Ideja o računalništvu v oblaku

24. avgust 1995 je v računalniške anale vpisan z rdečo. Tistega davnega četrtka je Microsoft namreč splovil svoj prvi zaresni okenski operacijski sistem Windows 95. Resda ni šlo za pionirski grafični vmesnik, kot tudi arhitektura x86 ni bila edina možna platforma za PCje. Vendar sta bila Microsoft in Intel že tistihmal vladarja in frišen sistem je pomenil zaresno revolucijo. Kolikšno, vemo le starodobni dosovski uporabniki, ki smo bili dotlej primorani v filigransko in često mukotrpno ukvarjanje s sistemskimi konfiguracijskimi datotekami ter memorijskimi karafekami.Ne oziraje na vse modre zaslone in vice je Microsoftu uspelo poenotiti dobršen del raču­nalništ­va, zato je bilo navdušenje samoumevno. Po vsem svetu je odmeval zakupljen komad Start Me Up, Empire State Building so odeli v okenske barve in najpomembnejše dnevno časopisje se je šibilo od celostranskih reklam. Razsipna oglaše­vals­ka kampanja se je obrestovala, saj je novi kos softvera v prvem mesecu pridelal več sto milijonov zelen­cev in piflarskega očalarja Billa Gatesa izstrelil med svetovno elito. 
A medtem ko je Redmond slavil, je marsikdo v Silicijevi dolini nevoščljivo škrtal z zobmi. Eden takih je bil Larry Ellison, bržda največji Microsoftov hejter v ra­čunalniški branži. Razlogov za mržnjo je imel precej. Larryjevemu značaju denimo ni godilo, da je bil že tistihmal pri samem vrhu najbogatejših Zemljanov, a je zanj vedel le malokdo. Njegova firma Oracle se bavi z dragim softverom za baze podatkov in je izven industrijskega ITja nepoznana. Zato se Ellisonovo ime ni pojavljalo v množičnih občilih, dočim je Billa Gatesa, ki izdeluje bolj priljudno mečino, poznala vsa svetovna javnost. Še manj pa je bila Larryju bila všeč Microsoftova prevlada v domačem računalništvu, ki se je s samostojnimi Okni le še utrdila. “Na Bližnjem vz­ho­du so sklenili mir, v Bosni je izbruhnila vojna, televi­zije pa so dale v ospredje novice o kupcih, ki so celo noč čakali na prvi izvod Windows 95!”, se je pridu­šal v enem od intervjujev. “PC je neumna naprava. Je težavna za uporabo, draga, preveč zmogljiva in zaradi svetovnega spleta praktično nepotrebna. Enako velja za odvisnost od monopolističnega operacijskega sistema,” je še naprej udrihal čez Microsoftov osrednji posel. Dodaten razlog za sovraštvo je bil pos­lovne narave. Medtem ko je Oraclovo programje koštalo celo premoženje, je Microsoft ravno tedaj pričel z nizkocenovnimi rešitvami za podatkovne baze. Larry se je upravičeno zbal, da bi Gates uspešno zakorakal v njegov zelnik. 

Zato so pri Oraclu prišli na idejo, kako bi v eni potezi vstopili v gospodinjstva in hkrati spodkopali Microsoftovo prevlado. Zamislili so si preprosto 500-dolarsko komponento – skromen računalnik, ki ne bi potreboval ne shrambe, ne nameščenega softvera, saj bi bil le vmesni člen do internetnih vsebin in aplikacij, kakršna so pisarniška orodja. Deset dni po izidu Oken je Ellison koncept NC (Network Computer) že predsta­vil na IT Forumu v Parizu. Kjer je bil, ironično, predgovornik osrednjega predavanja, ki ga je vodil Bill Gates. Larry je bil prepričljiv in kar nekaj proizvajalcev mu je pritegnilo, med ostalimi IBM in Acorn. Podpornikom se je pridružil Sun, ki je v napravi videl velik potencial za Javo, razvojni jezik za spletno okolje. Zgodbo so povzeli mediji in za kratek čas je bil Oracle v središču pozornosti.
