Sedmero čudes starega sveta

Človeštvo je že davno uvidelo, kako minljiv je posameznik in da je njegova pojavnost ničelna v primerjavi z naravo oziroma bogovi. Ti spoznanji sta botrovali marsikateremu veličastnemu objektu, le s to razliko, da so nekatere postavili zaradi ponižnosti, spet druge zato, ker se nekdo ni hotel sprijazniti z lastno umrljivostjo. Bodi tako ali drugače, zgodovinski spomeniki so zgovorne priče našega razvoja in največje med njimi mora poznati vsak razumnik. Tega so se zavedali že učenjaki pred tisočletjema in dandanes ne bi smelo biti nič drugače. LordFebo si zato šteje v čast, da spregovori o uradnih svetovnih čudesih.

Spisek sedmih svetovnih čudes ni novodobna pogruntavščina, saj sega v čase veliko pred našim štetjem let. Na našem koncu so se z beleženjem edinstvenih človeških del pričeli baviti Grki, konkretno oče zgodovinarstva, Herodot, ki jih je par navedel v svoji proslavljeni bukvi Historia. (Naslov je v starogrščini pomenil nekaj v smislu ‘poizvedovanja’; odtod izvor kentumske besede za zgodovino.) A Herodot se je bolj kot na okrajne znamenitosti osredotočal na grško-perzijske vojne, zato za idejnega avtorja sedmih čudes velja v drugem stoletju pred našim štetjem živeči pesnik in potopisec Antipater iz feničanskega mesta Sidon (danes v Libanonu). Njegove postavke so bile sledeče: Keopsova piramida v Gizi, viseči vrtovi v Babilonu, obzidje Babilona, Artemidin tempelj v Efezu, kip Zevsa v Olimpiji, Mavzolejeva grobnica v Halikarnasu in kolos na Rodosu. Koliko spomenikov je Antipater resnično videl, ne ve nihče. Četudi je obiskal vse kraje, je ponekod lahko uzrl le še ostanke, kajti vse njegove omembe so bile par stoletij starejše od njega. Veliko je zatorej črpal iz ustnega izročila.
Skozi čas se je pojavilo ničkoliko različic popisa. Rimljani so (upravičeno) zagovarjali Kolosej kot nadmočno delo človeških rok, Cerkev je želela poganske zgradbe zamenjati z bolj pravovernimi, zgodnji svetovni popotniki, kot sta bila Marko Polo in Ibn Batuta, so imeli lastne spiske, kasneje so pričeli omenjati kitajski zid ter Taj Mahal, pa Stonehenge, kitajske vojščake iz terakote, srednjeveške gradove in katedrale … Nobena zamisel se ni obdržala na dolgi rok, razen enega popravka: v zgodnjih stoletjih, nihče ne ve natančno, kod in kdaj, so babilonski zid črtali z uradne liste in pridodali sloviti svetilnik v Aleksandriji.
Ogromnih, mejniških arhitektonskih del se je nabralo nemalo tudi v zadnjem stoletju. Nebotičniki, jezovi, letališča, mostovi, tuneli, umetni otoki, spomeniki – spisek se daljša iz leta v leto. Dubajski arhitekti so recimo samopašno oklicali Palmo za osmo svetovno čudo (vedež o Dubaju najdete na stranki). Toda opisovanje vseh mogočih modernih znamenitosti ni namen tega članka. Omejil se bom na zgodovino in na slavno sedmerico, katere ostanki so dandanašnji nadvse klavrni. Šestero čudes so že daleč nazaj uničile sile narave in človeški vandalizem, ostalo je le še, ironično, najstarejše med njimi: velika piramida kljubuje zobu časa že polpeto tisočletje in nič ne kaže, da njena moč jenja. Na vsaj še enkrat toliko!

