Velika tišina

Pesnik v zvezdnatem nebu išče navdih, mornarje je vzorec pikic na nočnem svodu vodil v pravo smer in pračlovek se je nebu ponižno priklanjal, zakajti od tam je prišlo tako življenje kot uničenje. Dandanes veliko skrivnosti vesolja poznamo, temeljna pa se nam še vedno izmika: je kje še kdo? V črnini vsemirja zato čedalje bolj zvedavo iščemo kakršenkoli namig o prisotnosti izvenzemeljskega življenja. Če obstajajo milijarde galaksij z milijardami sonc, je pač težko verjeti, da so se atomi ogljika in vodika poravnali v matriko samozavedanja samo na enem koščku medzvezdnega drobirja. Četudi gre za deviacijo, hrošča v stvarnikovi kodi, bi moralo biti takih naključij vendarle več, meni LordFebo.

Vprašanja o poseljenih svetovih niso nova, saj vznikajo od prvih idej, da je Zemlja le eno od številnih nebesnih teles. Nekateri so tako heretično razmišljanje, ki našega planeta ni postavljalo v sredo stvarstva, žal plačali z življenjem, denimo meniški nesrečnik Giordano Bruno. Ker je zavzeto izpodbijal omejen, geocentričen model vesolja in navdušeno predaval o njegovi neskončnosti ter polnosti življenja, ga je Cerkev leta 1600 sredi Rima zažgala na grmadi. Čeprav je bila Brunova predstava le plod fantastične domišljije, se je v svojem bistvu izkazala za resnično. Človeštvo se je kmalu po njegovi mu­čeniš­ki smrti zavedlo, da se vseeno ne vrti vse okoli nas. Galileo je skozi svoj prvi teleskop pogledal borih deset let pozneje in s tem izumom se je začelo novo poglavje iskanja tujih svetov.

Marsovci so!
Najbolj oddaljeni Neptun so neboslovci sicer odkrili oziroma potrdili šele leta 1846. Toda bližnje planete, ki so jih kot nebesne ‘popotnike’ opazovali že v antiki, so dotlej že dodobra preučili. V začetku 19. stoletja so nadobudni opazovalci kartirali celotno površino Marsa, pri čemer so temnejše lise zmotno označili za morja. Zato je bilo splošno mnenje znanstvenikov, da na sosednji skali zagotovo obstaja življenje. Ko je več astronomov na površini ‘odkrilo’ namakalne kanale, se je prepričanje le še utrdilo. Knjige in časopisi so jeli poročati ne le o vodi in vegetaciji, marveč o marsovski civilizaciji. Skozi najmočnejše daljnoglede so menda opazili celo razsvetljena mesta. To je šlo vkup s tedanjo teorijo, da so planeti z oddaljenostjo od Sonca starejši, zato je bilo v marsovsko evolucijo toliko laže verjeti.

Vojna svetov (1898), ki je na voljo tudi v slovenščini, je prvoosebna pripoved o prihodu velikih, sivih in tentaklastih vesoljcev v Anglijo. Kreature nimajo prijateljskih namenov, saj sestavijo trinoge stroje, ki ljudi bodisi upepeljujejo z vročinskim žarkom, bodisi jih žanjejo za krvavice. Človeštvo jim ni kos in kmalu zavzamejo Otok. Nakar se primeri nekaj nenavadnega: prišlekom čez noč zavdajo zemeljski bacili in svet je rešen! Na tem temelju so pred desetletjem posneli film s Tomom Cruisom v glavni vlogi. A bolj kot angleško literarno delo je War of the Worlds razvpit zavoljo istoimenske ameriške radijske drame iz leta 1938. Režiser Orson Welles, ki se je kasneje proslavil s filmom Državljan Kane, je ustvaril tako verodostojno oddajo, da so poslušalci verjeli v prihod napadalcev s tujega planeta. Čeprav ni bilo množične histerije, kakor veli urbana legenda, je bil takrat to vseeno omembe vreden dogodek, zaradi katerega so studio zavzeli policaji.

