Lortfebhru je stoloval v nosilnici, ki so jo držali s progami poslikani črnci. Zibal se je visoko nad množico, da so ga vsi videli. Na glavi je nosil združeni lilijsko in papirusovo krono, znamenji Gornje in Dolnje dežele. Roke je imel prekrižane na prsih in v njih trdno držal krivo palico ter kraljevski bič. Sedel je negibno kot podoba boga, zakajti to je tudi bil, in ko se je njegova glava dotaknila žareče nebesne krogle, so usta prisotnih onemela. Ra je sestopil na črno zemljo.
Ob omembi starega veka večina pomisli na Grčijo in Rim, medtem ko je karkoli prej že prazgodovina. Egipt se pogosto navaja kar v isti časovnici. A vendar so velike piramide stale več kot 2500 let pred rimskim Kolosejem, 2000 let pred Akropolo in 1300 let pred padcem Troje. Egipčanska civilizacija je bila stara že v antičnih časih. Grški in nato rimski zavojevalci so veličastno in skrivnostno deželo ob Nilu doživljali tako, kot danes mi gledamo na njihovo zapuščino. Kajpakda to ni bila osamljena bronastodobna visoka kultura, je pa edina s tritisočletnim odtisom in pretežno samostojnostjo. Sicer so njeni artefakti nedvoumni in vsakdo ve, kam pašejo piramide, sarkofagi z mumijami ter slikarije pasjeglavih božanstev. A onkraj teh osnovnih motivov zgodovina črne dežele, kakor so domovini pravili tistihmal, ni poznana. Zaradi prihajajočega staroegiptovskega Assassin’s Creeda zatorej zaplujmo po veletoku, ki je zaslužen za materialno in duhovno bogatijo faraonske države.
JAZ SEM SVETI NIL
Egipčanska kultura je v dobršni meri uspela zaradi izkoriščanja Nila. Pomembnost veletoka je v spominih s potovanja po Orientu pesnik Anton Aškerc opisal takole: “Jaz Egiptu oče sem na večni čas! Jaz pravir sem bujni vsega mu življenja. Če usahnem jaz, pa vse usahne, jenja … jaz sem sveti Nil ‒ in kdo je več kot jaz?” Vodovje iz sudanskih in etiopskih pritokov je vsakoletno zalivalo ter prinašalo rodovitno črno blato, zaradi katerega je dežela obogatela. To je omogočilo vzpon družbe, razvoj mnogih znanj in zgradilo vse veličastne objekte. Celotna država je mnogo tisočletij temeljila na poplavah, ki so prišle sleherno pozno poletje. Sejanje pšenice, ječmena, leče in čičerike je potekalo oktobra, želo se je na pomlad, v vmesnem času pa so se kmetje preobrazili v gradbince in na bregovih zidali brezčasne objekte. Zato ni čudno, da so Egipčani vzpostavili precej točen koledar, nalik kasnejšemu julijanskemu. Ker je država zrasla le ob reki, je le-ta rabila tudi kot učinkovita in hitra prometna žila. Večkratne brzice na jugu pa so jo varovale pred rečnimi vdori neprijateljev. Danes je vodostaj zaradi človeškega vmešavanja, zlasti asuanskega jeza, drugačen, brez tolikšnega nihanja.
Vznik pragričev
Ustalitev je eden od mejnikov naše evolucije. Ob ogrevanju po zadnji poledenitvi okoli dvanajst tisoč let nazaj so kamenodobni lovci in nabiralci naposled prišli do spoznanja, da lahko naravo podredijo. Naučili so se gojiti pražitarice in rediti živino, sprva prašiče, nato drobnico in krave. To je omogočilo stalen vir hrane, zato je človek prvikrat lahko pognal korenine, dobesedno in v prenesenem pomenu. Pogoja sta bila seveda blago vreme in voda, zato so samozadostne skupnosti najprej vzniknile ob subtropskih veletokih. Ena od takih zibelk civilizacije je bilo gostoljubno porečje Nila. Rodovitna črna prst kemet, ki jo ustvarjajo vsakoletne poplave in po kateri je pokrajina dobila svoje ancientno ime, je skozi cel neolitik privabljala ljudstvo z vseh koncev. Prihajali so iz libijskih dežel, iz južnoležeče Nubije in z levantskega konca ter poselili bregove od Asuana do delte. K migraciji je ravno tako pripomogla porajajajoča se Sahara, kjer so se nekoč zelene planjave zahodno od Nila sušile v tako imenovano rdečo zemljo, zlokrajino.
Zgodovina Starega Egipta se je otvorila skupaj z bronasto dobo oziroma okoli 3150 pr. n. št. z združitvijo naselbin Spodnje dežele z Zgornjo (oznaka gre na račun rečnega toka, zato spodaj pomeni sever). Zgornji kralj Narmer je bil tisti, ki je po legendi premagal deltske prebivalce in ustvaril eno kraljevino s prestolom v Memfisu. K zmagi je znatno pripomogla naprednost južnega ljudstva, ki je uporabljalo dva pomembna orožarska materiala: iz Etiopije uvažano vulkansko steklo (obsidian) in bron, prvo kovano kovino. Ravno tako so južnjaki poznali pisavo, kajti prav Narmerjeva paleta velja za najstarejši primerek hieroglifov. Tudi večina zametkov egipčanskega panteona izvira iz Zgornje dežele, katere zavetnik je bil Hor(us). Podaniki so verjeli, da je vladar njegov avatar, s čimer se je pričela tradicija božjeličnosti egipčanskega kralja.
