Zvezdam naproti

Kje se prične vesolje? Čigava raketa se ga je najprej dotaknila? Kaj smo imeli pri tem Slovenci? Kdo je prvi zadel Mesec? Kolikokrat smo na njem sploh pristali? Kako visoko so sateliti? Zakaj Zemlja ne pade v Sonce? Kdaj gremo na Mars? Koliko stane turističen ogled vesoljske postaje? LordFebo se znova loti vesoljskih kronik, tokrat človeških in človekovih odprav v skrivnostno, a tako privlačno črnino.

“Človek se ozira v nebo, od kar mu hrbtenica to dopušča. V prvi vrsti ne s filozofskimi vprašanji, od kod prihaja in kam gre, marveč predvsem iz preživetvenih razlogov. Od zgoraj namreč pritekata voda in toplota, potrebščini, ki omogočata živ­ljenje.” Tako sem pred leti otvoril vedež o nastanku stvarstva, zdaj pa te misli nadaljujem z iztočnico za novo zgodbo. “A videl je ptice in postal je zavis­ten. Po­nižnost do nebes se je umaknila prevzet­ni želji po letanju. Kar mu je odrekla narava, je hotel nadoknaditi z umom. Naposled mu je uspelo seči po nebu in bil je prevzet nad svobodo zrakoplovbe. In ko je zma­njkalo sinje modrine, ga je zamikala vsemirska črnina.”

V nebo
George Cayley leta 1853 najbrž ni bil prvi, ki je plul po zraku, saj zgodovinopisje pozna mnogo bajeslovnih, naključnih in znanstvenih zgodnjih letavcev. Bil je pa Anglež prvi, ki je svoj jadralni projekt znanstveno dokumentiral in utemeljil štiri letavne sile: težo, vz­gon, potisk in upor. S tem je postavil temelje aerodinamike in s tem letalstva.
Na teh osnovah se je zvrstilo pol stoletja posnemovalnih eksperimentov, vsak malce boljši in naprednejši. Glavno vodilo je bil popoln nadzor, za kar je bil pogoj lasten pogon. Sprva so kaskaderski izumitelji testirali letalne priprave s parnimi motorji, a preboj je uspel bratoma Wright z bencinskim agregatom. Njun polet leta 1903 velja za prvi posrečen poskus s samognanim frčoplanom. Le dekado kasneje pa so leteči stroji že streljali eden na drugega …

Rakete na trdo snov, recimo na smodnik, so Kitajci spuščali že v trinajstem stoletju. Tamkajšnja legenda pripoveduje o brihti Wan Huju, ki je hotel po­leteti z raketno stolico, a je pretiraval in ga je razneslo. Da to ne bi šlo, sta potrdila mythbusterja.

Ko je človek enkrat za silo osvojil ptičji prostor, je pričel razmišljati o novih mejnikih. Teoretične principe v zvezi s težnostjo so fiziki navsezadnje poznali. Krožnice je opisal Kepler, Galilei je izračunal pos­pe­šek prostega pada, ubežno hitrost je pogruntal Newton … Toda šele v začetku 20. stoletja so znanstveniki vsa ta dognanja nebesne mehanike strnili v konkretne študije o doseganju velikih višin in vesoljskih potovanjih. Povod je bila raketa na tekoče gorivo, ki sta jo neodvisno iznašla Rus Konstantin Ciolkovski in Američan Robert Goddard. Pogon, ki ne potrebuje kisika iz zraka oziroma deluje v vakuumu, ter oblika plovila, ki ne leti na podlagi zračnega vzgona kril, sta bila nujna predpogoja za kakršnokoli vesoljstvo. Fantazijske odprave na Mesec, kakršne je ljudstvo poznalo iz znanstvenofantastičnih del Julesa Verna in Georga Meliesa, se niso več zdele tako nedosegljive.

Šele Goddardov preizkus tekočega raketnega goriva je omogočil resno poseganje po nebu. Prvi primerki so uporabljali etanol, kerozin in dušik, dočim je reakcijo omogo­čil tekoči kisik (ponarodela oznaka zanj je LOX). Princip je enostaven: komponenti pri izgorevanju tvorita zelo vroč plin, ki se razteza skozi drobne šobe. To mu da hitrost, s či­mer se ustvarja potisk. Tekoče gorivo je bolj učin­kovito in ga je moč za razliko od trdega dozirati, ugasniti ter znova prižgati. Vseeno se za pomožne pogone uporablja tudi trdo, saj je cenejše in lažje za rokovanje.

Manj znano je, da se je poleg omenjenih očetov raketarstva v anale zapisala naša gruda. Avstroogrski inženir slovenskega porekla Herman Noordung Potočnik je leta 1928 izdal knjigo Problem vožnje po vesolju – raketni motor. V njej je naš učenjak postavil celovito izhodišče astronavtike in nanizal mnogo argumentiranih odgovorov na ovire pri odkrivanju vsemirja. Predvidel je celo orbitalno postajo in zlorabo vesolja za orožarske namene. Če Potočnik ne bi kmalu zatem pri šestintridesetih letih umrl za pljučnico, bi bila njegova vloga pri potovanjih v brezmejnost dosti večja. Njegovo delo je vplivalo na oba vesoljska programa, ameriškega in sovjetskega, poklon pa je našemu Hermanu izkazal tudi Kubrick, ki se je v Odiseji 2001 zgledoval po njegovih ilustracijah.

V knjigi, ki je izšla v slovenščini šele mnogo desetletij kasneje in jo je moč zastonj sneti z Noordung. info, je Potočnik popisal čisto vse alineje vesoljskega poleta, od konstrukcije vozila, pogona in goriva prek vseh fizikalnih pojavov do pridobivanja elektrike ter ustvarjenja umetne težnosti na vesoljski postaji. Neverjetno zanimivo branje!


Definicija vesolja

Izraz vesolje nima jasne definicije. Gre za prostorsko-časovni kontinuum, v katerem sobivata snov in energija. V povprečju je to idealen vakuum z gostoto par vodikovih atomov na kubik in temperaturo nekaj kelvinov. Ampak za ta članek ni toliko pomembno ‘kaj je vesolje’, marveč ‘kje je’ oziroma ‘kje se začne’.
Naš planet obdaja atmosfera, plašč plinov, ki ga drži skupaj Zemljina gravitacija. Večina mase ozračja je zgoščena na prvih 15 kilometrih, čemur rečemo troposfera. Drugi obroč je stratosfera, kjer je največji del ozona, ki ovira pot ultravijoličnim žarkom in daje nebu sinjino. V mezosferi, ki sega od 50 do 80 kilometrov visoko, zgori večina meteorjev. Nato se prične 600-kilometrski sloj termosfere, čemur sledi poslednji pas, eksosfera. Redki vodikovi in helijevi atomi tod ne trkajo več prosto med seboj, marveč se obnašajo po pravilih kozmosa in so vpeti v krožnice. Na točki, kjer jih sila sončnega sevanja iztrga iz ujema gravitacije, se Zemljina atmosfera dokončno zaključi. To je na okoli 190 tisoč kilometrov nad površjem oziroma na pol poti do Lune.

Hubblov teleskop, dobra dva metra široko kukalo, je 560 kilometrov visoko. Mednarodna vesoljska pos­taja je še bliže. Je to sploh vesolje? Uradno je, reče pa se temu pasu nizka orbita in z izjemo misij Apo­llo astronavti dlje niso šli.

