Samsungova ekspresija, S8 galaksija

V ponos in čast si šteje LordFebo, da rokuje z najboljšo, najbolj poželjivo letošnjo žepno ploščico. Rob se tanjša in še malo manjka, pa bo slika že na zadnji strani.


Preveč telefonov sem dal čez roke, zato me novitete prevečkrat puščajo ravnodušnega. Na dve leti bi morali izhajati, pa bi bilo bolj za­nimivo. Ali majke mi, S8 me je prevzel. Ni revolucija, ki bi streljala laserje in kazala holograme, toda sprememba je opazna. V formi, kajpakda, saj nekam višji zaslon z neverjetno malo roba pade v vsako oko. Displej zasede skoraj 83 % celotnega pročelja, kar je rekordno (iphone 7: 65 %, galaxy S7 edge: 76 %). Aparat pravzaprav deluje kot tisti fotošopani koncepti, tudi spričo še ene všeč­­ne novitete, zaobljenih kotov. LG in Samsung sta se tole bržda zmenila, zakajti vse našteto definira tudi konkurenčni model G6, medtem ko bodo ostali zelo verjetno trendu sledili s prihodnjim rodom. Obe velikostni različici sta sicer kanček daljši od predhodnih, toda približno enako široki in lepo sedeta v dlan. Obenem ju zaznamuje konkretno večja prikazovalna površina. Ne samo, da ima navaden S8 obsežnejši ekran od prejšnjega ta velikega, marveč zaradi novega, povišanega razmerja prikaže več vsebine. Privlačnost in uporabnost, torej!

Se bo novo, korejsko zaslonsko razmerje prijelo in ga bo kopiral celo Apple? Kaj pa ovalni koti in nežno na strani zaobljena robova? Tako ali drugače je osmi galaxy S, ki pride v inačicah 5,8″ in 6,2″, elegantna in poželjiva ploščica, dasi oblikovno izhaja iz sedmice edge. Barvne opcije so sicer le črna, srebrna in siva. Minus pa je precejšnja zmikljivost, saj sta obe plati docela stekleni in je ovitek domala nujen.


Zaslonska širina, pomagača plitvina

Za novo proporcijo 18,5 : 9 napram doslejšnjemu standardu 16 : 9 so se odločili tako zavoljo videa, ki se približa kinoformatu, kot na rovaš dodatne vrstice ikonic in centimetra v programju. Aplikacije z neskončno, ‘skrolabilno’ vsebino s tem nimajo te­žav, naj gre za zemljevide, družabna omrežja ali brskalnik. Tiste s fiksno grafiko, recimo špili, delujejo v izvirni obliki z nekaj črnega roba ali jih na na silo raztegneš. Slednje ponekod funkcionira, drugod ne. Videopredvajalniki načeloma slikosučejo od roba do roba, kar je videti prav izvrstno, pri čemer kakopak igra vlogo takisto vrhunski AMOLED-sijaj z razločnostjo 2960 x 1440 in nalepko HDR. Tankorobi ustroj je možen na račun odpovedi fizičnemu domačemu gumbu, s čimer Samsung po sedmih generacijah uvaja nazaslonske ikonice. Samo po sebi to ne moti in srednja ima celo vibratorski odziv, je pa neposrečen položaj bralnika prstnega odtisa na zadku. Namesto preizkušene sredine so ga umestili ob fotoaparat, kar je dvojna neumnost. Je previsoko za naraven položaj normalno dolgega kazalca, za nameček pa prst pomotoma vselej položiš na lečo!

Temu Samsung pravi neskončen displej. Mogoče prehitevajo z oznako, kajti v nekaj letih bo šel okvir sigurno preč po vseh stranicah. A dandanes je taka zapolnjenost silhuete velik dosežek. Zaradi podaljšanega razmerja ima YouTube dodatno ikonico za proporcionalni razteg videa. Visokosijajen (tudi na sončni svetlobi) in izredno barvit ekran naredi zretje uživaško, zmoti le monozvok.