Faraonske kronike za datiranje uporabljajo dinastičen sistem. Vzpostavil ga je duhoven Meneto iz 3. stoletja pr.n.št, ki je od združitve do Aleksandra Velikega nanizal trideset vladarskih rodbin. Manj podrobna je delitev na daljša obdobja, ki odražajo spremembe v družbi: zgodnjedinastičen vek, staro kraljestvo, srednje kraljestvo, novo kraljestvo, pozni vek in helenski vek. Slednji je trajal do rimske okupacije par deset let pred Kristusom. Država je torej obstajala tri tisoč let, nekajkrat dlje kot Rimski imperij in klasična Grčija, zato je izziv za opisovanje. Pismenost civilizacije je sicer omogočila poznavanje hištorije, toda za potrebe splošne razgledanosti drobljenje, nebroj letnic in nizanje dogodkov ter vladarjev ni smiselno. Medejo že različne inačice imen. Združitelj Narmer je ponekod Menes, Kofuja poznamo po grški varianti Keops, Ehnaton se je rodil kot Amonotep IV., Ramzesa II. helenski spisi navajajo kot Ozimandiasa … Zategadelj povzemam zanimivostno bistvo.
VELIKA PIRAMIDA
Oblika piramide predstavlja pragrič, iz katerega naj bi nastal svet, in obenem spominja na padajoče sončne žarke. Namen teh grobnic je bil jasen: most do ponovnega rojstva faraona oziroma združitve v eno z Ozirisom. Prva, 60-metrska Džoserjeva, se je v nebo vzpela sredi 27. stoletja pr. n. št., pri čemer so bile zgodnje izvedenke stopničaste. A Egipčani so gradnjo hitro izpopolnili in velike piramide v Gizi so bile čez sto let docela ravne, sijajno bele in z zlato špico. Bržda dandanes ni objekta, ki bi naredil tak vtis, kot so ga ti gigantski zloščeni spomeniki s svetlečim vrhom pred polpetim tisočletjem. Žal apnenca že davno ni več. Nekaj ga je vzel zob časa, mnogo materiala pa so porabili za gradnjo Kaira. Kljub temu kompleks teh objektov na obronku egiptovske prestolnice še vedno jemlje dih.
Največja je severovzhodna, na slikah ponavadi desna Kufujeva (Keopsova) piramida, ki sodi med sedem ancientnih svetovnih čudes. Čeprav je ob sezidavi leta 2560 pr. n. št. merila 147 metrov, je danes s 139 metri visoka toliko kot srednja, ki pripada sinu Kafriju. (V tretji, najmanjši, je pokopan naslednik Menkaura.) Sestoji iz več kot dveh milijonov kamnitih blokov, ki tehtajo od dveh do petnajst ton, vkup pa jih je okoli deset tisoč delavcev – ne sužnjev – devalo dvajset let. Alieni bržda niso bili vpleteni, čeravno burita duhove tako geometrijska natančnost kot ne docela pojasnjen postopek zidave. Navkljub enormni podobi je notranjost pičla: hodnik, ki povezuje tri sobice, od katerih je v eni sarkofag, drugi dve pa sta morda za vabo roparjem. Kljub težkim granitnim durim, s katerimi so zapečatili kripto, so piramido docela izpraznili že v starem veku.
Grobišče v Gizi sestoji iz treh velikih piramid, treh malih, kjer so večnost našle žene, čuda podpornih svetišč in sfinge. Dotično mitološko bitje z levjim trupom in človeško glavo je s 73 metri dolžine in 20 metri višine največji kip na svetu, kajti izklesan je iz enega kosa žive skale. Čeprav spomenik pripisujejo Kafriju, čigar piramido straži, raziskave erozije namigujejo, da bi utegnil biti več tisoč let starejši. Ugibanja so prav tako okoli manjkajočega nosa, kajti štorija, da ga je odbila topovska krogla Napoleonove vojske, ne drži. Zanimivo je, da so par stoletij po postavitvi piramid Egipčani pozabili na Gizo. Ko so v novem kraljestvu spet pokazali zanimanje zanjo, je bila sfinga do vratu prekrita s peskom.
Vršac nilske dežele
Veličina nilske civilizacije je bila opazna že v starem kraljestvu, ki je nastopilo 2868 pr. n. št. (ti veki so kajpakda umetna delitev sodobnih zgodovinarjev in takratni prebivalec ne bi o njih vedel ničesar). V tistem času se je pričela zidava velikih palač in grobnic, za katere je bil zaslužen polihistor in prvi poznani arhitekt Imhotep. Prav on je za kralja Džoserja zgradil prvo stopničasto piramido, nasledniki pa so ga posnemali. Večina od dobrih stotih piramid je nastala prav v starem kraljestvu, in sicer v severnem, spodnjem toku, kjer je ležala prestolnica Memfis, vključno z največjimi tremi v Gizi. Vera je v posmrt, ki je definirala staroegipčansko družbo in njeno zapuščino, je dobila zagon. Poleg temeljev prepoznavne arhitekture so takrat definirali tudi značilno profilno upodabljanje. Te slikarije so pravzaprav del sporočanja, vkup s hieroglifi, ki so prav tako dobili svojo dokončno obliko v tem zgodnjem obdobju. Poleg klesanja so jeli uporabljati tudi papirus in prvi najden tovrsten dokument govori o gradnji velike piramide.