Uradno smo rob vesolja postavili dosti niže. Mad­žars­ko-ameriški fizik Theodor von Karman je zagovarjal mejo tam, kjer bi moralo klasično letalo, da bi se obdržalo v zraku, leteti s tirno hitrostjo, oziroma tam, kjer postane vpetost v orbito sploh mogoča. Izračuni so se približali razdalji sto kilometrov od površja. Mednarodno zrakoplovno telo FAI (Fédération Aéronautique Internationale) je predlog sredi prejšnjega stoletja sprejelo in odtihmal se na tej višini prične vesolje, mejniku pa pravimo Karmanova ločnica.
Taka definicija je dobrodošla iz več razlogov. Rabi kot opo­ra za beleženje dosežkov, loči astronavtiko od aviacije in je osnova za vesoljsko pravo, saj razmejuje državni zrak od nikogaršnjega prostora. Pogodba o vesolju pravi, da je vse nad Karmanovo linijo, vključ­no z Mesecem in ostalimi nebesnimi telesi, neosvojljivo, na voljo vsem in izključno za miroljubne namene. Namestitev orožij za masovno uničevanje je prepovedano tako v orbiti kot na skalah.

Američani so mejo vesolja postavili na 80 kilomet­rih, zato so dobili astronavtsko broško mnogi piloti raketoplana X-15, četudi je do Karmanove me­je uspelo priti le enemu (1967). Drugače je tole že davno upokojeno ekspirementalno letalo ame­riš­ke vojske brez pravega namena. V zrak ga je dvig­­nil bombnik B-52 in še vedno drži avionski rekord hit­rosti: 7200 km/h. (Najurnejše neraketno letalo je drugače SR-71 blackbird – 3500 km/h.)


Vesoljska tekma se prične

Za časa Potočnika se je človek povzpel na dobrih deset kilometrov višine, medtem ko so se baloni brez posadke dvignili še trikrat više. A njegovi postulati so pomagali nemškim raketnim znanstvenikom z Wernerjem von Braunom na čelu, da se je človeški objekt pofočkal v vesolje že leta 1942. Kasneje začrtano mejo sto kilometrov je namreč prva prečila nemška teroristična raketa V-2, dasiravno je bil njen namen sejanje smrti med Londončane, ne odkrivanje nebes. Baje so poskusi navpičnega leta dosegli celo višino 200 km.

12-tonska in 14-metrska raketa V-2 je bila drago in neučinkovito orožje, saj je stala za štiri bombnike, 3000 izstrelitev pa je vzelo ‘komaj’ okoli 7000 živ­ljenj. A njen namen je bil psihološki. Raketiranje je bilo nekaj novega, radars­ke zaznave ni bilo, protiobrambe prav tako ne in zaradi leta s štirikratno hitrostjo zvoka je projektil priletel v čisti tišini.

Nacistični raketni program je bil iztočnica vesoljske tekme, ki se je začela kmalu po drugi svetovni vojni. Američani in Sovjeti so namreč planili po nemškem znanju in zasegli stotine vagonov raketne tehnike, pri čemer so prvi dobili von Brauna in njegove sodelavce iz slavne vasice Peenemünde. V strahu pred rde­če­armejsko nemilostjo so se znanstveniki namreč raje predali Zahodu. Prvih nekaj let so vsi eksperimentirali in izpopolnjevali zaplenjene primerke V-2 ter v zrak po­ši­ljali mušice, miši, opice in pse. To so bili seveda tako imenovani podorbitalni leti, torej gor in takoj nazaj. Nato sta se v začetku petdesetih obe strani pridušali, da kanita v letu 1957 utiriti objekt v orbito. A kljub moštvu z več izkušnjami in nekaterim uvodnim uspehom, kakršna je prva fotografija z višine 400 kilometrov, ZDA spočetka niso imele sreče.

Prva više razvita žival, ki se je vrnila iz dotika vse­mirja, je bil ruski pes Cigan (1951). Njegova rojakinja Lajka ni imela te sreče, saj je med obkro­že­njem modrega planeta v Sputniku 2 leta 1957 umrla. Resda je bilo tako načrtovano, kajti tehnologija za vračanje iz orbite še ni bila razvita, vendar pes ni bil samodejno uspavan, marveč je zaradi napake zgorel. Najpomembnejši pa je bil ameriški šimpanz Ham (1961), ki je dokazal, da v breztežnosti ni težav z motoriko. Zaradi treninga z metodo elektrošok ali banana je uspešno vlekel ročice in pritiskal stikala ter se po četrt ure afnanja po brezmejnem onkraju vrnil srečno vrnil domov.

Sovjetski program je vodil genij Sergej Koroljov. Čeprav v tistem času javnost, kamoli Zahod, njegovega imena ni poznala, je bil prav on najbolj zaslužen za prednost srpa in kladiva. Veliko zmago je Kremelj dobil 4. oktobra 1957, ko je Sovjetska zveza izstrelila balistično raketo s prvim umetnim satelitom, imenovanim Sputnik. Operacija je bila popoln uspeh. Polmetrska zloščena krogla se je ujela v tirnico 215 kilometrov visoko in v poldrugi uri obkrožila planet. Ker je na kratkih valovih oddajala svoj znameniti bip-bip-bip, ji je sledil ves svet. Naslednje tri mesece kroženja se je Sputnik polagoma spuščal, nakar je po 60 milijonih prepotovanih kilometrih zgorel.

Sputnik je v nebo ponesla vojaška raketa iz izstrelišča Bajkonur. Sprva so planirali tonski objekt, poln opreme, nakar so zaradi naglice oblikovali pre­prosto ter zapomnljivo kroglo s štirimi antenami. Večina tovora 80-kilogramske konstrukcije je predstavljal oddajnik. Od Sputnika kajpakda ni ostalo nič, je pa po muzejih moč videti njegove rezerve.

Sputniška kriza
ZDA so satelitsko tekmo izgubile zaradi nenavadne odločitve predsednika Eisenhowerja. V strahu pred negativnim odzivom javnosti se ni odločil za von Braunovo najbolj napredno raketo Jupiter, saj je šlo za vojaški kos tehnike. Zato so podvig prepustili nepreizkušenemu projektilu Vanguard. Ta je že tako zamujal, nakar je dva meseca za Sputnikom doživel debakel brez primere. Pred očmi milijonov gledalcev po vsem svetu je na višini enega celega metra razneslo raketo in rampo, satelit pa burleskno odkatapultiralo na bližnje polje, kjer je vestno nadaljeval z oddajanjem signala. Naslednji dan so časopisne naslovnice prekrili domiselni naslovi ‘Kaputnik’, ‘Stayputnik’ in ‘Flopnik’. Amerika je bila ponižana in je čez noč izgubila mesto tehnološke velesile. Da je von Braun čez nekaj mesecev s prej sporno vojaško raketo uspešno izstrelil prvi ameriški satelit Explorer, je bila drugorazredna novica.

Raketni inženir Wernher von Braun je bil ključni človek tako v nacističnem raketnem programu kot v kasnejšem ameriškem. Bil je sicer esesovec, vendar ni bil vojak, zato ni imel veliko nacističnega mas­l­a na glavi. Ob poslušanju medvojnih poročil je dejal: “V-2 je delovala odlično, le pristala je na napačnem planetu.” Umrl je leta 1977.