Domišljija je dobila krila in beseda Marsovec je vstopila v vsakodnevno sporočanje. Zvrstile so se številne zgodbe o obiskih iz vesolja, med katerimi se je v anale najbolj zapisal roman The War of The Worlds, izdan leta 1898. S tehnološko razvitimi zavojevalci z Marsa je oče znanstvene fantastike Herbert George Wells dobro prestrašil čitavce. Ti so se nato strahoma ozirali proti nebu, četudi je znanost že vedela, da je zračni tlak pri sosedih prenizek za obstoj tekoče vode in da so bila tista dozdevna vodna korita le optične prevare. Marsovci so se neizbrisno vtisnili v zavest Zemljanov in marsikdo je vse do odprave Viking leta 1975 verjel, da je na rjastem planetu vsaj nekaj živega.
Kako gotova je bila stroka, da obstaja življenje onkraj Zemlje, potrjuje Guzmanova nagrada Pariške akademije znanosti iz leta 1900. Sto tisoč frankov so ponujali tistemu, ki uspe poslati sporočilo in dobiti odgovor iz vesolja. Pri tem je bil Mars iz razpisa izrecno izključen, kajti organizatorjem se je zdela ta naloga prelahka. Da je tam življenje, je bilo vendarle splošno znano. Nikola Tesla, ki je takrat ravno odkrival skrivnosti radijskih valov, se je pridušal, da bodo franki njegovi. A odgovora iz črnine ni bilo niti 22. avgusta 1924, ko je cela Amerika napeto lovila tujska sporočila. Tisti dan je bil namreč Mars v celem stoletju najbližje Zemlji, zato so vsako uro širom dežele za pet minut prenehali z radijskim oddajanjem v upanju, da tranzistorji prestrežejo nebesne signale. Vojska je v ta namen celo spustila v zrak balone s sprejemniki in imela pripravljeno ekipo kriptografov. Guzmanova nagrada po dobrih sto letih bojda ostaja aktualna.

Kozmično prisluškovanje
Če je bilo človeštvo še par desetletij poprej prepričano, da je naseljena že naslednja skala, se je po drugi svetovni vojni zgodil premik. S spoznanjem ustroja sončnega sistema in peklenskih razmer na planetih so se moderni kozmologi vse bolj zavedali naše edinstvenosti. Življenje, če obstaja, je treba iskati daleč daleč proč. Z očesom ga ne bomo zaznali, lahko pa mu prisluškujemo. S projektom Diana je ameriška vojska dokazala, da radijski valovi lahko prebijejo našo ionosfero. Poskus je bil enostaven: signal so poslali proti Luni, od koder se je odbil nazaj na Zemljo. Sveže izumljeni radijski teleskopi, velikanske krožnikaste antene, ki lovijo drugi radijski del elektromagnetnega valovanja, bi torej lahko ujeli sporočila iz vesolja. Teslova namera odkriti tujske signale z navitjem seveda ni bila napačna. A kaj, ko so se v začetku stoletja komaj dobro spoznavali z brezžičnim prenašanjem informacij.

Carl Sagan je legenda astronomije 20. stoletja, predvsem zaradi svojega simpatičnega pristopa k popularizaciji znanosti. Njegova oddaja Cosmos: A Personal Voyage iz osemdesetih, ki je navadnemu človeku razkrivala misterije kozmosa, še danes velja za eno najbolj gledanih TV-serij vseh časov. Poleg mnogih poljudnoznanstvenih knjig je spisal ZF-roman Contact, po katerem so kasneje posneli film z Jodie Foster. Čeprav se je v kozmološke anale vpisal po mnogih dognanjih, se je najbolj proslavil ravno pri iskanju odgovorov o nastanku življenja in tujskih vrstah. Demonstriral je denimo sintezo aminokislin pod vplivom močnega UV-sevanja. Za časa svojega življenja je sodeloval pri vseh ameriških projektih, ki se tikajo izvenzemeljske inteligence, in je med ostalim sestavil vsa sporočila, ki smo jih poslali v morebitnim sovesoljcem. Gotovo bi storil še mnogo več, če ne bi leta 1996 pri dvainšestdesetih umrl zaradi pljučnice. Tribut njemu je sodobna serija Cosmos: A Spacetime Odyssey, ki jo je ustvaril Saganov oboževalec Neil deGrasse Tyson.