Dasi se staroegipčanska država zdi enotna tvorba ves čas svojega obstoja, je doživela mnogo pretresov, ki jih zgodovinarji označujejo kot zaključke omenjenih dob oziroma vmesna vremena. Ponavadi so bili krivi slabotni vladarji ali odsotnost naslednika, kar je povzročilo vzpon lokalnih knezov. Večkrat je kraljevina zato razpadla, prestolnica se je preselila vsaj dvajsetkrat in prav tako razburkana je bila religija. Sveta mesta, osrednji bogovi in kraji vnebovzetij so se menjali celo znotraj iste dinastije. Deželo je občasno oslabila še igra narave v obliki epidemij in slabih žetev. Suša, ki je okoli leta 2200 pr. n. št. prizadela vse bronastodobne kulture severne poloble, je staro kraljestvo pahnilo v stoletje kaosa. Šele na milenijskem prelomu se je vnovič oblikovalo povezano in močno srednje kraljestvo. Velika sprememba v družbi je bila demokratizacija posmrtnega življenja, ki je po novem postalo dosegljivo raji in ne zgolj eliti. Pomemben tedanji dogodek pa je še množična preselitev Kanaancev v Egipt, kar skozi svetopisemsko povest pozna sleherni kristjan.
Obdobje srednjega kraljestva je končal prvi vojaški vpad tujskega naroda v Egipt. V 18. stoletju pr. n. št. so spodnje Ponilje s sinajskega konca zavzeli Hiksi, in faraon, ki je zbežal v južne Tebe, jim je služil kot vazal. A v tem je bilo nekaj koristnega. Inozemci so Egipčanom predstavili moč dveh orožij, ki jih sami dotlej niso uporabljali: loka in bojnega voza. Domorodci so naposled uspeli pregnati neprijatelja iz črne dežele in pričelo se je najbolj veličastno obdobje, novo kraljestvo. Egipt se je tistihmal razpotegnil daleč v zlatorudno Nubijo na jugu (današnji Sudan) in na severu čez Sirijo do Anatolije. V tem veku med leti 1550 in 1077 pr. n. št. so se zvrstili najbolj znameniti kralji: vladarica Hačepsut, Ehnaton z ženo Nefretete, ki sta za kratek čas uvedla enoboštvo, mladi Tutankamon, veliki vojskovodja Tutmozis III. in najmočnejši faraon, Ramzes II. Sovražnika na domačih tleh niso imeli, zato so se vojevali na tujem, pretežno na Levantu, od koder izhaja par zelo podrobno opisanih bitk in prva poznana mirovna pogodba v zgodovini človeštva. Prav tako so tedaj zgradili mogočen tempeljski kompleks v Karnaku in svoja posmrtna bivališča preselili v novo nekropolo, slavno Dolino kraljev.
EGIPČANSKA RELIGIJA
Nilska božanstva so s ploskovnimi prikazi in živalskimi glavami navidezno najbolj prepoznavna od vseh verstev. A kljub nezgrešljivemu slogu njihov panteon niti slučajno ni tako jasno razdelan kot druge mitologije. Bogov, ki so izšli iz kamenodobnih malikov, je več sto, dočim so se podobe, ustroji in zavetništva skozi tisočletja nemalokrat spremenili. Za nameček so v vsakem danem trenutku v različnih središčih moči povsem drugače razlagali ustroj nebes. Ne obstaja enovit kanon, kakor za grško bajeslovje, zato je dejstveno poznavanje staroegipčanske vere praktično nemogoče.
Kajpakda so se vse staroveške religije spreminjale po času in prostoru, a ta čas je bil res dolg in Egipčani so svoj odnos z bogovi vseskozi natančno popisovali, zato so po grobnicah neskončni viri z nasprotujočimi si in nelogičnimi zgodbami. Pri tem ne gre za malenkosti v stilu, ali sta bila Oziris in Izida mož in žena ali brat in sestra. S sokoljo glavo sta bila denimo upodabljana tako Hor kot Ra, s pavijanovo nekje Tot, drugod Konsu in enako mačji sta bili Maftet in Bastet. Nad podzemljem je v enem kraju bdel Oziris in v sosednjem pasjeglavi Anubis, medtem ko sta za nilske poplave odgovarjala tako Hapi kot Khnum. V Memfisu so v nekem obdobju častili Ptaha kot stvarnika vsega živega in osrednje božanstvo. Drugje so v istem času trdili, da je bil Atum tisti, ki je ustvaril svet, in sicer tako, da si je lastno seme izbrizgal v usta in se samooplodil. Tako enostavni razlagi se pač ne da oporekati.