Sputniška kriza, kot so poimenovali ameriško reakcijo po uspehu Sovjetov, se je odrazila v množični aktivnosti. Ni bila na kocki le čast, marveč domovinska varnost, kajti hladni sovrag bi preciznost in zmogljivost vesoljskega programa lahko uporabil za napad. Leta 1958 so zato ZDA ustanovile pomembni agenciji. ARPA (Advanced Research Project Agency – pozneje so dodali predpono Defense) je urad za ravzoj vojaških tehnologij, NASA (National Aeronautics and Space Administration) pa je posihmal ekskluzivno skrbela za civilno astronavtiko. Za nameček so namenili težke milijarde za izobraževanje v fizikalnih znanostih in še več proračunskih sredstev za izgradnjo jedrskih medcelinskih raket.
Kljub vloženim dolarjem je druga stran še naprej dosegala pionirstva. Leta 1959 so Sovjeti s sondo Luna 2 prvič zadeli Mesec, kar je Američanom uspelo šele tri leta kasneje z Rangerjem 4. V obeh primerih je šlo za trde pristanke, preprosto rečeno strmoglavljenja, kajti drugače še niso znali. A največji dosežek je prineslo leto 1961. 21. aprila je raketa Vostok ponesla v orbito 300 kilometrov visoko ekskluziven tovor: prvega kozmonavta, 27-letnega Jurija Gagarina. Kaj prida aktiven dečko v breztežnostnem okolju ni bil, saj je uro in tričetrt le opazoval inštrumente in kramljal z nadzornim centrom, medtem ko je plovilo delovalo samodejno. Po enem krogu so ga povratni motorji usmerili nazaj na zemljo, kjer je uspešno pristal in čez noč postal svetovni junak.

Raketa, s katero so izstrelili kapsulo Vostok, in naslovnica revije Time, ki se je poklonila sovjetskemu uspehu. Jurij Gagarin se v vsemirju ni mudil dolgo. Iz Bajkonurja so ga izstrelili ob 6:07 zjutraj, čez dve uri pa je v kozmonavtski obleki že prestrašil nekega kmeta. Spustil se je namreč drugje, kot so planirali, pri čemer je Moskva šele dekado pozneje priznala, da pilot ni pristal v modulu, kot so dotlej trdili, marveč je iz njega na 7000 metrih izskočil. Dva tedna kasneje se je vesolja dotaknil tudi Američan Alan Shepard, ki se ni utiril v krožnico, je pa plovilo krmilil ročno, medtem ko je bil Jurij le opazovalec.

Svetovni voditelji so podvig pozdravili in optimistično upali, da bosta velesili sredstva poslej raje namenjali raziskovanju vesolja kot oboroževanju. Tudi Kennedy je tekmecem čestital. A obenem je v znamenitem govoru pred kongresom javno napovedal, da bodo vložili vse napore za pristanek na Mesecu še pred krajem desetletja. V ta namen so spočeli program Apollo. Vseeno je Vzhod nadaljeval z nizanjem dosežkov. Leta 1963 so v črnino izstrelili prvo žensko. Potem so trije kozmonavti obkrožili Zemljo le v majicah, torej brez posebnih oblek. 1965. je Aleksej Leonov postal prvi vesoljski sprehajalec. Še leto kasneje je sonda Luna 9 prvič mehko pristala na Mesecu in dokončno razrešila enigmo, da površina ni mehka plast prahu, v katerega bi se plovilo nenadzorovano pogreznilo.

Moskva že od konca petdesetih za kozmodrom uporablja Bajkonur v Kazahstanu. Ker je kraj zdaj v drugi državi, plačuje velike denarje za najem, zato daleč na vzhodu gradi nov center. ZDA ima dve dr­žav­ni lansirni središči, obe na Floridi, čim bliže ekvatorju, da izkoristijo vrtilni moment planeta. To sta Cape Canaveral in Kennedy Space Center. Iz slednjega so izstrelili vse Apolle in space shuttle. V teksaškem Houstonu pa je nadzorno središče. Po svetu je še veliko izstrelišč, ki rabijo po­šilja­nju satelitov v orbito, celo v Keniji in Iranu, a prav nobenega v zahodni Evropi.

O kroženju in satelitih
Mirovanja v vesolju praktično ni. Vse se premika zaradi pospeška iz starih časov, bodisi od velikega poka, bodisi od kasnejših dogodkov, kot so smrti in rojstva zvezd. Ker ni upora zraka, elementi na­če­loma ohranjajo hitrost, medtem ko privlačnost večjih teles poskrbi, da gibanja niso premočrtna. Večina objektov kroži, najsi gre za atome, asteroide, lune in planete, tudi za osončja in galaksije. Ta­ko gibanje ohranja ravnovesje, drugače bi ves drobir po ravni črti odpotoval k najbližji zvezdi. Če bi se recimo Zemlja ustavila, bi jo Sonce pogoltnilo v dveh mesecih. Pogoj za kroženje pa je zadostna hitrost. Planet se mora po krožnici gibati tako hitro, da je odmikanje ukrivljene Sončeve povr­ši­ne enako urno kot njegovo padanje zaradi te­že. Is­to velja za umetne satelite, ki krožijo okoli Zem­lje. Tej fizikalni entiteti pravimo tirna ali prva kozmič­na hitrost in je odvisna od mase osrednjega telesa ter oddaljenosti krože­če­ga objekta.

Na površju Zemlje je tirna hitrost 8 kilometrov na sekundo, vendar je to teoretičen podatek, saj kro­že­­nje pride v poštev šele tam, kjer ga ozračje ne zavira. Tudi na 100 kilometrih višine bi imel objekt kratko življenjsko dobo. Večina vremenskih, vojaških in raziskovalnih satelitov se nahaja v nizki or­biti do 1000 kilometrov nad morsko gladino. Mednarodna vesoljska postaja je denimo na višini 380 km. Tam je tirna hitrost od oka 7 km/s, za en krog pa potrebuje okoli uro in pol. Precej više, na okoli 20.000 kilometrih, so lokacijski oddajniki, kakrš­ni so ameriški GPS, ruski Glonass in evropski Galileo. Ti s 4 km/s obkrožijo Zemljo dvakrat na dan in bodo to zaradi pretežne odsotnosti ovir počeli naslednji milijon let.
Če bi se sateliti, ki posredujejo televizijski program, takole sukali okoli Zemlje, od njih ne bi imeli kaj prida. Zato obstaja posebna vrsta vesoljs­kih oddajnikov, ki navidezno lebdijo nad isto zemeljsko točko. Njihovo kroženje mora biti zato izena­čeno s sukanjem Zemlje, torej en krog na 24 ur, kar lahko dosežejo na višini točno 35.786 km. Zato jim pravimo geostacionarni sateliti. Še dlje v črnino je Luna. Ta večno pada proti matičnemu planetu z enim kilometrom na sekundo, za pot naokoli pa potrebuje 27 dni.