Prvi odmeven poskus je leta 1960 opravil Frank Drake, še živeča legenda astrofizike. 25-metrski talar je obrnil proti ozvezdju Kita, kjer je našel dve Soncu sorodni zvezdi. V prečesavanju različnih frekvenc je vztrajal nekaj mesecev, vendar so nebesa ostala nema. To mu ni vzelo poguma in leto dni kasneje je us­ta­novil proslavljeno gibanje SETI – Search for Extra-Terrestrial Intelligence. Ta ne išče življenja samega po sebi, saj bi bilo to neplodno – ameb na svetlobna leta oddaljenih planetih ne bomo nikoli zaznali. Lahko pa prestrežemo komunikacijo inteligentne, raz­vite vrste. Frank je ocenil, da je v naši galaksiji vsaj nekaj tisoč takih civilizacij. Klubu se je med ostalimi pridružil tedaj nepoznani mladi navdušenec Carl Sagan, ki je sčasoma postal njegov največji glasnik.
Zmotno je prepričanje, da SETI prestrega telefonsko pogovarjanje ali televizijske oddaje z daljnjih planetov. Taki valovi bi bili mnogo prešibki in preveč razpr­še­ni. V resnici iščemo namenske, supermočne signale, s katerimi naj bi skušala tehnološko razvita bitja opozoriti nase. Prevladujoče mnenje je, da bi bili taki pozivi v mikrovalovnem delu elektromagnetnega spektra, ki zahteva nizko energijo in ga vsemirski prah ter meglice ne ovirajo. A tudi to je precej ši”rok in­terval, zato so največji umi pred petdesetimi leti domislili, da je najbolj verjetna frekvenca tako imenovana vodikova črta, energetsko nihanje najbolj pogostega atoma v vesolju. Ta znaša 1420 MHz in ima valovno dolžino 21 centimetrov. Iniciativo poslušanja so hitro zagrabili radioastronomi vsepovsod, pri projektu SETI pa so ameriški ter sovjetski znanstveniki ob­­časno celo združili moči. To je bilo v času železne zavese nekaj nepojemljivega.

SETI-at-Home je najbolj razvpit eksperiment iskanja nezemeljske inteligence in obenem eden pr­vih primerov deljenega računanja. Programček, pra­viloma ohranjevalnik zaslona, ki se aktivira ob raču­nal­nikovi nedejavnosti, so leta 1999 razvili na univerzi Barkley pri San Franciscu. Milijoni PCjev po celem svetu dobivajo kosce surovih podatkov iz puertoriškega observatorija Arecibo, ki jih nato analizirajo in vrnejo strežniku. Po statistiki podjetja je bilo op­ravljenih za dva milijona let raziskav, žal z ničel­nim rezultatom. Četudi projekta ne financira nobena vlada, ga SETI Institute pelje naprej in ga kani razširiti s sprejemi avstralskega radioteleskopa. Tam spodaj namreč vidijo druga ozvezdja kot na severni polobli. Če bi rad prispeval računsko moč svojega osrednjega in grafičnega procesorja, namesti aplikacijo. Morda ETjev zov odkriješ prav ti.

Iskanje pametnega življenja že od začetkov temelji na navdušenih posameznikih po različnih inštitutih. Nasa je sicer vodila ozek program SETI, a zaradi previsoke cene niso nikoli zgradili leta ’71 načrtovanega 1500-antenskega projekta Cyclops. Proračunski denar so raje namenjali vesoljski tekmi, ki je bila tedaj v polnem razmahu. Kasneje je bilo le slabše in v devetdesetih je kongres povsem odžagal, citiram, “sezono lova na Marsovce na račun davkoplačevalskih dolarjev.” Carl Sagan je skušal kravatarje spametovati, a zaman, saj politika v projekt z neznatnimi možnostmi us­­peha kratkomalo ni verjela. Izjava nekega odlo­ču­jo­čega senatorja pove vse: “Čemu jalovo dokazovanje majhnih zelenih za milijone, ko pa se lahko vsakdo prepriča v njihov obstoj v pogrošnih tabloidih za 75 centov.” Središče iskanja izvenzemeljske inteligence zato ostajajo univerze, kakršni sta Harvard in Berkeley, ter leta 1984 ustanovljeni neprofitni SETI Institute. Slednjega v dobršni meri podpirajo največja imena Silicijeve doline, od Davida Packarda prek Gordona Moora do Elona Muska.

Wow signal se v kronikah imenuje edini radijski sprejem, ki je zabeležil znantno odstopanje od popolnega niča. Leta 1977 ga je ujel teleskop Big Ear v Ohiu, presenečeni astronom pa je na izpis načeč­kal wow in niz obkrožil. Jakost signala ponazarjajo številke in pri večjih vrednostih še črke. Vsi odčitki dotlej in poslej so bile nizke cifre, zvečine kar enice. Zato sta Q in U, ki predstavljata vrednosti 26 in 30, povzročila nemalo evforije. Valovi so prišli iz smeri Strelca in v prihodnjih letih so proti tistemu koncu vesolja zaman usmerjali številne mnogo zmogljivejše antene. Signal je bil prvi in zadnji. Večina pravi, da gre za posledico odbitega zemeljskega oddajanja. Kaj pa, če ne?