Takih religioznih tokov, ki so zavračali ene in poviševali druge bogove, je bilo nemalo. Krivci za to so bili področni duhovni, ki so kot vsi dušni pastirji v zgodovini človeštva promovirali svojega boga kot najvišjega in si zaradi pobožnosti vladarjev in množic utrjevali moč. Često so vero spreminjali tudi faraoni, ki so bili božji poosebljenci in s tem vrhovni svečeniki. Največji primer take revolucije je bilo Ehnatonovo zanikanje Amona in uzakonjenje Atona kot edinega boga. A ne oziraje na imena, sorodstvena razmerja in bajke o nastanku sveta je bila vera za Staroegipčane nekaj samoumevnega in dobršen del državnega proračuna je šel v gradnjo sakralnih objektov. Pri tem sta bila dva elementa vseprisotna. Vseskozi so bili prepričani, da je smrt nadaljevanje življenja, in prav tako so povsod častili Sonce, ki je grelo deželo ter omogočalo pridelek. Le da ga je enkrat predstavljal rumeni disk Aton in drugič sokoljeglavec Ra, tretjič pa je vzhajoče Sonce kotalil Kepri, božanstvo v obliki govnača. Danes je najbolj poznan sončni bog novega kraljestva Amon-Ra, združek dveh preteklih entitet. Njegova podoba je bila kar figura faraona z rdečim krogom na glavi. Zgoraj na gornji sliki potuje pod boginjo neba Nut, ki Sonce vsako jutro rodi in zvečer požre.
Čeprav se za razliko od Olimpijcev egipčanski bogovi niso mešali s smrtniki, so imeli človeške lastnosti, o čemer priča mnogo nenavadnih mitov. Eden najbolj znanih je tisti o Izis, zavetnici žensk, in njenem bratu / možu Ozirisu, zelenoglavem vladarju podzemlja. Božji par je imel še brata Seta, vladarja vsega slabega, ki je iz nevoščljivosti Ozirisa ubil in razkosal. Izis je moža uspela sestaviti nazaj, le penis je pojedla riba. Zato mu je ustvarila zlat ud, s katerim je zaplodil boga Hora, zaščitnika Egipta. S tem se morbidna družinska žajfnica še ni končala. Set je nato hotel zagospodovati nad deželo tako, da je s Horom občeval. Toda slednji je z roko prestregel njegovo seme in ga vrgel v reko. Nato je Hor lastno seme raztrosil po zelju, ki ga je Set pojedel. Tako je Hor premagal Seta, slednji pa je postal bog homofelacije.
ZAGROBNI SVET
Egipčanska predstava o posmrtnem življenju je v mnogočem vplivala na njihovo družbo in bila zaslužna za največjo kulturno dediščino. Večina stavb, spomenikov in umetniških najdb se tika prav grobov. Prvi egipčanski kralji so bili prepričani, da bodo po smrti prebivali med zvezdami oziroma se združili z bogovi, zato so se njihove grobnice oziroma hiše večnosti, kot so jim rekli, pele v nebo. Pri tem so zagroblje enačili z zahodom, kamor je sleherni večer potonil sončni bog. To je razlog, da so poslednja počivališča vselej postavljali na zahodno stran Nila. Pogoj za večno življenje je bilo le ohranjeno telo. Tako se je že pred pet tisoč leti rodila proslavljena obrt balzamiranja, ki je trupla ohranila vse do danes.
Mojstri so mrliču najprej odstranili vse notranje organe, takisto možgane, pustili so le srce. Drob so dali v ločene kozarce, votline natlačili s senom in truplo natrli s soljo. Ta je štirideset dni sušila tkiva, nakar so pokojnika povili in posmolili ter ga položili v sarkofag oziroma ga, v primeru navadneža, vrgli v skupen grob. S tem se je pot v večnost šele začela. Umrli je moral v podzemlju prečiti nevarnosti, kot so strupenjače in ognjena jezera, ter opraviti preizkus v dvorani dveh resnic, ki ga prikazuje slika spodaj. To je pomenilo tehtanje srca oziroma vrednotenje dejanj v življenju. Šakaljeglavi Anubis je ob tehtnici, ibisoglavi Tot popisuje, bog podzemlja Oziris pa sodi. Ker je bila pot do večnosti dolga, so pokojnim dali s sabo mnogo hrane in imovine ter Knjigo mrtvih, skupek zvitkov z uroki in nasveti. Grobnice so bile zatorej bogato založene in s tem magnet za tatove, ki so jih često jeli ropati že kmalu po pogrebu.
Zamorski, perzijski in grški faraoni
Moč imperijev se enkrat konča in za stari Egipt je bila prelomnica okrog leta tisoč pred našim štetjem. Eden od razlogov za začetek propada je bila slaba založenost z lesom, ki je bil ključnega pomena za taljenje nove kovine, železa. Obenem je takrat vzhodno Sredozemlje pretresel niz dogodkov, ki je pretrgal trgovinske poti in zaustavil razvoj mnogih kultur. Dorska plemena so recimo uničila mikensko civilizacijo v Egeju in Grčijo potisnila v nekajstoletni temni vek. Oslabljeno Hetitsko kraljestvo v Mali Aziji je prav tako odprlo prihod novim, nemiroljubnim plemenom. A najbolj so obalne dežele prizadeli srboriteži z morja. Ti so bili različnih izvorov, tja do Črnega morja, vendar se jih je po egipčanskih zapisih prijel naziv pomorska ljudstva. Sprva zgolj roparska so kmalu osvajala in uničevala po celotnem Levantu. Eni od njih so bili Filistejci, tisti neobrezanci, ki so nadlegovali Davida v Bibliji. Dodatno so Egipčanom zavdali libijski Berberi, nakar so razkosano in politično opešano deželo v 8. stoletju kratkomalo zavzeli južni podložniki Nubijci. S tem je bilo enotne, pravorodne egipčanske države za vekomaj konec, s čimer se je v zgodovinopisju pričela tako imenovana pozna doba.
