani Hulk trešči vsevprek. Vključenih je tudi par referenc za poznavalce in dva ali trije zabavni izustki. A kljub vsemu se ves čas nisem mogel znebiti občutka, da gledam le malce daljšo epizodo nedeljske TV-serije Avengers Assemble. Produkcijsko je izdelek na istem nivoju, štorijalno pa takisto ne izstopa. V prvi vrsti je torej namenjen malim otrokom, ne odraslim geekom. Glede na to, da od Marvela ni bilo celovečerne risanke skorajda dve leti, medtem ko DCjeve izhajajo praktično ne četrtletje, sem pričakoval bolj kanonično in višeproračunsko predstavo. Saj so vendarle pod marelo največje tovarne risank, Disneyja! Škoda.