Sličice in pesmice
Stikanje z oziroma za nezemljani je kajpakda profitiralo tudi od splošnega Nasinega razis­ko­vanja vsemirja. Misije Apollo so na primer ovrgle vraževerje, da so na drugi, tako imenovani temni strani Lune nastanjeni ancient­ni vesoljci. (Mesec namreč Zemlji vseskozi kaže isti obraz, zato ne moremo videti medzvezdnih ladij / nacistične baze / severnokorejskih raket na hrbtni polobli.) Naslednja operacija, v katero so simbolično vključili komunikacijo z nezemljani, sta bila slavna Pioneerja. Ta program je bil namenjen podrobnejšemu spoznavanju našega sistema, zato so v različne smeri izstrelili celo vrsto sond. Med njimi sta najbolj pomembni številki 10 (1972) in 11 (1973). Ti sta krenili proti zunanjim planetom in dlje.
Pioneerja nista aktivno iskala tujega življenja, so ju pa z zavedanjem o njunem neskon­č­nem popotovanju tja, kamor človeštvo še lep čas ne bo šlo, opremili s sporočilom. Našo civilizacijo predstavlja slikovna aluminijasta plošča velikosti polovice Jokerja, ki jo je zasnoval Carl Sagan. Na njej sta najbolj očitna nagca, toda vsebina je mnogo globlja in lahko umnega najditelja pripelje naravnost na naše dvorišče. Če bo kdo Pionirčka sploh srečal. Plovili sta že pred tridesetimi leti preč­kali Plutonovo orbito in s hitrostjo 40 tisoč kilometrov na uro ploveta proti skrajni meji heliosfere, območja, do kamor seže vpliv Sonca. Točne lokacije nimamo, kajti Pioneer 11 je poslednjič čivknil leta 1995, nje­govega predhodnika pa so zaznali še leta 2003, nakar vse tiho je bilo.

Pioneerjeva plošča iz leta 1972 nosi takole sporočilo vesoljcem. V paru predstavnikov najvišje življenjske vrste ni posebne znanosti, bila pa je polemika okoli golote in zadnji trenutek so morali z ženske nožnice odstraniti črtico. Zgornja krogca sta prikaza vodika, glavnega kozmič­nega elementa, v obeh spinskih položajih. Ta podatek, ki mu pravimo vodikova črta, rabi kot nekakšna enota za čas (frekvenca spina) in razdaljo (valovna dolžina). S tem je mož­no raztolmačiti osrednjo, domiselno predočeno markacijo naše­ga planeta. Črte so namreč binarni zapis frekvence utripanja štirinajstih nevtronskih zvezd v naši galaksiji, kakor jih vidimo z Zemlje, ter njihove relativne razdalje do Sonca. Ti redki ostanki zvezd, imenovani pulzarji, se vrtijo okoli svoje osi, pri čemer oddajajo sebi lastno elektromag­netno delovanje, zato jih ni težko ločiti med seboj. S preprosto triangulacijo more vsakdo ugotoviti, kje je stična točka.

Omenjeni sondi pa nista edini raziskovalki, ki nosita pozdrav. Leta 1977 je Nasa izstrelila še en dvojec za špeganje po obronkih oson­čja, ki so ga prav tako opremili z nagovorom: Voyager 1 in 2. Njun zlati disk je podatkovni nosilec, na katerega je Sagan s sodelavci posnel čuda zemeljskih zvokov in fotografij. Brez nagcev seveda ni šlo. Zaradi optimalnejših trajektorij sta Potnika že v devetdesetih prehitela Pionirja. Voyager 1 je s hitrostjo 61.000 kilometrov na uro lani kot prvi človeški objekt vstopil v medzvezdni prostor in je danes 130 astronomskih enot daleč, bratec pa mu sledi. Pri tem ves čas pridno snemata in merita, kajti jedrski generatorji bodo razpad radioaktivnega plutonija pretvarjali elektriko vsaj do leta 2020. Zaradi razdalje hitrost komunikacije sicer znaša le nekaj kilobajtov na sekundo, a nič ne de, kajti časa je na pretek. Letita v različni smeri in nista naravnana proti nobeni konkretni zvezdi. Nasina uradna izjava pravi, da je sondama usojeno za vekomaj bloditi po Rimski cesti.