Orbitalna hitrost seveda ne potrebuje dodatnega potiska. Objekti v orbiti krožijo sami od sebe, brez rabe motorjev. A po drugi plati izstrelitev metka s tal s tirno hitrostjo le-tega ne bi utirila v večno orbito. Zaradi kota bi izstrelek prišel na zelo eliptično pot in bi kmalu padel na tla. Seveda pa bi poskus deloval, če bi ga izvedli z dvestokilometrskega stolpa in streljali naravnost.
Naslednja pomembna hitrost je ubežna ali druga kozmična hitrost. Ta je potrebna, da se objekt brez lastnega pogona, recimo izstrelek, reši gravitacijskega objema in gre svojo pot v vesolje. Zopet je fizikalna količina odvisna od sile težnosti in na zemeljskih tleh znaša 11 kilometrov na sekundo. Tudi ta podatek je za enkratno porinjene objekte in ne za plovila z motorji. Raketa s pogonom bo zapustila Zemljo tudi s polžjo hitrostjo, le dovolj goriva bi potrebovala. Obstajajo teorije, da bi izdelali kanon, ki bi lahko izstrelil tovor z ubežno hitrostjo, vendar so zaenkrat najdlje – do 3,6 kilometrov na sekundo – prišli Američani s projektom Harp.


Velik korak za človeštvo
Američani so zaostajali samo na videz in so nanizali vrsto tehnoloških dosežkov, le da niso bili zanimivi za širše množice. V šestdesetih letih so se izstreljevanja vrstila na pol leta, na nebu so ostajali čedalje dlje, stikali so kapsule v zraku in imeli so dosti bolj uporabne vesoljske obleke. Vse to z jasnim namenom pristanka na Zemljinem satelitu. Prva ideja je bila, da uporabijo petstopenjsko raketo, katere zgornji nadstropji bi nadaljevali pot do površine Meseca, od tam pa bi se vrnila le konica. A tak projekt bi bil preobsežen in predrag. Zato so se domislili, da bo en kos ostal v orbiti in astronavte na Luno ponesel le pristajalni modul.

Potek izleta na sivo kroglo je bil naslednji. Na 55 kilometrih višine je od tridelnega Saturna V odpadel prvi kos pogona in rezervoarjev. Ko se je raketa poravnala v smer Lune, je odpadel še drugi kos. Nato se je preostanek odprl in izvrgel dva modula, komandno-servisnega in pristajalnega. Ta sta se zasukala in spojila, nakar je hecna konstrukcija nadaljevala pot v Lunino orbito. Astronavta sta skozi majhna vratca zlezla v kabino pristajalnega vozila in se spustila na tla. Nazaj je odletel le njegov vrhnji del, brez nog in spodnjih praznih rezervoarjev, in predal posadko čakajočemu modulu, nakar se je odcepil in postal ena od mnogih smeti na Mesečevem površju. Komandno-servisni modul se je pred vstopom v Zemljino atmosfero razdelil. Astronavti so se sedeči v špički s padalom spustili v morje, medtem ko je preostanek zgorel.

Za program Apollo so razvili novo raketo Saturn V, ki je bila s stotimi metri in tri tisoč tonami trikrat višja in dvajsetkrat težja od Titana iz prejšnjega programa Gemini. Je že morala biti, saj se je odpravljala 800.000 kilometrov daleč. Da bo zdržala, so dokazali konec leta 1968, ko so trije astronavti v Apollu 8 pr­vič zapustili zemeljski prostor in brez težav desetkrat obkrožili Luno. Napočil je čas za poslednje dejanje.
Apollo 11 se je podal na pot 16. julija 1969 in v treh dneh dosegel Lunino orbito. Pilot Michael Collins je ostal v komandnem modulu, Neil Armstrong in Buzz Aldrin pa sta se spravila v lunarni modul. 20. julija sta uspešno pristala in Armstrong je kot prvi človek na tujem svetu izustil nesmrtni stavek: “To je majhen korak za človeka, a velik skok za človeštvo.” Lunohodca sta zapičila zastavo, namestila zrcalce za laseriranje z Zemlje, nabrala nekaj vreč kamnov in se po dveh urah puščanja sledi v sivi puščavi ter poskakovanja v šestkrat manjši gravitaciji odpravila proti domu. Spoj s komandnim modulom je uspel, enako pristanek v Tihem oceanu 24. julija. Vsi trije astronavti so danes stari 81 oziroma 82 let in še vedno aktivni.

Več kot pol milijarde Zemljanov je na TV-ekranih spremljalo zgodovinski trenutek, ko je človeška no­ga prvič stopila na drugo vesoljsko telo. Vseeno nekateri menijo, da je to največja potegavščina, storjena zaradi propagande, preusmerjanja pozornosti od vietnamske vojne in dejanske nezmnož­nosti takega podviga. Teorij zarote je mnogo, od takih, ki povsem zanikajo možnost obiska Lune, do tistih, ki to sicer priznavajo, ne verjamejo pa, da so posnetki avtentični. Govorice, da je NASA objavila studijske posnetke, ki jih je režiral Kubrick, so se pričele že v sedemdesetih, rodile mnogo knjig in spet oživele z zelo gledanim dokumentarcem Did We Land on a Moon? No, teoretiki zarot si niso enotni in predočajo amaterske dokaze. Stroka je vse njihove trhle argumente ovrgla. Poleg tega bi bi­lo nemogoče poneveriti projekt s tisoči neposredno vpletenimi.
Na zadnjih treh lunarnih odpravah so astronavti uporabljali električna lunarna vozila. Z njimi so prevozili okoli trideset kilometrov na misijo, kar je bilo neprimerljivo s prejšnjimi peš odpravami. Boeing je za ceno 38 milijonov takratnih dolarjev izdelal štiri primerke. Eden je šel v rezervne kose, trije pa so ostali na Mesecu.

Na zadnjih treh lunarnih odpravah so astronavti uporabljali električna lunarna vozila. Z njimi so prevozili okoli trideset kilometrov na misijo, kar je bilo neprimerljivo s prejšnjimi peš odpravami. Boeing je za ceno 38 milijonov takratnih dolarjev izdelal štiri primerke. Eden je šel v rezervne kose, trije pa so ostali na Mesecu.
Čeprav so Sovjeti vzporedno razvijali kar dva projekta za pristanek na Luni, so se soočali s tehničnimi težavami in verižnimi neuspehi. Tudi zato, ker jim je leta 1966 umrl šef razvoja Sergej Koroljov, nakar jih je potrla še smrtna letalska nezgoda Jurija Gagarina (1968). Za piko na i je poskrbela nesreča rakete N1 brez posadke (1969), ki velja za največjo nejedrsko eksplozijo v zgodovini. Razdejanje izstrelišča je lunarni program prizemljilo za dve leti. Američani so v tem času pošiljali odprave na mesec po tekočem traku. Sovjetska zveza se je iz te misije naposled umaknila, saj niso imeli več denarja in motivacije.

Znano fotko Modra frnikola je posnel Apo­llo 17 na poti na Luno iz oddaljenosti 45.000 kilometrov. Podoba je spodbudila naravovarstveno gibanje in postala simbol dneva Zemlje.
Uvodno dejanje vesoljskega prijateljevanja med velesilama je bil skoraj dvodnevni stik Apolla s Soju­zem 17. julija 1975. Stisk rok treh astronavtov in dveh kozmonavtov ter ogled konkurenčnih modulov je bil tehničen in diplomatski uspeh, ki je zaključil vesoljsko tekmo.


Vesoljske postaje

NASA je v polčetrtem letu nanizala kar šest uspešnih izletov na Luno. Zadnji je bil 11. decembra leta 1972, nakar so Sovjeti opravili še nekaj brezčlo­veš­kih pristankov in raziskovanj z osemkolesnim Lunohodom. Zanimanje za obisk naravnega satelita je nato zamrlo, saj po njih ni bilo več potrebe. Obe strani sta se posvetili drugim, bolj koristnim nalogam, takisto sodelovalnim. Predvsem pa vzpostavitvi stalne vesoljske postaje, kakršno si je štiri desetletja prej zamislil Slovenec Herman Potočnik.