Poleg odklepanja s prstnimi vijugami S8 uvaja eks­perimentalno razpoznavo šarenice, ki jo je lani demonstrirala lumia 950. Tako imenovanega iris scana ne gre mešati z retinal scanom. Slednji temelji na žilicah v mrežnici, tale pa na vzorcu barvnega kolobarja okoli zenice. V ta namen ima telefon dodatno IR-kamero, ki rdeče zasveti. Pristop ne deluje najbolje, kajti treba je nekam nenaravno zreti v zgornji rob, in niti tedaj odklep ni instanten in zajamčen, zlasti ne na soncu. Toda v kombinaciji s prstnim čitavcem se fon naglo aktivira. Še ena hardverska malenkost je dodaten gumb na levi strani, ki prikliče pomočnika Bixbyja. Z njim kani Samsung tekmovati z Googlovim asistentom, Cortano in Siri, razvili pa so ga bivši Applovi programerji, zbrani v zagonskem podjetju Viv Labs. Korejci so jih enostav­no kupili, saj se zavedajo pomembnosti beleženja osebnih podatkov, ako hočejo biti več od izdelovalca pikslov in tranzistorjev. Bixby je štartal prav z S8, vendar bo sčasoma postal del ekosistema, ki sega od pametne bele tehnike prek nosljivih digitalij do avtonomnih avtomobilov. Sluga je sicer še močno zaostal in streže le z vremenskimi, opomniškimi karticami in zanimivimi članki ter na fotkah kao prepoz­nava artikle in krajevne znamenitosti. V času pisanja nima enega samega aduta v primerjavi s prej omenjeno družbo. Niti razpoznava amerikanščine še ne deluje. Googlov pomagač s tem seveda ni odpuščen, škoda pa je, da se dotičnega gumba ne da vezati na kakšno drugo opravilo.

Očesno odklepanje bi bilo bolj praktično, če bi zaznalo dvig pred oči in se samodejno vklopilo. Zdaj je treba namreč mobilnik najprej obuditi z gumbom in/ali podrsom, da gre v razpoznav­ni na­čin. Takisto je nepraktično biometrično aktiviranje ploščice, ki je na mizi pred teboj ali v avtomobils­kem stojalu: prstni odtis je zadaj in za prepoznavo oči se moraš skloniti nadenj. Lahko pa nastaviš varne cone, kjer se fon ne zaklepa, recimo v avtu ali na domačem wi-fiju.


Vršac železnine, dvojne mečine

Srček evropske osmice je v 10-nanometrski tehnologiji izdelano čipovje exynos 9 z dvema četverojed­ro­ma, 2,3-gigaherčnim za urne opravke in 1,7 za šte­dilniške. Gre za najhitrejšo mobilniško rešitev ta hip, močnejšo od snapdragona 835, ki bije v ameriški verziji S8. V primerjavi s predhodnikom je sintetični doprinos celo do četrtine, dočim se v praksi vsa ta moč izrazi le pri ukvarjanju z videom, v VRu in pri nekaterih zahtevnih igrah tipa Injustice in As­phalt Extreme. Samsung začuda ni sledil dvoučnosti tekmecev in zadnja kamera ostaja 12 mega z zas­lonko f/1,7. Posnetki so v tem razredu sicer vrhuns­ki, le bližnji selektivni fokus, s katerim se ponašata huawei P10 in iphone 7, je umeten in neprikladen. Dodani filtri in učinki, ki bolj pritičejo cenenim dolsnetim nucnikom, ne doprinesejo veliko, medtem ko bodo sebkarji pozdravili res dobro prednje oko. To avtofokusirano zajema z 8 megapikami in v načinu HDR ter odpravlja dermatološke hibe. Omembe vreden je še najsvežejši bluetooth 5.0, ki omogoča višje hitrosti, domet 200 metrov in povezanost dveh naprav hkrati! Preostali hardver je prilično nespremenjen: monozvočnik, SD-razširitev, barometer in merilnik srčnega utripa ter krvne oksigenacije. Vodilo-polnilo je USB-C, dočim klasični jaka za slušalke ostaja. Aparat je tudi vodoodporen, to pot celo do poldrugega metra globine.

Levo so Bixbyjeve pametne kartice, vendar je pomočnik na začetku poti in ga Googlov butler, ki kaže delnice, športne rezultate, prometno zgoščenost in še marsikaj, močno prekaša. Je pa boljši od konkurence S Health. Poleg korakov meri občo aktivnost, beleži tek, kolesarjenje in počepe ter pošilja izzive. Des­no je Samsungov Kids Mode s talkingtomastimi špilčki. Škoda, da ni prednaložen.