Kar nekaj faraonov je bilo potlej črno-nubijskih, vladali pa so iz sudanskega kraja Napata, kjer so si po zgledu starih kraljev sezidali piramide. Toda na vzhodu je sčasoma zrasla moč Asirije in 670. pr. n. št. je njihova vojska zavzela bregove Nila vse do Teb. Za njimi so prišli Babilonci z znanim kraljem Nebukadnezarjem II. na čelu, nakar si je v 6. stoletju pr. n. št. celoten bližnji vzhod podjarmila velesila Perzija. Ta je skoraj dvesto let vladala Egiptu in četudi so perzijski kralji sedeli v domači Suzi, so se vsi imeli za faraone, vključno z Darejem in Kserksom. Domačini jih niso marali in so leta 332 pr. n. št. pozdravili novega okupatorja črne dežele, Aleksandra Makedonskega. Ta se je oklical za faraona in Amonovega sina ter zgradil svežo prestolnico Aleksandrijo. Ko je veliki vojskovodja kmalu zatem umrl, je ta del sveta prevzel njegov general Ptolomej in spočel ptolomejsko, grško dinastijo vladarjev.
Novi upravitelji so bili pametni in niso hoteli na silo izpodriniti egipčanskih šeg, marveč so jih helenizirali. Tako je na primer nastal kult Serapija, Ozirisa v klasičnogrški podobi. Aleksandrija se je pod Grki razvila v glavno trgovsko mesto Sredozemlja in center znanja, kar sta pričala takrat zgrajena svetilnik in knjižnica. Egipt, četudi ne več izvorni, je v grškem veku zacvetel in bil pravzaprav najbolj privlačna dežela antičnega sveta. Kot poslednja konkretna faraonka je prestol leta 51 pr. n. št. zasedla Kleopatra, ki je s prijateljevanjem z Julijem Cezarjem zmagala v državljanski vojni proti lastnemu bratu in možu ter začasno odvrnila rimsko invazijo. Po njegovi smrti se je spečala z nesojenim naslednikom Markom Antonijem. Ko sta proti Oktavijanu izgubila pomorsko bitko pri Akciju, sta oba naredila samomor. Egipt je leta 30 pred našim štetjem postal rimska provinca in glavna žitnica. Zadnji faraon na papirju, no, papirusu je bil najstniški Cezarček, sin Kleopatre in Julija, a ga je dal Oktavijan za vsak primer ubiti.
BIBLIJSKI EGIPT
Egipčani so najbolj prisotni v Jožefovi in Mojzesovi zgodbi. Prvi je bil sin Jakoba, ki so ga lastni bratje prodali v črno deželo za sužnja. A fant je postal prvi minister, ko je faraonu razložil znamenite sanje o sedmih debelih kravah, ki jih poje sedem suhih. Predstavljale so sedem bogatih žetev, ki jim bo sledilo sedem let suše ter lakote. Egipt je zato pravočasno napolnil kašče in ponudil gostoljubje sedemdesetim hebrejskim družinam. A v nekaj generacijah je izbrano ljudstvo, dopičično držeč se božje besede “plodite se in množite”, tako naraslo, da se je faraon njihove moči ustrašil. Zato jih je zasužnjil in dal ubiti vse moške novorojenčke. Toda ena od mater je svojega sinčka v košari poslala po Nilu in našla ga je faraonova hči ter ga poimenovala Mojzes. Fant je kasneje spoznal poreklo in se namenil rešiti svoje ljudstvo iz okov. V sodelovanju z Bogom je nad Egipt priklical deset nadlog in v zmedi žab, kobilic, krvave reke ter ognjenih krogel rojake popeljal čez razdeljeno morje v obljubljeno deželo. Očak je sicer nikoli ni ugledal, je pa na bajeslovnem štiridesetletnem potovanju sprejel deset božjih zapovedi.
Egipčanske kronike so glede tega zelo skope. Ve se, da so Kanaanci prišli v nilsko delto nekje v novem kraljestvu, najbrž v 19. stoletju pred našim štetjem, dočim eksodus ni nikjer omenjen. Vseeno ima judovstvo zanj točno letnico: 1313 pr. n. št. Zaradi filma Ten Commandments iz leta 1956 velja splošno prepričanje, da se je z Mojzesom ukvarjal Ramzes II., vendar je to zgolj ugibanje. Zgodovinarji so mnenja, da se je migracija bržda pripetila, a ne kot en odmeven dogodek.
Egiptolog Napoleon
Zgodovinar Herodot je v svojih zapisih pel hvalnico “pokrajini, ki premore več znamenitosti kot katerakoli druga” in s čudenjem mogočnim spomenikom in tajinstvenim zapisom spodbudil tamkajšnji turizem že več stoletij pred Kristusom. Dasi je doba zlatega, originalnega Egipta minila že tisočletje prej, so bili grški in rimski upravitelji nad deželo in njenimi skrivnostmi navdušeni. Ni čudno, da se je čaščenje starih božanstev in celo balzamiranje nadaljevalo še v naše štetje. Po novejših grobnicah denimo obstajajo mnoge kombinirane slikarije z Anubisom v ploskovnem, reliefnem stilu, dočim je pokojnik upodobljen klasično od spredaj. Celo kasneje, v koptskem obdobju, so nastajale risbe in kipi, ki so zgodnje krščanstvo spajali s faraonskimi motivi. A izročilo živaljeglavih božanstev je naposled jenjalo s cesarjem Teodozijem, ki je koncem četrtega stoletja prepovedal poganska verovanja in zaprl vsa svetišča Amonove druščine. Krepko tisočletje so bili staroveški dogodki z Nila le stran zgodovinopisja, starodavno zapuščino pa je prekrila puščava.