Postaja Skylab je bila v orbiti šest let do julija 1979. NASA je imela načrte, da bi jo s prvim space shuttlom dvignila, vendar jim jo je zagodla povečana sončna dejavnost. Ta je ogrela vrhnje dele atmosfere, s čimer se je pričel Skylab spuščati hitreje, kot so načrtovali. Obetal se je nenadzorovan padec ostankov z oceno 1 proti 7, da zadane kakš­no mesto. Mediji so vest koj pograbili in ponujali visoke nagrade tistemu, ki mu kak kos pade na glavo. Na koncu so nezgoreli deli brez škode zgrmeli na Avstralijo, edina kazen, ki so jo Američani utrpeli, pa je bila globa 400 avstralskih dolarjev za smetenje. Baje je niso nikoli plačali.

Pionirski orbitalni laboratorij je bil Saljut 1 (1972), ki je skupaj z nasledniki iz istega programa tlakoval pot prvi modularni postaji Mir. Ta je delovala od leta 1986 do 2001 in bila naseljena večino časa. Še zmeraj velja rekord zdravnika Valerija Poljakova, ki je v njej bival neprekinjeno več kot štirinajst mesecev. Baje mu ni bilo pretirano hudega ne fizično, ne psihično. Obiskali so ga astronavti iz dvanajstih različnih držav, vključno z Američani, ki so na Mir večkrat parkirali space shuttle. Lastne vesoljske opazovalnice ZDA tedaj niso imele. Edina je bila skopi Skylab, ki je strmoglavil že leta 1979.
Spričo Mirove uspešnosti je v devetdesetih pričela Amerika pripravljati postajo Freedom, Evropska vesoljska agencija lasten orbitalni laboratorij Columbus, Rusi pa Mir 2. Toda okleščeni proračuni so prisilili tekmece v združitev projektov v Mednarodno vesoljsko postajo (ISS), čemur sta se pridružili Japonska in Ka­nada. Osnovne module so izstrelili leta 1998 in jih kanijo dodajati še vsaj štiri leta, dočim je napovedana življenjska doba do 2028. Postojanka je neprekinjeno obljudena že skoraj dvanajst let, eden njenih namenov, med katere sodi spremljanje vremena in iskanje temne snovi, pa je podpora odpravi na Mars. Drugače je ISS edini delujoč tovrstni laboratorij. Vsi starejši sovjetski so opuščeni, kitajski Tiangong pa zaenkrat še nenaseljen.

Mednarodna vesoljska postaja, kamor lahko pridejo največji bogataši za par deset milijonov. Objekt je plod sodelovanja večine agencij. Prve module so leta 1998 v orbito dvignili Rusi, prek sto nadaljnih kosov pa so prinesli space shuttli. Zaenkrat je okoli 400 kilometrov daleč, a se vsak mesec približa za dva kilometra. V naslednjem desetletju se bodo morali domisliti, kakšna bo njena usoda.
V nizki orbiti, kjer so postaje in kamor gre največ ve­soljskega prometa, je breztežnost relativna in nepopolna. Iz ena­kega razloga, kot je v ‘zraku’ postaja ali satelit, lebdi tudi astronavt v njem: zaradi kro­že­nja oziroma neprestanega prostega padanja. Je pa čedalje večja težava, da je v tem pasu prevelika gneča, zlasti v obliki majhnih odpadnih kosov, ki jih radar ne zazna. Sedemgramski kovinski del­ček je denimo naredil kar 15-centimetrski krater v steni postaje. Pravzaprav je nenavadno, da je doslej zabeležen le en hujši orbitalni trk. Leta 2009 sta se srečala satelit mobitelnega sistema Iridium in nek odsluženi sovjetski satelit. Rezultat je, da zdaj okoli planeta kroži tisoč koščkov razbitin.


Raketoplan space shuttle

Ko je v sedemdesetih zmanjkalo razlogov za letanje na Luno, se je ameriška vesoljska agencija osredotočila na raziskovanje oddaljene črnine s sondami brez posadke in na redno obiskovanje nizke orbite, kamor so dostavljali satelite in kjer so sčasoma našle prostor vesoljske postaje. Zato je bilo smiselno razmišljati o plovilu, ki ne bo le za enkratno uporabo, ki ga bo mogoče hitreje pripraviti in ki bo znalo normalno pristati, ne da je potrebna mobilizacija vsega ladjevja po svetu ob vsakem vračanju astronavtov.
Koncepti revolucionarnega vesoljskega plovila so nastali že koncem šestdesetih, a resen razvoj se je začel šele v naslednjem desetletju, ko so dorekli končno obliko skupka space shuttle. Tako se namreč uradno reče kompletu, ne le raketoplanu. Zraven sodita glavni rezervoar tekočega goriva (vodik in kisik) in dve stranski, trdogorivni raketi. Za proizvajalca je bil določen United Space Alliance, konzorcij Boeinga in Lockheed Martina. Testni model Enterprise so javnosti pokazali leta 1976, vendar je rabil le letalno-pristajalnim preizkusom, saj je bil brez termične zaščite.

Največji delež pri dvigovanju space shuttla imata stranska raketna motorja na trdno gorivo. Medtem ko ima 400-tonski jumbo jet milijon newtonov potiska, ustvarijo pogoni 2000 ton težkega space shuttla 30 milijonov N. Raketi, ki sta namenjeni pouporabi, odpadeta po dveh minutah, nakar raketoplan pospešuje le še na tekoči vodik, ki mu pri gorenju pomaga kapljevinski kisik. Rezervoar se loči od plovila šele v nizki orbiti in zgori. Raketoplan nato manevrira s pomožnimi motorji. Nazaj grede je space shuttle izključno jadralno letalo, ki sprva bolj pada kot jadra. Na višini desetih kilometrov gre še vedno z nekajkratno hitrostjo zvoka in pristane s 350 kilometri na uro.

Vesoljski krst je space shuttle prestal leta 1981 s Columbio, čemur je v naslednjih tridesetih letih sledilo 134 misij, v katerih so sodelovali še Challenger, Discovery, Atlantis in Endeavour. Program so 2011. upokojili, bilanca pa je pokazala, da kljub navidezni praktičnosti ni bil tako gospodaren, kot so predvidevali. Operativni stroški izstrelitve so znašali 450 milijonov dolarjev. Dva tisoč tehnikov je tudi več kot pol leta finomehanično pregledovalo tisoč koščkov in sistemov, medtem ko je ob skupni ceni projekta skoraj 200 milijard dolarjev posamezna misija koštala poldrugo milijardo. Pod črto je stala vsaka dvignjena tona desetkrat več kot na ruski strani, kjer še vedno uporabljajo klasičen raketni princip izpred petdesetih let. Pozitivnosti so vseeno bile. Sedem, celo osem potnikov je bilo veliko napram Sojuzevim trem, vozilo je bilo v vesolju mnogo gibčnejše in nenazadnje je bilo zmožno pripeljati nazaj veliko tovora.

