Dostop do vsemrežja jemljemo kot temeljno pravico, ki včasih celo prednjači pred nujo po pitni vodi. Recimo na letališčih. Ni čudno, da je powifijan še tako cenen motel, oddajniki so na postajah podzemne železnice in v nekaj letih bo priklop privzet še na letalskih poletih. Turizma si brez povezanega mobilnika sploh ne predstavljamo več, saj nam zagotavlja orientacijo, komunikacijo, zajemanje spominov in rabo neštetih, pred nedavnim še neslutenih servisov. Svoj čas, ko si bili inozemski bajti še bitni, smo si pomagali s Starbucksi in drugimi zastonjskimi točkami, dandanes je internet znotraj EU dejansko bolj dosegljiv kot voda. Sama sreča za sodobnega popotnika, kajti večerna objavlja fotk na Facebook iz hotela je že old news. Prijateljčki te morajo vendarle videti pod Eifflovim turnom, s kriglo na Oktoberfestu ali ob Davidovih testisih v Firencah točno taisti trenutek.
Zunaj naše veličastne federacije so mobilni podatki ipak še po starem režimu, torej konkretno dragi in posledično raje off when roaming. Brezžičnih točk zato ne iščeš le po Tokiu in New Yorku, marveč tudi v Istanbulu, Švici, pa čak i po Beogradu. Ampak razvajenci oziroma najnaprednejši uporabniki vseeno nucamo stalen dostop, nekateri za postavljaško instagramanje, drugi za bolj optimalen transport, denimo rabo avtobusne mreže. Rešitve na drugih kontinentih in Balkanu, ki te ne stanejo celega premoženja, srečoma obstajajo. Ena varianta je, da na daljnotujem nabaviš podatkovno kartico, druga pa, da pri operaterju zakupiš kvoto za določeno območje. Sam sem se za pot na Kitajsko odločil za slednjo opcijo, ki pri Telekomu za gigabajt in brezštevno pogovorov stane 40 evrov. Razlog je bil kratkomalo ta, da drugače tamkaj sploh ni vstopa v internet, kakršnega poznamo.
Kitajska je zaradi razvpitega omejevanja spleta svojevrstna dežela. Partija prebivalcem brani večino ameriških servisov, vključno s prav vsemi Googlovimi, Facebookom, Twitterjem in Pornhubom. Nekaj spričo dvomljive morale in širjenja zapadne kulture, nekaj zavoljo ohranjanja domačega potenciala. Počemu bi milijardna gmajna kovala oglaševalske in storitvene dobičke konkurenčni državi, ko pa lahko yuani ostanejo doma? Baidu zadovoljivo nadomešča iskalnik in zemljevide, Youku Tudou je klon YouTuba, Tantan streže tinderjevskim fukfehtarjem in Renren je menda najboljša ustreznica Fejsiču. Nelogično pri tem je, da večina njihovih telefonov temelji na Androidu, in ta na Googlovem ekosistemu. Ampak na kitajskem mobilniku dejansko ne vidiš ene same poznane ikonice. In četudi bi aplikacije bile, bi ne delovale.
A kar veliki kitajski požarni zid lokalcem preprečuje, mobilniškemu roamingu začuda dovoli. Z drugimi besedami: Googlove karte, Gmail, YouTube in nam ljuba družabna omrežja, ki so prek hotelskih ter vseh ostalih wi-fi omrežij blokirani, prek mobilniške povezave delujejo. Strošek par deset evrov za normalno digitalnost zatorej ni veliko, še posebej če greš na izlet v lastni režiji in so ti navigacija, pošta in Wikipedia nujni. Na licu mesta se izkaže nezanemarljiva tudi funkcija prevajanja, kajti Kitajci so tujejezično še manj razgledani od Italijanov. Brez heca, ob dveh prilikah sem bil primoran poguglati za sliko sekreta, ker se na izustek ‘toilet’ niso pravilno odzvali. Vseeno pa moja roaminška izkušnja ni bila tako gladka, kakršno sem si predstavljal, in kljub temu, da druge možnosti v resnici ni, je na vsem skupaj na koncu ostala velika črna pika. Zlasti, kar se Telekoma tiče.