Zlati disk ni piktogram nalik Pionirjevi plošči, marveč 30-centimetrski fonogram, v katerega so na analogen način vgravirali predstavitev Zemlje. Sem sodi nagovor tedanjega ameriškega predsednika Carterja, dob­rih sto fotografij naše anatomije, civilizacije in planeta, več deset različnih pozdravov, vključno z ’našim’ “Želimo vam sve najlepše sa naše planete”, za poldrugo uro vsesortne muzike ter mnogo zvokov narave in strojev. Kako predvajati vsebino, razloži priloženi diagram – znova na podlagi enote, izpeljane iz vodikovega spina. Izvirno, čeprav je Carl Sagan ocenil, da bo Voyager morda srečal inteligenco šele eone po tistem, ko človeštva ali celo Zemlje sploh ne bo več. Morda je zlati disk edina kozmična časovna kapsula naše civilizacije.

Zemlja telefonira ETju
Nastavljanje gluhega ušesa nemi tišini in metanje spo­ročila v steklenici v neskončni kozmičen ocean je precej pasivno prizadevanje k najdbi obstoja tujskega življenja. Zato sočasno z iskanjem obstaja aktivnejša struja, tista, ki želi nezemljane opozoriti na nas. To ni frišna ideja, kajti že v 19. stoletju so razmišljali, kako nagovoriti Marsovce. Takrat je nekdo predlagal, da v sibirsko tundro naredijo poseko v obliki večdeset­kilometrskega Pitagorovega izreka. Drugi bi za pisalno površino vzel Saharo in vanjo izrisal gromozanske simbole iz sto metrov širokih jarkov. Te bi nato napolnil s kerozinom in jih zakurili, kar bi sosedje nedvomno opazili in pomahali nazaj. Nič manj megalomanski ni bil nek francoski izumitelj, ki je dobršen del svojega življenja posvetil žicanju pokroviteljev za izgradnjo kolosalnega zrcala. Z njim ni hotel delati ‘zajčkov’ na Marsu, marveč v površino planeta vžgati sporočila.
Tovrstna pobuda se omenja s kratico METI – Messaging to Extra-Terrestrial Inteligence. Sodobni zagovorniki izhajajo iz predpostavke, da človeštvo hlepi po odgovoru na ultimativno vprašanje, zato moramo vendarle tudi sami oddajati take signale, kakršne želimo prestreči. Prvi tak pozdrav je prišel iz Sovjetske zveze, od koder so leta 1962 proti Veneri nedomiselno izstrelili besede mir, Lenin in SSSR v Morsejevi abecedi. Američani so bili leta 1974 bolj brihtni. Takrat so na Puertu Ricu obnovili radijski teleskop Arecibo, ki s premerom tristo metrov še danes velja za največjega na svetu. Ceremonijo so obeležili z vsebinsko bogatim sporočilom, ki ga vidite na desni, v smeri 25 tisoč svetlobnih let oddaljene kopice M13. Oddaja je bila simbolična, vendar šteje za prvi inteligenten pos­kus nagovora daljnih civilizacij.

Sporočilo iz Areciba, ki je ime dobilo po istoimenskem observatoriju Arecibo na karibskem otočku Puerto Rico, je v sedmih točkah in 210 bajtih predstavilo človeštvo. Če bodo sprejemniki znali sporočilo dešifrirati, bodo dobili tako sliko (brez barv). Od zgoraj navzdol sta avtorja Frank Drake in Carl Sagan v binarnem zapisu nanizala števke, atomska števila elementov, ki tvorijo DNK, formule sestavin nukleotidov, dvojno vijač­nico, silhueto človeka, naš planetarni sistem ter ponazoritev antene. A kljub dovršenosti vsebine je šlo v vrsti za demonstracijo megavatnega oddajnika in za marketinško potezo, kajti sporočilo so poslali pro­ti 25 tisoč svet­lobnih let oddaljeni gruči zvezd. Ne le, da bi morali na morebitni odgovor čakati 50 tisoč let. Ciljano so­zvezdje se bo v tem času že premaknilo.