Prihodnji upravitelji Egipta niso izkazovali spoštovanja do starodavnih dosežkov. Tako kristjani kot muslimani so namreč črtili in često uničevali vse, kar je bilo poganskega. Svetišča so se spremenila v cerkve ali mošeje, nekdo je sfingi odbil nos, zunanje kamne s piramid so uporabili za gradnjo Kaira, največja katastrofa pa so bili požigi aleksandrijske knjižnice, ki so uničili najbogatejše skladišče znanja starega veka. A po Napoleonovi egipčanski kampanji, na katero je vzel sto petdeset učenjakov, se je faraonski duh prebudil. Nastopilo je široko zanimanje za tajne piramid, bajne zaklade in nerazumljivo pisavo, ki jih je veke prekrival pesek. Žal je to naredilo tudi precej škode, kajti pustolovci so se množično vrgli v uničujoče prekopavanje in plenjenje. Številni najbolj poznani artefakti, kot sta kip Nefretete in kamen iz Rosette, so za časa turške, francoske, britanske in nemške okupacije odšli v tujino, kjer so še dandanes. Največjo zbirko nilskega izročila seveda hrani muzej v Kairu.
Dasi je v dobršni meri raziskana in odkrita ter ducatkrat izropana poslednja ped Ponilja, egiptomanija še traja. Znanstveniki z najnovejšimi tehnologijami preverjajo DNK in druge lastnosti starodavnih trupel, zagovorniki ancientnih astronavtov iščejo leteče krožnike med hieroglifi, navadni ljudje pa imajo možnost kot nikjer drugod zgoščeno občudovati bogato mogočnost človeštva iz davnega veka. Pri tem pomaga naravni dejavnik: suha klima prastaro dediščino uspešno varuje pred zobom časa, celo zvitke, tkanine in hlebčke kruha. Vpliv Egipta se resda ne more meriti z grškim in rimskim, a v kulturi in umetnosti vseeno obstaja, naj gre za vrsto obeliskov po svetu, lasvegaški hotel Luxor ali filme o mumijah. Vera starih Ponilčanov, da jim bodo vklesana imena in ohranjena trupla prinesla večno življenje, se je izkazala za pravilno.
SVETE REZBARIJE
Za najstarejše beleženje sicer veljajo sumerski piktogrami, toda hieroglifi so brez dvoma najbolj poznana prastara pisava, katere ancientno obliko so našli na kostnih tablicah iz četrtega tisočletja pred Jezusom. Izraz je grški in pomeni ‘sveto rezbarjenje’, dočim so Egipčani slovstvu pravili ‘božje besede’. Ne samo zato, ker je po legendi pisanje iznašel bog modrosti Tot, marveč so verjeli v čarobno moč zapisov, ki so ohranjali dogodke in osebe žive. Ko se je recimo faraon Ethaton odpovedal bogu Amonu, je dal pobrisati njegovo ime od vsepovsod, celo iz grobnice svojih staršev. Enako so nato z njegovim bogokletnim imenom storili nasledniki.
Četudi vlada prepričanje, da so vsi hieroglifi ideogrami, torej da podobe predstavljajo dotične objekte ali živali, ni čisto tako. Sprva je seveda šlo za slikovna sporočila, toda že v tretjem tisočletju pred našim štetjem je sistem obsegal tisoč znakov, med katerimi so bili tako stvarni kot glasovni in določevalni. Sicer je obstajal nabor štiriindvajsetih soglasniških glifov (samoglasnikov niso pisali), ki so omogočali zapis praktično vsega, toda na spomenikih, grobovih in v literaturi se nikoli niso posluževali takega načina. Pravzaprav se zdi, da so pisavo nalašč ohranjali kompleksno. Ni čudno, da je nek sodobni preučevalec zapisal, da ima vsako besedilo stvaren, simboličen in glasovni pomen. Tudi ko so za potrebe hitrega pisanja na papirus hieroglife sčasoma poenostavili v tako imenovano hieratično, svečeniško obliko, so pisanje obvladali le najbolj posvečeni. Zato so bili pisarji blizu vrha egipčanske družbe. Šele v zadnjem tisočletju se je uveljavila še bolj popreproščena demotična forma za gmajno.