Malo je znano, da je Sovjetska zveza v osemdesetih spočela program lastnega raketoplana, imenovanega Buran. Bili so namreč prepričani, da ZDA space shuttla niso razvile za civilne namene, marveč prvenstveno za dvigovanje vojaške tehnike. Čeprav so zastavili pet plovil, so dokončali le eno in še to je opravilo en cel samodejni polet v vesolje brez posadke (1988). Nato je zmanjkalo sredstev in ko je razpadla država, je projekt zamrl. Edini Buran se je naslednja leta prašil v kazahstanskem hangarju, dokler se le-ta ni 2002. porušil in raketo uni­čil. Pred časom so na plano prišli podatki, da je bil Buran mišljen za dostavo jedrskega orožja.

Za dodatno shuttlovo draginjo sta poskrbeli odmevni in katastrofalni vesoljski nesreči, ki sta vzeli dvakrat po sedem življenj. Leta 1986 je zaradi slabega tesnila kmalu po izstrelitvi razneslo pomožno raketo od Challengerja. Čeprav to posadke zelo verjetno ni ubilo, so umrli zaradi padca v morje s tristo na uro. Še manj možnosti so imeli potniki Columbie, ki je med vra­ča­njem iz orbite leta 2003 razpadla na višini 60 kilometrov in pri dvajsetkratni hitrosti zvoka. Vzrok: ob vzletu je odstopil majhen del termične izolacije, ki plovilo med povratkom ščiti pred vročino. To je bilo dovolj, da konstrukcija ni zdržala ekstremnih pogojev vstopanja v ozračje.
Ukinjeni program space shuttle pomeni, da ZDA nimajo nobenega sredstva več za pošiljanje astronavtov na Mednarodno vesoljsko postajo, zato morajo za ta servis plačevati Rusom. A ker je to še vedno ceneje, je malo verjetno, da se bodo v kratkem lotili nove verzije takega raketoplana, dasi je idej mnogo. Ena pravzaprav že deluje, toda le za tovor. To je Boeingov malček X-37. Je pa res, da NASA zdaj toliko bolj spodbuja in celo sponzorira komercializacijo poletov, saj se noče docela zanašati na tujska izstrelišča. Sami pa se usmerjajo v odkrivanje drugih svetov.

To niso utrinki, marveč razpadli in goreči deli Columbie. Ena večjih težav, s katero se srečujejo konstruktorji vesoljskih vozil, je aerodinamično segrevanje ob povratku. Rakete in na splošno vsa telesa, recimo asteroidi in drugo smetje, v Zemljino ozračje vstopajo s tirno ali celo višjo hitrostjo, torej nad dvajset tisoč kilometrov na uro. Molekul zraka je vse več in pred objektom se pričnejo gostiti. Stiskanje vsakršnega plina pomeni višanje temperature, ta pa se prenaša na površino padajočega telesa. Rešitvi pred izgorenjem sta dve. Kapsule navadnih raket niso aerodinamične, zaradi česar vroč val ne potuje vzdolž njih, marveč jih na široko obide. Poleg tega so zaradi enkratne uporabnosti iz materiala, ki sloj za slojem izpareva in s tem odvaja vročino. Vesoljski taksi se vročine po drugi plati brani s ploščami iz keramičnih steklenih vlaken, ki so odlična izolacija, a obenem krhka, zaradi česar je prišlo do katastrofe.
Brezpilotni vesoljski letečnež X-37 je štartal kot Nasin projekt, nakar je potihem prešel pod Darpo in postal zaupen. Njegov namen je zatorej neznan. Kitajski časopisi so že razširili zgodbo, da gre za vstop vojske v vesolje. V pripravi pa sta še najmanj dve brezpilotni pristajalni plovili: britanski Skylon in indijski Avatar.


Vesoljske nesreče
Zrakoplovnih nezgod je od Ikarja dalje človeštvo doživelo brezštevno, kajti tak je davek napredka. Tudi vesoljski programi so zahtevali nemalo žrtev. Med samim opravljanjem misije se je to pripetilo štirikrat. Poleg dveh nesreč ameriških raketoplanov, v katerih je umrlo štirinajst astronavtov, je smrt dvakrat kosila tudi na sovjetski strani. Prvi raketni pilot, ki je izgubil življenje, je bil leta 1967 Vladimir Komarov. Kapsuli Sojuz 1 se med vrača­njem ni odprlo padalo in je prosto strmoglavila. Leta 1971 je bila misija Sojuz 11 pogubna za tri kozmonavte, ki so ostali brez kisika, ker je popus­til ventil med raketo in vesoljsko postajo. To je hkrati edina nesreča s smrtnim izidom, ki se je pripe­tila v vesolju.
Mnogo astronavtov je umrlo tudi med trenažnimi misijami. Največja nesreča se je zgodila med rutinskim testiranjem v simulatorju Apolla 1. Zaradi požara so umrli vsi trije kandidati. Največji davek na obeh straneh so pak terjale raketne eksplozije. Ko je razneslo medcelinsko raketo v Bajkonurju leta 1960, je nastradalo več kot sto vojakov. Podobno se je zgodilo Sovjetom še nekajkrat, takisto Američanom, nato Kitajcem s tromestnim številom mrtvih in pred devetimi leti Brazilcem, ko je raketa sama od sebe vžgala motorje in zakurila enaindvajset nič hudega slutečih delavcev.


V kronikah vesoljskih neprilik ima prav posebno mesto misija Apollo 13, ki je nedvomno najbolj srečna nesreča v zgodovini vesoljstva. Odpravi je na poti na Luno 320.000 kilometrov daleč razneslo enega od kanistrov kisika, kar je sprožilo veriž­no reakcijo težav. Med drugim je kabino komandnega modula zajel požar in gorivne celice za elektriko ter vodo so prenehale delovati. Tričlanska ekipa je misijo prekinila z legendarnim stavkom “Houston, we had a problem.” (Sicer malce nesmiselno, vendar je poveljnik dejansko uporabil preteklik.) Astronavti so se zatekli v lunarni modul, ki je imel prostora in zalog za dva astronavta za en dan. Toda z izkuš­njami, pravilnimi izračuni, improvizacijo in s pomočjo iz nadzornega centra so v njem zdržali štiri dni pri temperaturi komaj nad ničlo. Nato so se vrnili v ugasnjeno in mrzlo kapsulo, jo vžgali, odvrgli odvečna modula in varno pristali v morju, Houston pa je plesal od radosti. Po dogodku je kasneje nastala knjiga Lost Moon, po njej pa so posneli dober film Apollo 13 s Tomom Hanksom kot poveljnikom odprave.
Da se kljub vsemu znanju in silni tehnologiji dogajajo banalne nezgode, priča primer vremenskega satelita, ki so ga leta 1998 poslali v Marsovo orbito. Tja je sicer prišel, a je vstopil v atmosfero pod nepravim kotom in razpadel. Razlog: softver na krovu je deloval z imperialnimi enotami, nadzorni center pa je podatke vnašal v metričnem sistemu.


Naslednji svetovi
Prva sonda, ki se je približala drugim planetom, je bil ameriški Mariner 2. Ta je leta 1962 letel mimo Venere, njegov naslednik Mariner 4 pa tri leta kasneje mimo Marsa. Sovjetski uspeh je bil mehak pristanek na obeh sosedih in kratkotrajno oddajanje v letih ’70 in ’71. Vseeno je NASA pri raziskovanju sončnega sistema mnogo prodornejša. Sondi Voyager 1 in 2 sta na letu proti skrajnim mejam osončja že polnih 34 let in sta na poti srečala vse planete ter njihove mnoge satelite.

