Džanki in moje dvokolo

“Netko mi je ukrao biciklu, jer ga nisam dobro vezo lancom!” Z Borinimi besedami sem že nekoč otvoril pisanje, a kaj, ko se mi je v zadnjih treh letih neprilika še nekajkrat ponovila. Pa nisem malomaren ali celo naiven, da nepriklenjeno kolo puščam na štacjonu čez noč. Ne, sunili so mi ga iz kletnih prostorov, priklenjenega na ograjo in za nameček iz avle naše poslovne zgradbe. GPS-ključavnice na žalost še niso dovršene, zato sem vselej le sočno preklinjal zlo srečo. Toda v zadnjem primeru se je razpletlo v mojo korist. Naša bajta ima namreč več kamer kot resničnosti šovi, zato sem si brezsramno dejanje očitnega džankija lahko pogledal z različnih zornih kotov. Dasi se od posnetka bradate pojave s kapuco nisem nadejal uspeha, je bila fortuna na moji strani. Organi pregona so opico prepoznali in jo prijavili. A kljub temu so bili obeti slabi, kajti zadetka niso našli, kolo je bilo zagotovo že v istem dnevu prodano naprej, njemu pa bržda ne bi bilo česa vzeti. Menil sem, da bo storilec dobil simbolično kazen, nakar bi ga sam kvečjemu civilno tožil za odškodnino. Vendar me je razplet presenetil.
V naši zakonodaji obstaja postopek, ki se mu reče odložitev kazenskega pregona. To je izvensodno reševanje spora, v katerem se stranki soočita, omilita kriminogeno situacijo in dosežeta pobot. Na tak način se ne jemlje časa sodišču, oškodovanec ima možnost uveljaviti svoje interese oziroma zahtevati odškodnino, osumljenec pa se izogne sodnemu pregonu, hudodelskemu dosjeju in kazni. Toda človek bi pričakoval, da se po tej poti rešujejo medsosedski odnosi, zmikavstvo v samopostrežbi, neplačevanje preživnine in slični manjši prekrški. Potoma! Zakon pravi, da postopek velja v splošnem za kazniva dejanja, za katera je predpisan zapor do treh let! Sem so vštete konkretne goljufije, povzročanje telesnih poškodb, premoženjski delikti in takisto kraje koles. Na oškodovancu je, da tožilcu predlaga ukrep zoper storilca. Na izbiro so poravnava škode, plačilo dobrodelnega prispevka, opravljanje družbenokoristnega dela ali terapija. Sam sem kajpakda sem zahteval poplačilo, čeprav se mi je to glede na lopovovo nezaposlenost, odvisnost in sceloma zavoženo življenje zdela jalova terjatev. Ampak so ga podučili, da če ne da gotovine v pol leta, gre v keho.
Da bom dobil vrnjeno polno ceno za dva tedna staro odtujeno kolo, je v redu. Vseeno pa je sporočilo zgodbe po mojem zgrešeno. Drzna tatvina, ki ni zanemarljiva, bo ostala namreč pred državo nekaznovana ter celo nevpisana v kartoteko. S tem se tveganje ob krajah koles, ženskih torbic, avtoradiev in najbrž tudi poceni avtomobilov drastično zniža. Če storilca dobijo, bo ta zgolj vrnil ukradeno, brez konkretnega odgovarjanja ljudstvu. Nadalje je taka razrešitev zavržen potencial za širše pregananje kriminala, saj takile tiči kradejo zato, ker imajo pri roki odkupovalca. Unčiti bi bilo treba mafijo, ki poceni kupuje in nato preprodaja v Avstrijo ali Romunijo. A v mojem primeru opice narkomanske sploh niso pobarali, kam je kolo šlo. Sam sem sicer dobil majhno zmago, toda družba pri odlogih kazenskega pregona zopet tovrstne storilce zgolj puši. Da bo bednik odplačal meni, bo brez bicikla ostalo pet drugih Ljubljančanov.

Dodaj odgovor

Vaš e-naslov ne bo objavljen. * označuje zahtevana polja