Uradno naj bi se zvrstilo kakšnih deset tovrstnih po­šiljanj v vsemir, pri čemer so vsi ostali merili k nekaj deset svetlobnih let oddaljenim soncem. Se­veda so ciljali zvezde s planetnimi sestavi, kajti od 1992., ko so odkrili prvega, poznamo že skoraj dva tisoč eksoplanetov. Vseeno je bilo sporočilo iz Areciba še najbolj dovršeno, kajti preostala so precej večji heci, ponavadi poslana za promocijo ob kakšni obletnici. Leta 2008 je recimo Nasa vesolju predvajala komad Across the Universe od Beatlov, štiri leta kasneje pa so ob 35-letnici prej omenjega ‘wow signala’ poslali v smer, od koder je prišel, deset tisoč tvitov in govor komika Stephena Colberta. Nič bolj resno ni podjetje Lone Signal, ki želi z donacijami vseh Zemljanov zg­ra­diti mrežo krožnikov, s katerimi bodo pingali in dregali vse bližnje zvezde. Za 144 znakov dolge čivke ra­čunajo 25 centov.
Burkaških hotenj signaliziranja s strani posameznikov, ki imajo slučajno dostop do zmogljivih oddajnikov, je čedalje več. A kakor se to čivkanje v neskon­č­no temo sliši nesmiselno, je nedolžnost takega po­čet­ja vprašljiva. Res je, človeštvo je zvedavo, vendar nas izkušnje iz lastne zgodovine učijo, kaj se pripeti ob stiku dveh različno razvitih življenjskih vrst. Mi nagovarjamo Alfa, slišijo pa nas Klingoni. Si lahko nek kickstarterjevski projekt oziroma kdorkoli jemlje pravico, da pozdravlja in vabi vesoljce v imenu vseh Zem­ljanov? Večina pravi, da ne, zato obstaja odprta peticija, da mora tako početje obravnavati človeštvo na najbolj visokem nivoju. Zagovorniki METIja pa so mnenja, da nas naprednejše civilizacije itak poznajo, saj v vsemir že stoletje nehote oddajamo radijske signale. Lahko da, vendar je vseeno razlika med slabot­nimi televizijskimi in mobitelnimi oddajniki ter fokusiranim megavatnim izstrelkom.

Radijski teleskopi noč in dan motrijo nevidne radijske valove. Z njimi se ukvarja radijska astronomija in mnogo nebesnih teles ter pojavov se da zaznati le s takimi antenami, recimo radijske galaksije, pulzarje in kvazarje. Vsak gradnik vesolja namreč oddaja elektromagnetno valovanje, od frekvence pa je odvisno, kako ga lahko spremljamo. Vidni spekter je pravzaprav le izredno ozek pas med ultravijoličnimi in infrardečimi žarki, ki ga za nameček moti kozmična prašnost. Radijski valovi pa gredo skozi marsikatero prepreko, se odbijajo in jih je laže ujeti. Največ programa SETI uporablja take krožnike po celem svetu, vseeno pa obstaja veja, ki išče signale v optičnem delu. No, da bi prestregli laser z oddaljenega planeta, bi moral biti žarek usmerjen direktno v sprejemnik, kar že tako neučinkovitemu početju daje še manjše možnosti.

Milijard milijarda
V Rimski cesti je po najnižji oceni 200 milijard sonc, od tega vsaj 10 milijard podobnih našemu, torej rav­no prav velikih, močnih in stabilnih, da se lahko okoli njih razvije kaj ‘pametnega’. Nedavna študija kaže, da ima petina takih zvezd vsaj en planet s približno živ­ljenjskimi pogoji. Recimo, da se na odstotku od teh dveh milijard kandidatov rodi življenje in nato na odstotku tega odstotka razvije višja civilizacija. Potemtakem je samo v naši galaksiji 200.000 inteligentnih svetov, pri čemer velja upoštevati, da zaznani prostor vključuje še nekaj sto milijard galaksij.
Naše osončje je s starostjo polpete milijarde let glede na celotno stvarstvo relativno mlado. Vesolje je bilo dovolj zrelo za ustrezne zvezde in planete že pred desetimi milijardami let. Najbrž si je težko zamisliti življenjsko vrsto, ki je tisoč let pred nami, kaj šele milijone. A sovjetski astonom Nikolaj Kardašev je izdelal teorijo, tako imenovano Kardaševo lestvico, po kateri obstajajo trije nivoji razvitosti. Tu ne gre za lete­če avtomobile in umetno pamet, marveč je merilo precej večje. Podlaga je namreč energetska pot­roš­nja. Prvi tip obvlada vse energetske danosti na planetu – mi smo na 0,7 dotične stopnje. Drugi tip je docela zauzdal svoje sonce, denimo z Daysonovo kroglo, hipotetično megastrukturo, v katero je z namenom molže ujeta zvezda. Tip tri pa uporablja energijo, ki jo proizvede cela galaksija, vključno z izkoriščanjem eksotičnih virov žarčenja, kot so črne luknje in kvazarji.