Marsovce so si izmislili v 19. stoletju, ko so astronomi opazili sezonsko spreminjanje površja in vzorce, podobne kanalom. To so pripisali vegetaciji in namakalnim sistemom. Šele pred kakimi petdesetimi leti so te mite dokončno ovrgli z razlago, da so kanali optične ukane, dozdevno spreminjanje površine pa gre na rovaš taljenja ledu in vremenskih sprememb. Prvo površinsko fotografijo Marsove rdečega terena, ki izhaja iz oksidirane oziroma zarjavele ‘elezove rude, je posnela sonda Viking, ki je lepo pristala leta 1976. Najboljše pa so posredovali trije roverji: Sojourner (1997), Spirit in Opportunity (oba 2004). Spirit se je pred leti zagozdil, tadrugi pa še vozi. Curiosity je na poti od lanskega novembra in bo pristal letos avgusta.

Naša Luna ni prijazna. Je siva, brez sledu vode in brez atmosfere, saj ima premajhno maso, da bi uspela zadržati ozračje. Padajoče kamenje potemtakem ne izgori v ozračju, marveč trdo treska na površje, kar se jasno odraža na gostoti kraterjev. Najbližji naslednji svet je Venera, vendar pri 460 stopinjah Celzija nima na njej človek česa početi. Edini možen je zato Mars. Četrti planet v sončnem sistemu bi znal skrivati tekočo vodo, ima atmosfero, celo material za izdelavo goriva, temperatura na površju je relativno znosnih -60 do +20 stopinj Celzija in njegov dan je zgolj 40 minut daljši od našega.
Statične posnetke in analize marsovskih kamnin je pridobil že projekt Viking v letu 1975, prve marsovske kilometre pa je naredil rover leta 2004. Vozil smo na rdeči planet poslali še nekaj, a vsa so šla le na enosmerno pot, zakaj vračanje je zaenkrat prevelik zalogaj. Rusko-kitajska naveza je lani izstrelila raketo na povratno misijo na Marsovo luno Fobos, vendar je zaradi napake letos padla nazaj na Zemljo. Naslednja taka iniciativa je podvig ExoMars, astrobiološko podjetje ameriške, evropske in ruske vsemirske agencije. Zaenkrat je načrt v letu 2016 in 2018 lansirati dvoraketno odpravo z namenom vrnitve in poglobljenega iskanja vode ter morebitnega življa.

Oba Popotnika so izstrelili leta 1977 v razmiku petnajstih dni. Danes sta 115 oziroma 98 astronomskih enot – razdalj od Zemlje do Sonca – daleč, še enkrat dlje od Plutona. To pomeni, da signal domov po­tuje skoraj 14 ur. Dvojka gre v smer Siriusa, najbolj svetle zvezde na našem nebu. Tja bo prišla čez 300.000 let. Na krovu imata zlato ploščo, nekakšno časovno kapsulo, v katero smo Zemljani spravili pozdrav morebitnemu najditelju in slike ter zvoke z našega planeta. In seveda navodila za uporabo.

Človeške odprave na Mars so kajpakda v načrtih, ampak jih najbolj optimistični obeti postavljajo v sredino tridesetih let. Tako je zapisano tudi v Obamovi vesoljski politiki, ki med ostalim napoveduje pristanek človeka na asteroidu, razvoj nove klasične rakete za prevoz ljudi Orion in večji izkoristek Mednarodne vesoljske postaje. Ponovni obisk Meseca, ki ga je napovedoval Bush, po novem ni v prvem planu. Vsekakor bomo na naš satelit ljudje še šli, saj so za prihodnjo dekado tak projekt v svoj program uvrstile vse ‘vesoljske’ države, vključno z Indijo, Iranom in Kitajs­ko. Bi bil že čas, kajti verjeli ali ne, od leta 1972 (Apollo 17) nismo bili dlje v vesolju kot v nekajstokilometrski okolici modrega planeta.
Ker bi ob standardni raketni tehnologiji vožnja do Marsa vzela tričetrt leta, to predstavlja velik zalogaj tako za telesno kot duševno stanje astronavtov. Pogonska revolucija je nujna. Sončna jadra, ki jih poganja gibalna količina fotonov in so se nedavno že izkazala na dveh sondah, za take namene niso, kajti njihova prednost je v brezplačnosti prevoza, ne v hitrosti. Zelo verjetno bo vesoljske ladje bližnje prihodnosti gnal ionski pospeševalnik. Gre za princip, pri katerem plin ksenon obstreljujejo z elektroni, kar njegove atome ionizira. Pozitivno nabiti delci nato zaradi elektromagnetnega polja pospešujejo do hitrosti 30 km/s, kar je je 108.000 kilometrov na uro oziroma trikrat hit­reje, kot so potovali astronavti na Luno. Ionski pogon sta v teoriji popisala že Ciolkovski in Goddard, taista, ki sta zaslužna za tekočegorivne rakete. A prve poskuse so naredili pred pol stoletja, v prakso pa je pri­šel šele pred kratkim. Njegova značilnost je velika učinkovitost, a zelo slab potisk, zato potrebuje več dni, da se sploh začne premikati. Za izstrelitev torej ioni niso, uspešno pa ženejo že nekaj satelitov.

To je eden redkih posnetkov ’vesoljske ladje’ v medplanetarnem prostoru. Gre za komandni modul nad Luno, slikan iz pristajalnika. Na Zemlji se gibanju zoperstavlja veliko sil, najmanj trenje podlage in zračni upor, zato moramo neprestano dodajati energijo zgolj za ohranjanje hitrosti. V vesolju, izven atmosfere, pa tako velikih zavor ni. Tam zadostuje kratkotrajen enkraten potisk in plovilo že potuje cilju naproti. Določene sile vseeno obstajajo, recimo sevalni tlak in privlačnost Sonca, in mogoče jih je celo izkoristiti. Zato je načrtovanje poletov zapleteno računanje in upoštevanje vseh sort krožnic, kajti gorivo v vsemirju je skopo odmerjeno in rabi le rahlim korekcijam smeri.


Vesolje naprodaj

Komercializacija vesolja je širok pojem, ki pokriva vsakršno vsemirsko početje, ki prinaša zaslužek, torej je praviloma v domeni zasebnih družb. Prvi dobič­konosni dolarji so se nad Karmanovo ločnico dvignili že leta 1962, ko so televizijske mreže in telefonski operaterji lansirali satelit Telstar 1, da je posredoval sliko in besedo čez Atlantik. Podvigu je sledilo mnogo posnemovalcev in danes okoli Zemlje kroži na tisoče komercialnih satelitov. Sprva sta satelite dvigovali ameriška in sovjetska agencija, leta 1984 pa se je pojavil prvi komercialni ponudnik izstrelitev, francoski Arianespace. Odtlej večino tovora v orbito pošlje zasebni sektor.

Tole ni fotomontaža, marveč gre za šalo enega od astronavtov iz leta 1984. Vesolje pač ponuja nove in brezmejne možnosti za zaslužek in kmalu se bo pri koritu drenjalo veliko zajemalk. S tem bo treba dopolniti oziroma ustvariti resne vesoljske zakone. Zaenkrat velja, da je vse v vsemirju javna dobrina, toda glede na načrtovanje rudarjenja na asteroidih to pravilo kmalu ne bo več pilo vode.