Vmesnik se odslej imenuje ‘experience’. Softver je prijetno oblikovan in zloščen, a mu podvojenost prog­ramč­kov ne dela usluge. Troje oblačnih shramb, dva kaslca, dve galeriji, dva koledarja, dve štacuni … Uporabnik iphona se temu upravičeno smeji. Kakšnih izpostavitve vrednih oziroma sila uporabnih novih prijemov okolje ni dobilo, bolj dodelave obstoječega. Najboljši od Samsungovih nucnikov je fizkulturni S Health, ki je lepo napredoval, medtem ko za obstoj dobrega otroš­kega okolja, avtomobilskega modusa in glasbotvornega orodja Soundcamp ve malokdo, saj jih je treba dol­sneti z njihove neprivlačne štacune. Znotraj sistema je mnogo galaxyju lastnih malenkosti, recimo varna mapa za (s)porno vsebino, špilavska orodja z zajemanjem videa, hitri časovni in lokacijski opomniki ter uporaben fičr ‘always on’, ki prikazuje uro in po novem celo sliko v ugasnjenem režimu. Pogrešam pa potrk po zaslonu za instantno obuditev, boljše sporočilne predoglede, lepše fotografije ob klicu, samodejno kolobarjenje tapet nalik huaweiju in res uporaben detajl z motorole, da potreseš fon za prižig lučke.

Razdeljen pogled je zaradi višjega zaslona nemara bolj koristen, a v resnici ne baš. Na drugi sliki je Samsungov Game Launcher, ki hrani vse špilavske ikonice, preprečuje nadležne klice med partijo Hearthstona in snema igranje s pačenjem ter komentiranjem vred. Opomniki na zgrešene klice in naloge so na polovici uporabne poti. Najbrž bodo prišli bolj prav ob sposobnejšem Bixbyju oziroma glasovnem ukazovanju. Na zadnji sliki pa je eden od prednaloženih ’učinkov’ samoportretiranja. Prednja kamera je vrhunska, softver pa popravlja perspektivo in kožo.

Ob koncu dneva S8 ni popoln telefon, je pa najbolj dovršen in najbolj napreden. Predstavlja železninski vrhunec v vseh pogledih in dovolj privlačno ter poceni VR-platformo. Baterijska vzdržljivost je glede na ostale paradneže nadpovprečna in se elektrificira bistveno hitreje od iphona. Če malce pošpekuliram, je baterija po debaklu z notom 7 nedvomno najbolj varna od vseh. Dodana vrednost so priložene zelo kakovostne slušalke mojstrov AKG Acoustics. Nadalje vsebuje največ praktičnosti, od vodotesnosti, ki omogoča podgladinsko fotkanje, in neprestanega prikazovanja ure prek res hitrega polnjenja, tudi brezvrvičnega, do sistemskega spodbujevalnika telesne aktivnosti. Za nameček prinaša novo formo, ki priteguje poglede. Samsungov ekosistem sicer ne more parirati Applu in ima par mimosunkov. Toda kljub temu je daleč najboljši in z največ potenciala na androidni strani. Poceni ta zadnji krik tehnike seveda ni, saj 64-gigabajtnež košta 800 oziroma 900 evrov v povečani izvedbi ‘plus’. Ampak kdorkoli se ozira k najjačim modelom, v mojem videnju ni druge mož­nosti in je še lep čas ne bo.

Računalnik iz žepa, ko okrog se potepa
Poleg očesne prepoznave ima S8 še eno stično točko z lumio 950. Ta je prinesla priključni dodatek continuum, ki je telefon sparil z mišjo, tipkovnico in zas­lo­nom, Samsung pa ponuja 170-evrski DeX, ki počne taisto. V osnovi je to okrogla škatlica nalik plas­tič­nemu pepelniku, v katero vtakneš napajalno in video­žico ter nanjo postaviš fon. Na sistem gre mod­ro­zoba ali USB-priključljiva periferija. Ko vse to pripneš, se na monitorju ali teveju pojavi predelana, desktop varianta Androida. Operiraš z miško in tipkovnico, alt-tabaš, odpiraš in pomanjšuješ okna ter si skoraj normalno raču­nal­niško opravilen. Sistemske aplikacije, od pošte do galerije, so vse prilagojene te­mu modusu in bolj praktične. Samsungov brskalnik recimo privzeto nalaga neokrnjene strani, ne mobilnih verzij. Izboljšana je takisto Microsoftova pisarna, ki je na velikem zaslonu videti čisto zaresna. Prav tako je mogoče uporabljati telefonične funkcije – natipkati SMS ali zvočniško sprejeti klic.


Večina nucnikov takega okolja seveda ne podpira oziroma ne izkorišča. Sem sodijo Googlovi, kjer najbolj izstopa tipično mobilniški in posledično ne prav uporaben Chrome. Nekateri programčki imajo težave z vmesnikom ali sploh ne delujejo. Za igre povečini to ni in če že štartajo, so v oknu in ne podpirajo miške. Tudi odzivnost ob številnih oknih s pestro vsebino hitro pade. (Da telefon takrat res gara, pove hladilni ventilator, ki je v posteljici.) Zato mi je kljub DeXovi navidezni zanimivosti uganka, kdo točno ga bo z zadovoljstvom uporabljal. Terja namreč konkreten strošek, troganje škatle, kablov, tipkovnice in miške ter iskanje prostih monitorjev. V hotelski sobi pač ne moreš tipkati dokumenta na televizorju. Če si lahkih nog naokrog in bi rad za silo besedilil kjerkoli, je nedvomno boljša rešitev otipkovničena tablica, kakršne opisujemo nekaj strani naprej.