Rimska cesta se reče naši galaksiji, ki je zaradi vrtenja diskaste in spiralne oblike. Vsebuje od 200 do 400 milijard zvezd, pri čemer so najstarejše komaj kaj mlajše od vesolja. Naša občina leži v Orionovem kraku, približno 27 tisoč svetlobnih let od središča, pri čemer premer diska znaša več kot 100 tisoč svetlobnih let. Res je, da pri oziranju v nočno nebo zaznamo tudi svetlobo drugih galaksij, recimo Andromedo in z južne poloble Magelanova oblaka. Vendar razen redkih izjem s prostim očesom vidimo le zvezde v radiju tisoč svetlobnih let. A tudi te imajo planete s potencialom za življenje. Pravzaprav smo takih v ozkem območju 50 svetlobnih let odkrili že več deset. So na njih bitja, ki nas spremljajo, prestrezajo naše SMSe in telenovele ter se čudijo človeški neumnosti? Ali zgolj preprosti enoceličarji, ki niso izumili niti glikolize in dvojne vijačnice? Ko bomo to izvedeli, bo človeštvo dobilo odgovor na enega temeljnih vprašanj in odtlej bo vse drugače.

Ko civilizacija osvoji vesoljsko potovanje, lahko na so­sednji svet pošlje pametne stroje, ki se na primer petsto let replicirajo iz lokalnih surovin, nakar se premaknejo na naslednji planet. Niti slučajno jim ni treba potovati s svetlobno hitrostjo, da bi v nekaj milijonih letih, torej v kratkem trenutku glede na kozmične razmere, kolonizirali vso galaksijo in najbrž osvojili tretjo stopnjo na Kardaševi lojtrici. Če samo delček tistega potenciala inteligentnih svetov uspe svojo pamet raz­širiti, bi imeli v Rimski cesti več sto galaktičnih kolonizatorjev. A kljub falangam anten, ki spremljajo valove z vseh obronkov galaksije in milijonom raču­nal­ni­kov, ki prečesavajo vzorce, zvezde molčijo.
Tej pereči enigmi pravimo Fermijev paradoks, po­ime­novan po italijanskem fiziku, ki se je spra­ševal, kje so vsi, že leta 1950. Odgovora seveda ni, le taka in drugačna ugibanja, ki so bržda slična razlagam o ploščati Zemlji in Zevsovih strelah.

Kje je kdo?
Eni pravijo, da znakov kozmičnih zavojevalcev ne vidimo zato, ker civilizacij tipa 2 in 3 enostavno ni. Raz­­log je teorija velikega filtra. Ta govori o praktično nepremostljivi prepreki, ki tak dosežek onemogoča. A kdaj ta zid napoči? Morda v prvi fazi evolucije in smo mi edini v vseh milijardah milijard možnosti imeli pravo temperaturo pražupice ter še kup ostalih paramet­rov, da se je življenje sploh pričelo. Lahko, da je za raz­­voj ‘odgovorna’ naša svojevrstna, od Zemlje od­škr­bljena Luna, ki ima za razliko od ostalih naravnih sa­telitov večji gravitacijski vpliv. V preteklosti je bila bliže, zato so morja mnogo bolj plimovala in s tem raz­­našala prve organizme na kopno. Nemara je filter nekje na poti iz preproste celice v evkariontsko. Morda pa je zid pred nami – recimo, da inteligentna vrsta slejkoprej izdela umetno pamet, ki je njena pogibel. Oziroma vselej uniči sama sebe, preden doseže drug planet.

Drakova enačba – to je tisti niz na uvodni grafiki – je simbol organizacije SETI, saj jo je pobudnik Frank Drake napisal daljnega leta 1961. Okoli sebe je zbral še devet znanstvenikov, ki so se oklicali za Red delfina. Rezultat enačbe predstavlja število inteligentnih vrst v Galaksiji. R* pomeni hitrost rojevanja zvezd, fp delež zvezd s planeti, ne je število uporabnih planetov na osončje, fl delež teh planetov, ki lahko omogočijo življenje, fi delež planetov, kjer se razvije civilizacija, fc delež civilizacij, ki razvijejo elektromagnetno komunikacijo, in L čas, ko ta civilizacija oddaja v vesolje. Ker so ti parametri težko oziroma nemogoče določljivi, v resnici ne gre za računsko formulo. Prej za prispodobo in kazalec, da je zmnožek vsekakor višji od 1.