Proti koncu egipčanskega imperija je hieroglife začela spodrivati grščina in ko je zgodnja Cerkev pozaprla poslednji poganski tempelj, se je doba egipčanske prapisave končala. S tem pa se je za skoraj poldrugo tisočletje izgubilo tudi njeno razumevanje. Stare piktograme je razvozlal šele francoski jezikoslovec Jean-Francois Champollion v začetku 19. stoletja. Vendar ne z lastno logiko, marveč je bil temelj za dešifriranje sloviti kamen iz Rosette, ki ga je našla Napoleonova vojska. Na tej meter visoki skali (slika spodaj) je vgraviran nek faraonov odlok v treh oblikah: v staroegipčanščini v klasičnih in demotičnih hieroglifih (ta dela sta na spodnji sliki) ter v grščini. Danes pisava velja za razumljivo, vendar je treba poznati star, že davno mrtev jezik. Egipčani namreč že dobrih tisoč let govorijo arabsko. Mimogrede, pred nekaj leti so 1071 hieroglifov dodali v računalniški razpored unicode in med drugim jih je moč najti v okenski tipografiji Segoe UI Historic
VSAKDANJE ŽIVLJENJE
Glede na trajanje države se ne da posplošeno govoriti o načinu življenja starih Egipčanov. A par temeljnih reči drži vsaj za osrednje tisočletje, okoli novega kraljestva. Številni viri slikajo, da so bili prebivalci srečni. Kmetje sicer niso imeli lastne zemlje, ker je bila vsa od faraona in visokih svečenikov, toda kdor je delal, ni trpel gladeža. Kljub večslojni komuni, ki je segala od pazantov prek obrtnikov do pisarjev, je vladal nekakšen staroveški komunizem. Delodajalec je bila v največji meri država: jeseni je gmajna sejala, pozimi gradila namakalne jarke, na pomlad žela in poleti zidala, kar se je faraonu zahotelo. Še sužnjem, razen tistim, ki so garali v rudnikih, načeloma ni bilo hudega in so celo posedovali imetje. Vsi po vrsti so bili silno pobožni, a molili so vsak zase. Orjaški templji namreč niso bili namenjeni javnemu bogoslužju, marveč so bili zemeljske hiše božanstev.
Kovanega denarja v Egiptu niso uporabljali vse do poznega kraljestva, zato so trgovali z žitnimi mericami in kosi bakra, tako imenovanimi debeni. Večina prebivalstva je živela v majhnih, a zidanih bajtah iz opeke iz rečnega blata, premožnejši pa v večnadstropnih hišah. Slednji so se od navadnežev ločili po sijoče belih lanenih krilih, vsi pa so nosili enobarvne svetle tkanine. Kot pričajo slikarije, so bile razvratne pivske zabave pred štirimi mileniji stalna praksa, prav tako najstarejša obrt. Zanimivo je, da so si tako ženske kot moški pobrili sleherno telesno dlako, vključno z lasmi. Višji sloji so nosili lasulje, faraoni pa umetno ozko brado.
Čeprav je bil Egipt z močno in disciplinirano vojsko dolge veke velesila poznanega sveta, družba ni bila bojevita, marveč nagnjena k trgovanju. Izvažali so presežek žita, papirusa, lana in dragotin iz nubijskih ter sinajskih rudnikov, sami pa so najbolj potrebovali les za kurjenje plavžev. Ravno zaradi pomanjkanja kuriva je država v železni dobi klonila. A za časa brona je preskrbljena, urejena kultura brez neposrednih sovražnikov cvetela in spodbudila napredek mnogih obrti. Zaradi vodne poti so zaobvladali ladjedelništvo, nesmrtne ambicije faraonov, ki so se manifestirale v orjaških grobnicah, so razvile stavbeništvo, trgovina in javna dela so doprinesla k umetnosti zapisovanja, moč pisane besede je spodbudila literaturo, balzamiranje je vplivalo na medicino, priljubljeno lepotičenje je hranilo draguljarstvo in kozmetičarstvo … Večino znanja, od astronomije prek matematike do steklarstva, so Egipčani razvili sami. Veliko se ga je v pesku časa izgubilo ali pozabilo, mnogokaj pa so povzeli Grki in Rimljani.
Precej slikovito vsakdanjo družbo opiše roman Egipčan Sinuhe, ki je resda sodoben, a temelji na skoraj štiri tisoč let starih zapiskih zgodb. Že res, da je bila za uboj mačke predvidena smrtna kazen, da so bili učitelji znani po izdatni rabi palice in da je bil ječmenov kruh tako grob, da so si ljudje ob njem lomili zobe. Toda ko danes v muzejih zrem v neverjetno lepo in domiselno izdelane vsakdanje pripomočke, kot so sandali, igrače, šolske tablice in nakit, medtem ko stenske slikarije v stripovski maniri humorno pričajo o prešernem življenju, bi bil raje v tistem Egiptu kot v evropskem srednjeveškem mestu.
VELIKI FARAONI
Čeprav je faraon splošno sprejeto ime za kralje starega Egipta, je izraz, ki pomeni ‘veliko hišo’, najprej predstavljal dvor. Šele v 15. stoletju pr. n. št. je postal naziv za vladarja. Po izročilu so bili faraoni božje utelešenje, sprva Horovo, kasneje tudi Amonovo in Ozirisovo, zato se s podaniki niso ukvarjali. Bili so lastniki celotne dežele in njihova moč je bila absolutna, dasi so zlasti mlajši imeli ob sebi močne svetovalce. Faraoni so največkrat upodobljeni s kljukasto palico in cepcem, pri čemer jim naglavje krasi dvojna krona združene Zgornje in Spodnje dežele. Pogosto so imeli bodisi na pokrivalu bodisi na palici še kobro, ki jih je varovala pred neprijatelji. Od prvega Narmerja do poslednje Kleopatre se je zvrstilo okoli 170 faraonov, med katerimi je bilo v zadnjem tisočletju veliko tujcev: Nubijci, Asirci, Perzijci in naposled Grki. Dobršen del vladarjev je bilo degeneriranih, kajti parjenje z bližnjim sorodstvom, če se le da, med brati in sestrami, je
bilo pravilo. Tako so vzdrževali čisto kri, a za ceno mnogih mrtvorojencev in prirojenih napak. Zanimivo in nenavadno glede na druge kraljevske linije pa je, da je le par faraonov umrlo zarotniške smrti.