Doslej so ljudi v vesolje nosile državne agencije, med katere se je leta 2003 vpisala kitajska. Vseeno vesoljski turizem, dasi v izredno butični obliki, obstaja in ga že enajst let izvaja tvrdka Space Adventures. Potencialni kandidat mora prestati izčrpen zdravniški pregled in šest mesecev urjenja ter plačati okoli 30 milijonov dolarjev. Itinerar je preprost: v Kazahstanu se vkr­caš na raketo Sojuz, ki te ponese na Mednarodno vesoljsko postajo. Tam teden dni v breztežnosti delaš kozolce, loviš bonbone z usti in streljaš plišaste jezne ptiče, nakar se vrneš, upajoč, da se bo padalo na ruski kapsuli odprlo. Po novem za doplačilo petnajstih milijonov nudijo uro vesoljskega sprehoda, sprejemajo pa že predprijave za izlet okoli Lune, ki ga vrednotijo na sto milijonov.
Ena od vesoljskih izletnikov je bila uspešna in izob­ra­žena Iranka Anousheh Ansari, ki je skupaj z možem sponzorirala Ansari X Prize, prvi natečaj za zasebni vesoljski polet. Tekmovanje je drugače razpisala fundacija X Prize, ki hoče po zgledu sličnih izzivov iz zore letalstva spodbuditi privatnike k investicijam in raziskavi takih poletov. Znano je namreč, da je NASA zaradi vpetosti v birokracijo toga in manj učinkovita, medtem ko bi znale sveže zamisli in izvedbe pohitriti razvoj vesoljskih tehnologij. Pogoj za osvojitev nagrade, ki je znašala deset milijonov dolarjev, je bil dvakratni zaporedni let nad mejo sto kilometrov brez podpore državnih sredstev.

Tole je Sojuz-TM, s katerim Rusi furajo robo in ljudi na vesoljsko postajo ISS. Prvi neastronavtski vesoljski potnik je bil leta 1990 japonski novinar Toyohiro Akiyama. Podvig je plačala država. Titula prvega samoplačniškega vesoljskega turista pa gre 60-letnemu milijonarju, sicer astronavtičnemu zna­n­­­st­veniku Dennisu Titu (2001). Sledilo mu je šest drugih gotovinarjev, med njimi Richard Garriott (2008), ustanovitelj Origina in oče serije Ultima.
Japonska državna vesoljska agencija JAXA testira mnogo naprednih tehnologij. Levo je njihova sonda Ikaros z razprtim 20-metrskim solarnim jadrom, v katerega trkajo fotoni, desno pa Hayabusa, ki jo žene ionski pospeševalnik. Slednja sonda je bila prva in edina, ki se je spustila na asteroid, vzela vzorec, vzletela in se vrnila na Zemljo (2010).

Na razpisu je sodelovalo šestindvajset ekip iz sedmih različnih držav, cilj pa je prvi (in edini) dosegel krožek Mojave Aerospace Ventures, v katerem je sodeloval soustanovitelj Microsofta Paul Allen. Črnino so leta 2004 dosegli z raketoplanom SpaceShipOne, ki ga je v zrak dvignil reaktivec White Knight, pristalo pa je samo od sebe. K projektu je nato pristopil ‘devičnik’ Richard Branson in skupaj s konstruktorji letala osnoval podjetje Virgin Galactic. To se promovira kot prvo izletniško plovilo za skok v vesolje in nazaj. Prijavnica na njihovi spletni strani navaja ceno 200.000 dolarjev, prvi vplačniki pa naj bi modri planet od zgoraj videli leta 2013. Baje so prodali že petsto kart, najmanj dve naj bi kupil Mirko Tuš. Tuš Mobil je navsezadnje razpisal nagradno igro, katere zmagovalec bo prejel “bon za suborbitalni let v vrednosti 136.000 EUR.”

Virginovo vesoljsko letalo se imenuje SpaceShipTwo. Gre za izboljšano, osempotniško različico izvirnika, ki je imel le tri sedeže. Na višini 15 kilometrov se bo odcepil od nosilnega aeroplana in v minuti dosegel hitrost 4200 kilometrov na uro, ki ga bo ponesla do magične meje sto kilometrov. Potniki se bodo za kratek čas lahko odpeli in čutili navidezno breztežnostno stanje, nakar bo krilatež, ki zaradi nizke hitrosti nima težav s pretiranim segrevanjem, odjadral proti letališču. Ura veselja za 200 jurjev.

A čeprav je Bransonova firma najbolj znana, ni edina, ki se pripravlja raketoplanske podorbitalne polete. V to smer gresta celo Boeing in Lockheed Martin, a brez časovnih okvirov. Še bolj nedoločljivi so daljnosežni projekti, ki namesto nekajminutnega dotika vesolja obljubljajo turistična utirjenja v orbito. Natečaj America’s Space Prize, ki je zahteval točno tak zasebni podvig v zameno za 50 milijonov dolarjev, je namreč zapadel brez enega samega poskusa. Bo Googlov Lunar X Prize bolj uspešen. Ta za milijonskega dvajsetaka spodbuja firme k izstrelitvi robota na Mesec.
Pri trženju vesolja ne gre brez omembe družbe SpaceX, ki namesto vesoljskega aviona, ki zna pristati, v sodelovanju z Naso pripravlja navadno potniško kapsulo za do sedem ljudi, namenjeno prevozu na ISS. Tovor jim je že uspelo dostaviti. Ali ima z njo šef Elon Musk turistične načrte, ne pove.

Trenutni ameriški administraciji raziskovanje Meseca ni prioriteta, saj je Obama mnenja, da bi bila ponovitev misije izpred štiridesetih let pretežno z včerajšnjo tehnologijo neinovativen in drag korak nazaj. Ostale vesoljske agencije so drugačnega mnenja. V preteklih letih so zato Luno ciljali in zadeli Japonci, Evropejci, Indijci in Kitajci. Vsi imajo v svojih programih trdno namero gor spraviti človeka do 2025 in tam postaviti postojanko.

Človeško začetno odkrivanje vesolja ni bilo le plod zvedavosti, marveč je vesoljsko tekmo rodila hladna vojna, kazanje mišic dveh velesil. Zato dolarji in rublji niso bili vprašanje. Po razpadu Sovjetske zveze takega gonila ni bilo več. Misije so bile bolj premišljene in manj daljnosežne, k čemur so kajpak pripomogli ma­njši finančni odmerki. Kdo bi celo pomislil, da je za napredek boljša tekmovalnost, ne sodelovanje. No, resnici na ljubo je bilo v zadnjih desetletjih veliko podvigov in dosežkov, le tako populistični niso bili, da bi polnili prve strani časnikov. Vendar smo na pragu nove dobe odkrivanja bližnje in daljne črnine, kajti na podiju so sveži igralci. Na eni strani so to privatne firme, na drugi nove vesoljske države. Naslednja desetletja bodo zaradi tega bolj zanimiva, kot so bila pretekla. Temu primerno bo povpraševanje po ustreznem kadru, zato ni napak razmislek v to smer, če si še dovolj mlad.

Najnovejša vesoljska vest je prihod tovorne rakete Dragon od privat firme SpaceX na ISS konec prej­šnje­ga meseca. To je prvi stik zasebnega plovila z vesoljsko postajo. Za podjetjem stoji milijarder Elon Musk, ustanovitelj PayPala in Tesle Motors.

Dodaj odgovor

Vaš e-naslov ne bo objavljen. * označuje zahtevana polja