A ravno pretirano navdušenje in optimizem sta Larryju zameglila pogled, saj je svoj izdelek obljubil že ob letu osorej. To je pomenilo veliko naglico v razvoju in sklepanje kompromisov. Ne hardver, ne ozadni servis nista bila izpopolnjena in Acornov NC, ki je prišel na police koncem 1996, je bil neuporabna škatla. Težilo ga je pravzaprav vse, od zanikrnega hardvera, ki je spletne strani nalagal odločno predolgo, prek neizdelanega in skromnega programja do slabo urejenih podpornih strežnikov. Kasnejši, nadgrajeni modeli se niso odrezali nič bolje in projekt, ki ga je Larry Ellison videl v milijonih gospodinjstev, se je po prihodu na trg hitro izkazal za popolno polomijo. 
Kajpakda problem NCja ni bil le v sami napravi, marveč je šlo za zamisel, ki je bila pred svojim časom. Pravzaprav je kar težko verjeti, da je leta 1996, ko je bila edina pipica do interneta široka 28.800 baudov (4 kilobajte na sekundo), kdorkoli verjel v poganjanje oddaljenih aplikacij. Temu niso bile kos niti infrastruktura, niti sistemska platforma, niti Java, pa tudi svetovna mreža je bila še v povojih in brez pestrih vsebin. Strani tistega časa so bile nikakršne in z malimi slikicami, video je bil še znanstvena fantastika. Večina servisov tipa YouTube, Flickr, Wikipedia in Facebook se je rodila globoko v tem tisočletju. Še Google je štartal 1998. – leta, ko je internet presegel kritično maso in postal množična dobrina. 
Dodaten udarec je NCju storil PC. Cene računalnikov so v drugi polovici devetdesetih orenk padle in prej 1500-dolarska naprava je naenkrat stala le še polovico tega zneska. Pri čemer je bila milijonkrat bolj uporabna, neomejena in nadgradljiva od NCja. 
Natančna prodajna številka mrežnega kompjuterja je poznana, vendar je zelo nizko petmestna. A Larry zaradi tega ni sklonil glave. Nasprotno, zanj je bil projekt uspešen, saj je bil Oracle nekaj časa na prvih st­raneh. Poleg tega je Microsoft ipak postavil v ob­ram­b­no pozo in preusmeril njegovo pozornost. Govori se celo, da je Gates od izida NCja postal obseden s spletom in je zato svoje topove obrnil proti Netscapu. 
Zgodba mrežnega računalnika je bila dolgo časa pozabljena in tisti konkreten kos hardvera že dobro desetletje leži na smetišču zgodovine, tam zadaj na oddelku mimosunkov. Toda zdaj smo jo mnogi mediji ponovno potegnili na plano (oziroma jo povzeli po Larryjevi knjigi), saj je ideja, da podatkov ne obdeluje uporabnikova kišta, marveč oddaljeni strežniki, živa bolj kot kdajkoli. Še več, vsak dan bolj prihaja do izraza v ob­liki storitev za navadne ljudi. Pravimo ji ‘cloud computing’ in pomeni točno tisto, kar je Ellison s sodelavci zasnoval leta 1996: orodja, vsebine in na­ši fileti so nekje v internetnem oblaku, vendar dosegljivi vedno in od povsod. To po kmečko pomeni, da ni potrebe po nameščanju in lastništvu programov za urejanje besedil ali obdelovanje slik, saj so vsi nujniki na voljo v spletnem okolju, kjer se naši dokumenti tudi shranjujejo. Na Larryjevo žalost pa pri govoru o cloudu nihče ne omenja njegovega vizionarstva, celo očetovstva takega računalništva. 
Nekateri futurologi smelo napovedujejo, da že v tem desetletju ne bomo več imeli domačih računalnikov z lokalno shrambo, močnim procesorjem in grafično kartico, marveč le vmesnike, torej nekakšne zaslone, ki bodo naše okno v svet. Za vse gigaherce in gigabajte bodo poskrbeli ponudniki. Iz oblaka ni izvzeto niti igranje, kar kaže servis OnLive, ki vse potrebne izračune opravlja na svojih serverjih, nam pa posreduje le tok grafike in zvoka. Zato se ne gre čuditi, če bo konzola naslednje generacije le še adapterček brez zaresne železnine. Starošolcem se kaj takega seveda ne bi dopadlo, a tehnologija gre dalje in se ne ozira na neprilagojene dinozavre. No, resnici na ljubo so to skrajna videnja. Premiki bodo bolj zvezni, prav pa je, da porajajočo tehnologijo poznamo.