Hačepsut se je v zgodovino vpisala kot prva mogočna vladarka, egipčanska ustreznica Marije Terezije. Za časa njenega mirnega prestolovanja, ki se je začelo 1478 pr. n. št, je Egipt vzpostavil mnogo gospodarskih zaveznic in trgovskih poti. Najbolj znana je bila ekspedicija v mitsko deželo Punt, za katero se ne ve, kje leži: na arabskem polotoku ali, še bolj verjetno, južneje na afriški obali. Od tam so Egipčani uvozili mnogo dreves mire, kar je prva dokumentirana posaditev neavtohtone rastline. Ženska se je takisto podpisala pod mnogo objektov v svetiščnem središču Karnak.
Tutmozis III. je vladavino pričel s teto Hačepsut, a dejansko je za žezlo poprijel po njeni smrti leta 1458 pr. n. št. in ga držal več kot tri desetletja. V tem času je vodil kar sedemnajst kampanj na vzhod in na jug ter zavzel 350 mest, zaradi česar je dobil vzdevek ‘egipčanski Napoleon’. Pri tem mu je močno pomagala vojska izpopolnjenih bojnih vozov, ki so se izkazali tudi v njegovi največji bitki pri Megidu. Takrat je ancientni Egipt obsegal največje ozemlje.
Amonotep IV. je ob nastopu faraonovanja 1351. pr.n.št. proti volji ljudstva uzakonil Atona kot državnega boga, ukinil druga čaščenja in sebe poimenoval v ‘koristnega Atonu’ – Ehnatona. S tem je uveljavil prvo znano oblika monoteizma. Ker mu pretirano ‘amonske’ Tebe niso ugajale, je postavil novo prestolnico Akhetaton. Zaradi najdenega imenitnega doprsnega kipa je prav tako poznana njegova glavna žena Nefretete, ki pa ni bila faraonka. Ko je Ehnaton umrl, so njegovo in Atonovo ime zbrisali iz mnogih zapisov ter vrnili ostale bogove.
Ehnaton je svojemu prvorojenemu sinu, ki ga ni imel z Nefretete, marveč s svojo sestro, dal ime ‘podoba Atona’ – Tutankaton. A ko je ta 1332. pr. n. št. kot devetletnik prevzel prestol, se je odrekel fotrovi veri in postal ‘podoba Amona’ – Tutankamon. Razen tega v dekadi svojega vladanja ni storil nič posebnega, a kljub temu je kralj Tut eden najbolj poznanih, in sicer zaradi imenitne zlate posmrtne maske. Njegova grobnica je bila namreč ena redkih neizropanih in velja za največjo egiptološko najdbo. Okoli tega se je spletla tudi medijska vraža o prekletstvu, ker naj bi več članov odprave in celo njihovih bližnjih kmalu nato umrlo.
Čeprav je Ramzes II. postal faraon pri relativno poznih štirindvajsetih (1279 pr. n. št.), je dobro potegnil vse prestolonaslednike, saj je živel devetdeset let! Med načelovanjem je vodil mnogo bitk, v katerih se je izkazal kot odličen strateg, sklenil mirovno pogodbo s sovražnimi Hetiti in zgradil več spomenikov ter palač kot kdorkoli drug. Med drugim je v rečni delti ustanovil novo mesto Pi-Ramzes, zgradil tempeljski kompleks Ramzesej in dal svoj božanski ego vklesati v ogromno pročelje skalnega svetišča Abu Simbel. Da je bil Ramzes II. res ‘Veliki’, kakor se je vpisal v anale, priča njegova nedavna pot. Ko so njegovo tri tisoč let staro mumijo leta 1974 prepeljali v Pariz na raziskave, so ga tam sprejeli z vojaškimi častmi. Ker je tako odlično ohranjena, je fotka na mestu. Ni pa gotovosti, da je bil on tisti faraon, ki je spustil izraelske sužnje, kakor je bilo upodobljeno v filmu Deset božjih zapovedi.
Vseh pet naštetih kraljev je pripadalo novemu kraljestvu in razen Ramzesa II. vsi izhajajo iz 18. dinastije. Izven njih si omembo zasluži še poslednja faraonka Kleopatra VII. (v grščini pomeni dobesedno ‘očetova slava’). Čeravno je bila po tradiciji poročena s svojim bratom, v resnici ni bila Egipčanka, saj je izhajala iz makedonske ptolomejske dinastije. Leta 47 pr. n. št. je postala samostojna vladarka in pri utrjevanju moči ji je pomagal Julij Cezar. Legenda pravi, da se je v njegove sobane dala prinesti gola, zavita v preprogo, zgodovina pa, da mu je devet mesecev po prvem snidenju povila sina Caesariona (Cezarčka). Po Cezarjevem umoru je Kleopatra zapeljala tudi njegovega naslednika Marka Antonija. Ko je slednjega premagal Oktavijan, se je Kleo po pisanju rimskih zgodovinarjev dala ugrizniti naočarki.