VR-šlem ni sploh problem
Sočasno z novo galaksijo so Seulčani splovili še črno posodobitev naglavnika gear VR, ki je skupen projekt z Oculusom. Sama inštalacija, v katero vtaknemo mobitel, je lažja in zračnejša, a podobna prejšnji beli: leče s 101-stopinjskim kotom, ročno ostrenje, drsni križec in še nekaj tipk ter vgrajen kiloherčni gibalni senzor. Novost pa je kontrolnik s pritiskovalno-božalnim več­smer­­ni­kom, petelinom in mahalno zaznavo. Zdaj ni več treba nepraktično držati roke na glavi oziroma pritiskati po vizirju, marveč naravno kažeš na ikone, ročno pištolomeriš in gibalno sabljaš. Da sta pogled in merek ločena, osmisli in omogoči marsikatero novo izkušnjo, kajti prej je bilo ciljanje zvezano s sukanjem glave. Starejše titule ali take, katerih mehanika je v premikanju glave, ročnega kazanja ne podpirajo, vseeno pa s kont­rolnikom klikaš. Prirejenih in naprednih naslovov je kar nekaj, recimo šicanje zombijev Drop Dead, pravljično povezovanje zvezd Night Sky, sestavljanje plastičnih modelčkov Monzo VR in slikanje po etru Paint VR. A ne ti ne številni drugi izdelki resnici na ljubo niso čisto nič posebnega. Ni namreč ene same aplikacije, ki bi nadmoč­no demonstrirala mobidično VR-3D-mahanje. V prvoosebnih dirkalnicah ti postane slabo, ugankarske prvoosebnice so brezveze, srhljivke v temnih bajtah ti zgolj mečejo strahce v obraz, streljanje kadavrov in vesoljskih ladij pa je na rav­ni igralnic v devetdesetih. Če bi večino teh vsebin gledal na navadnem zaslonu, se ob njih ne bi zadržal niti pet minut.


Saj se pozabavaš, prevetriš stereoskopske predstavitve in obkrožujoče filmčke, pogledaš trorazsežno interaktivno knjigo, se spustiš v globokomorje in poletiš skozi osončje. Vendar imajo ta doživetja kratkoročen privlak, in še tega zavoljo frišne tehnologije. Resda je rešitev brezvrvična, maska dovolj ergonomična, vmesnik dober in v špilu si zelo hitro. A po drugi plati je grafika neprimerljiva že s playstation VRom, kamoli s PC-rešitvami. Pikslavost je očitna in 60-herčno osveževanje zaznavno (domači sistemi imajo 90 oziroma 120). Velik je takisto drift, kar pomeni, da se bodisi vizir bodisi kontrolnik odkalibrirata in kar naenkrat za naravnost gledaš levo, z roko pa meriš v desno. Na srečo je ponovno umerjenje stvar ene tipke. Poleg tega se gear VR ne zaveda prostora. Ne moreš se premakniti pol met­ra v stran in pogledati za vogal ali s kontrolnikom seči v globino. Nagibanje je vse, kar je mogoče. Zato špili tipa Job Simulator, v katerih z rokami precizno grabiš reči, niso možni. Tudi slikanje v Paintu ni primerljivo s Tilt Brushem na vivu. Tu se moraš po prostoru nenaravno premikati s kurzorjem in čopič barva le po ravnini. Tam pa hodiš po prostoru, vlečeš vsesmerne sledi po zraku in gledaš kreacijo z vseh zornih kotov. Znot­­­raj ekosistema obstaja še kopica nucnikov, kot so YouTube, galerija, brskalnik in Net­flix, ampak vse to je bolj kot ne hec. Navkljub navidez precej­š­nji razločljivosti ekrana je res­nična slika nejasna in na oko velika vsega 1024 x 1024. Mi na kraj pameti ne pade, da bi tako zrl film ali čekiral FB.

Kratkoročno zabavno zlaganje modelčkov Monzo VR.
Headshotanje kadavrov Drop Dead za 10 evrov.
Docela brezvezno slikanje Paint VR.