Seveda obstaja verjetnost, da inteligentna življenja so, le da jih iz takih ali drugačnih vzrokov ne vidimo. Iščemo jih vendarle le dobrega pol stoletja, kar je ništrc v primerjavi z vesoljskim časom. Znabiti so bila izvenzemeljska bitja že nekajkrat na obisku, a nikoli pred kratkim. Človeška civilizacija je zelo mlada in itak obstajajo namigi, da so starodavna ljudstva gostila nebesne prišleke. Ali pa se božjelikim entitetam, ki ume­jo nadzorovati zvezde in črne luknje, res ne da ukvarjati z neznatnimi mravljicami? Čisto možno je, da poslušamo neprave frekvence oziroma docela napačen medij, saj poteka komunikacija na primer z laserji ali žarki gama. Mar se mravlje zavedajo avtoceste, ki jo položimo mimo njihovega mravljišča?
Kaj bomo storili, ko bomo dobili odgovor na vzvišeno vprašanje, ne ve nihče. Organizacija SETI ima plemenit pravilnik, kako bi bilo treba informacije nemudoma deliti z javnostjo in vesoljcem poslati odgovor le v soglasju s celotnim človeštvom. A razkrita Nasina priporočila iz šestdesetih let ukazujejo skrivnostnost in četudi so časi hladne vojne davno mimo, bi bilo res naivno pričakovati, da bo Striček Sam strmoglavljene alienske NLPje javno pokazal. Kakor marsikatero drugo dognanje bi tudi kontakt z nezemeljsko civilizacijo lahko sfižila tipična človeška pokvarjenost. Navsezadnje je SETI privatno financiran. Obstaja sicer več dokumentov s priporočili, ki jih je med drugim pripravila Mednarodna astronavtska akademija. Toda resnici na ljubo zaradi neznanja ni pri­pravljen nikakršen točen načrt. Najbrž sploh ne znamo predvideti revolucije, ki bi jo stik z razvitejšo vrsto sprožil v naši družbi, od vojske prek politike do religije.
Čeprav po kontaktu z vesoljci nič ne bi bilo, kot je bilo, smo vseeno radovedni, kajti to je lastnost, ki definira razvoj inteligence. Ne oziraje na posledice bomo tujsko življenje iskali še naprej. Bodisi rili za njegovimi morebitnimi ostanki pod marsovskim površjem, bodisi nastavljali uhlje proti nebu. Zakaj bi se tako neučakano trudili v to smer, če ne bi resnično upali, da dobimo pozitiven odgovor? A za naš dobrobit in manjši kulturni šok bi bilo bolje, da za začetek zaznamo zgolj obstoj preprostega življa, takega brez Wellsovih vročinskih žarkov. Koliko je vreden up, da je višja civilizacija, ki pride z druge strani stvarstva, transcendentalno prešla vojevanje in destrukcijo, pa znajo najbolj povedati Indijanci.

Življenje Na Zemlji se je dokazano pojavilo pred 3,7 milijarde let, zelo verjetno celo prej. (Sončni sis­tem in z njim naš planet se je oblikoval pred prib­liž­no 4,5 milijarde let.) Kako so se nežive organske molekule spremenile v miniaturne to­varne beljakovin in razvile recepturo zanje, še nismo pogruntali. Mogoče je ravno to tisti veliki filter, ki se po kdo ve kakšnem naključju zgodi na milijardo milijard in še enkrat milijard slučajev. Ali pa tudi ne, kajti narava je za ta korak v zelo neprijaznih pogojih mladega planeta potrebovala vsega 800 milijonov let, po nekaterih teorijah še manj. Mnogo dlje, naknadno poldrugo milijardo let, je bilo potreb­­­no, da se je iz teh pracelic (prokarijontov), ki niso imele ne jedra, ne drugih organelov, razvila sodobnejša evkariontska celica. In nato je minila še milijarda let za prvi večcelični organizem. Čisto mogo­če je zato, da življenje po biološki definiciji niti ni ta­ko nenavaden dogodek. Bolj problematična je pot do višje raz­vite vrste. Naša je stara par sto tisoč let, civilizacija, kakršno poznamo, pa nekaj tisočletij.

Dodaj odgovor

Vaš e-naslov ne bo objavljen. * označuje zahtevana polja