Marsikdo ima največjo državo na svetu za nazadnjaško, toda centri velemest tega ne odražajo. Prišlek, ki naivno pričakuje umazanijo, tradicionalnost in analognost, bo res presenečen nad bogatijo in visokimi tehnologijami. Kot vsak sodoben Zemljan ima ravno tako sleherni Pekinčan vseskozi v rokah mobilnik, mnogokateri tudi (originalen) iphone. Z njimi se fočkajo na avtobusu, plačujejo v kavarnah, si izposojajo kolesa … Ker so tako odvisni od žepnih napravic, so dovršena, hitra omrežja kajpakda samoumevna. A dasi narod gleda video in špila nalinijske igre celo med vožnjo s podzemno, je bil moj terminal v središču prestolnice večino časa na Edgu. To je tista tehnikalija izpred dobre dekade, ki so jo označevali z 2,5G. Resda nisem terjal gigabitnih brzin, vendar tok podatkov ni bil zgolj počasen, marveč konkretno moten, občasno celo docela prekinjen. Ker ima Telekom pogodbo le z enim operaterjem, preklapljanje ni bila opcija.
Moje uživanje v potepanju seveda zavoljo manka črtic in Gjev ni bilo nič manjše. Nisem namreč obseden s šeranjem, frendi in lajki. Vseeno pa me je nezanesljivost kanček slabovoljila. Nemalokrat sem na postajališču več minut osveževal in čakal, preden sem dobil informacije o potniškem prometu. Sporočilom in pošti dodane slike so se pošiljale v nedogled, dočim je bila objava na Facebooku čista loterija. Nekoč sem dobesedno cel dan reštartal upload, a je bila posledica le pokurjenih sto megabajtov, moje neustrašno žvečenje škorpijonov in drugih lokalnih delikates pa še vedno ni bilo naloženo. Enaka situacija je bila tudi po zamenjavi mobilnika. Ko je zadeva postala kronična, sem pričel vestno zajemati posnetke zaslona, ki so z ikonico E pričali o starodobni povezavi. Pritožba je bila neizbežna.
Ob povratku sem torej svoje nezadovoljstvo popisal in poslal Telekomu. Storitev pač ni bila v skladu s pričakovanji oziroma milo rečeno pod minimumom, zato sem terjal delno povračilo. Na žalost se odgovorni na njihovem koncu s tem niso strinjali, saj so mi po dveh tednih postregli s precej nespoštljivim odgovorom. Najprej sem bil deležen razlage, kako mora Telekom svoje obveznosti do tujega operaterja poravnati v celoti in da nikakor ni odgovoren za kakovost njegove ponudbe. Nadalje so mi skrajno nesmiselno navrgli, da bi me gostovanje brez vnaprejšnjega zakupa stalo 8.278 evrov plus DDV. Iz tega so nato izpeljali po njihovem logičen sklep, da “Glede na zapisano mojo reklamacijo zavračamo kot neupravičeno.”
Čeprav sem se nadejal nekoristnega, birokratskega odgovora, me je oholost brez trohice opravičila presenetila. Njihov dopis je tako večnivojsko neumen in žaljiv, da ga je pravzaprav izziv razumsko komentirati. Kako hudika lahko aktivno tržijo storitev, za katero ne odgovarjajo? Navsezadnje sami vedo, kakšno pogodbo s China Mobilom so sklenili. Mogoče imamo Slovenjaki v rižogojni deželi najnižjo možno prioriteto. Ampak ne, sam moram biti kljub evidentno izpričani nizki kvaliteti servisa celo hvaležen, saj so mi v resnici prihranili skoraj deset jurjev? Zaključni stavek pa je itak višek slaboumja in bontonske nezaslišanosti. Ne, falični Telekom, glede na MOJE zapisano je pritožba še kako upravičena.
Svojega primera ne posplošujem in upam oziroma verjamem, da ima mnogokdo z dotičnimi zakupi pozitivno izkušnjo. Bržda takisto na Kitajskem. Nimam pojma, kaj je bil razlog za mojo edgavost, vendar kljub vsemu mislim, da je šlo prej za izjemo kot pravilo. Da obstaja možnost poceni podatkovanja za določene države, je vsekakor dobrodošlo. Zato se je bom kljub zavedanju, da nabavljam mačka v žaklju, zagotovo poslužil tudi ob naslednji priliki. Tisto, kar me je v tej zgodbi resnično razočaralo in botrovalo zapisu, je odnos operaterja, ki sem mu zvest več kot četrt stoletja. Človeški, ponižen odgovor in vrnjenih dvajset evrov, pa ne bi bilo tele jeznorite kolumne, niti se ne bi oziral za drugimi operaterji. Tako pa se, kajti ne želim biti tiste sorte potrošnik, ki zna edinole za šankom zabavljati čez trgovce, banke, operaterje in vse druge ustanove, ki nas vsakodnevno vozijo žejne čez vodo scat, naredi pa prav nič.
Telekom, glede na napisano, te zavračam. Koliko evrov te bo to stalo, pa si zračunaj sam!