Zapisano zveni, kot da je gear VR neuporaben, nepriporočljiv kos plastike. Vseeno ni tako, zakajti komplet košta 130 evrov oziroma ga nekateri operaterji prilagajo zastonj k S8. Kot tak je za navdušenca nad tehnikalijami čisto soliden prvi korak v navidezno resničnost. Nekaj doživetij ipak nudi in softver se bo razvijal. Je pa res, da kao boljše igre niso ne zastonj ne poceni, saj koštajo deset in še več evrov, medtem ko demotov praviloma ni. Precenjenost je samoumevna: lačni novih svežih doživetj bodo keširali. In nato bentili pičlo vsebino oziroma dejstvo, da bodo kljub vložku igri namenili vsega pol ure. Penis v usta in to … Mimogrede, novi Samsungov šlem ima oba USB-priključka in je združljiv celo z modelom S6. A sam menim, da bo tisto pravo šele note 8 s 4K-zaslonom.

The Manor, ena od VR-srhljivk na prvo žogo.


Za popoln spomin obkrožujoče bolščim

Škljoc. Ujet ni ozkokoten prizor, marveč celoten odtis pro­s­tora: spredaj, zadaj, dolaj, spodaj. Pri filmanju se to zdi še bolje, saj se med ogledovanjem dinamično oziraš naokrog po gibajočem dogajanju in se počutiš, kot da bi bil v resnici tam. Ne samo to: na tak način se da obkro­žu­jo­če doživetje, recimo koncertno vzdušje, v istem trenutku streamajoče deliti na Fejsiču in Tubiču. Vse to so možnosti Samsungovega geara 360 z letnico 2017, najnovejše sferične kamere. To je dvoočesna priprava, ki na vsako stran zre 180-stopinjsko, pamet pa nato obe videnji zlepi. Gledavec se po tej obkro­žu­joči panorami ozira z nagibanjem ploščice, premikanjem miš­ke ali z rabo VR-naglavnika. (Da ne bo pomote, slika seveda ni 3D.) Za razliko od lanske krogle je letošnji model bolj ploščat, stoji sam od sebe in tudi držati ga je bolj praktično. Ima stika­la in displejček, zato zna delovati samostojno, vendar je most z enim od novejših galaxyjev ali iphonov (drugi androidneži niso podprti) obvezen za presnemavanje ali pretoč­nost v živo. Je 250-evrska priprava obvezen pripomoček za nekoga, ki se rad fotoizraža?


Jedrnat odgovor: še vedno ne. Odsvet se začne pri splošni slabi kakovosti zajetega materiala. Samsung je lanskih skupnih 30 megapik znižal na 15 in zaslonko priprl na F/2,2. Fotosfere imajo pičlih 5,5 K pikslov naokrog in so milo rečeno švoh, video pa je še slabši. Nadalje izkušnji gledanja zavdata privzeto pačenje perspektive med sukanjem pogleda in opaz­no stičišče obeh polobel, ki os­taja moteče kljub bolj skupaj pomaknjenima lečama. Zlasti gr­do je, če gre šiv čez človeka.
Enako bedno je, da se pri snemanju iz roke res neprivlačno vidijo porezani prsti. Ne rečem, da se s tako pripravo ne da ustvariti zanimivih posnetkov na vrhu hriba, na sejmu ali v družbi ok­rog mize. Toda v končni fazi je to hecanje. Vsakdo bo raje videl kakovostne navadne fotke. Tudi zato, ker fotosfere niso splošen standard. Gre sicer za navaden zapis JPG ali MPG, a v krogelno projekcijo ga spremenijo samo Samsungova in Googlova galerija, Facebook in YouTube. Pripenjanje v mail ali MMS in gledanje na TVju in celo v računalniških programih botruje neuporabni izvorni ravninski zaplati. Za najboljšo izkušnjo si mora gledalec na glavo povezniti VR-čeber. Kar seveda ni dopadljivo.


Možno je filmati s 60 (1080p) ali celo 120 sli­či­cami, kar je obvezno za neboleče gledanje skozi gear VR. Nadalje je poleg obkrožujoče projekcije na voljo tudi smešna inverzna, tako imenovan ’maj­hen planet’ (primer je slika spodaj). Gear 360 se da uporabljati tudi kot klasično enooko kamero, s čimer zajameš zelo široke kote. Spodaj je navoj za na stativ oziroma palico. Prav tako programček po novem omogoča zapis ogledovanega prizora v navadno fotografijo (prej si moral za kaj takega narediti screen­shot). Ampak zavoljo prej popisanih malusov 360-kamera enostavno nima vrednosti oziroma je na zadnjem mestu vseh mogočih fotozajemalk.

Dodaj odgovor

Vaš e-naslov ne bo objavljen. * označuje zahtevana polja