Keopsova piramida v Gizi
Zgodovina starega Egipta se pričenja okrog leta 3100 pred našim štetjem, ko se je civilizacija z delte Nila združila z ono više ob toku. Prvi kralj, Menes, je spočel serijo tridesetih dinastij, ki so Nilu s par prekinitvami vladale vse do leta 332 pred Kristusom. Tedaj je Egipt zavzel Aleksander Veliki in ga za skoraj tri stoletja priključil Grčiji. Poslednja grška faraonka je bila znamenita Kleopatra, ki je morala leta 31 pr.n.š. prestol prepustiti Rimljanom. Egipčanski kralji oziroma kasneje faraoni, kakor so jih poimenovali po istoimenski kraljevski palači v 15. stoletju pred našim štetjem, so bili čaščeni precej po božje, zato so potrebovali grobnice, v katerih bi se karseda hitro dvignili v nebo. Dotlej so vladarje v onostranstvo pospremljali skozi mastabe, ravnostrešne ilovnate stavbe, toda kralj Djoser je podanikom želel izpričati svojo božanskost s postavitvijo nebotičnega večnega počivališča. Proslavljeni vsestranski učenjak in arhitekt Imotep mu je v 27. stoletju pr.n.š. zgradil šestdesetmetrsko stopničasto piramido ter s tem pričel tisočletno zidavo tovrstnih grobnic.
Ker so se glavna mesta menjala (Memfis, Tebe, Herakleopolis …), so bile tudi piramide – več kot devetdeset osrednjih – raztresene po vsem toku Nila. A brez izjeme so jih postavljali na zahodnem bregu. Verjeli so namreč, da je prebivališče umrlih tam, kjer sonce zahaja. Drugače popolni pomen piramid in vseh spremljajočih reči, od balzamiranja in mumificiranja prek labirintastih tunelov do zakladov ter opreme, ni in najbrž nikoli ne bo docela razjasnjen. Veliko ima pri tem opraviti žalostno dejstvo, da moderni arheologi niso našli ene same nedotaknjene piramide. V bistvu niso odkrili niti ene s polnim kraljevskim sarkofagom. Plenilci grobnic so že stoletja, tisočletja poprej dobro opravili svoje delo.

Takle je bil videti zahodni breg Nila v Gizah 2500 let pred Kristusom. Velika piramida, odeta v beli apnenec, sije v puščavskem soncu. Njena trdoživost izhaja tudi iz same oblike – piramida je že v osnovi poln in ne votel kup kamenja, zato ji talni premiki dosti ne škodujejo. Odšla je le apnenčna obloga in kosi spremljevalnih objektov, ki so jih uporabili par sto let tega pri zidavi Kaira.

Največji spomeniki pripadajo kraljem četrte dinastije in prvak med njimi je bil Kufu, ki je vladal v Memfisu med letoma 2551 ter 2528 pred našim štetjem. Nam je bolj poznan po grškem imenu: Keops. Poleg njegove piramide sta si nižji izvedenki zgradila njegova potomca Kefren in Mikerin. A le največja od tako imenovanih velikih piramid sodi med sedmerico svetovnih znamenitosti ter je hkrati najbolj izstopajoče čudo. Je najstarejše, največje, edino še stoječe, daleč najbolj znano, predvsem pa najbolj skrivnostno od vseh. Arheologi, gradbeni inženirji, zgodovinarji in ostali strokovnjaki si še danes niso edini, kako je Egipčanom pred 4500 leti uspelo v dvajsetih letih tako natančno postaviti nekaj tako gigantskega. 230-metrske stranice kvadratnega temelja so namreč na stopinjo natančno poravnane s štirimi strani neba in se dandanašnji razlikujejo za vsega 19 centimetrov, pri čemer je zelo verjetno, da so bile spočetka do centimetra enake. S svojo začetno višino 145 metrov (danes meri le še 137) je bila Keopsova piramida dolgih triinštirideset stoletij najvišja zgradba na svetu, še vedno pa je ena najmogočnejših. Škoda edinole, da objekt nima več izvirne fasade, zakajti kup dva milijona poltretjo tono težkih blokov je bil nekoč gladko prevlečen z zaplatami snežnobelega apnenca, dočim so štirimetrsko konico povsem prekrivali zlati lističi. Lahko si zgolj mislite, kako veličasten je bil pogled na belo piramido z bleščečim vrhom 2500 let pred našim štetjem.
Piramide staremu Egiptu niso prinesle le neumrljive slave, marveč so veliko naredile za njegov razcvet. Velikanska gradbišča z deset in več tisoč poklicnimi delavci (ne sužnji) so kraljestvo poenotila in pripomogla k ustanovitvi prve države. Zaradi organizacije, urnikov in oskrbe z materiali se je razvila pisna logistika. Obrti so naglo napredovale in prebivalstvo je bogatelo. Če Nil ni poplavljal in je bila letina godna, so Egipčani res dobro živeli. A za tolstimi kravami vedno pride mršavo govedo. Sčasoma ni bilo več denarja za orjaške stavbe in tudi nadnaravnost kralja ter z njo motivacija ljudstva za taka božanska dela je usihala. Piramidarstvo se je povsem ustavilo sredi drugega tisočletja pred našim štetjem, ko so mrtve veljake jeli pokopavati v Dolini kraljev.

Viseči babilonski vrtovi
Na Bližnjem vzhodu, na območju današnjega Iraka, tečeta dve reki, Evfrat in Tigris. Zaradi ugodnega podnebja in dobre namočenosti je med njima posebej rodoviten okoliš. Primerilo se je zato, da je ravno v tem medrečju vzniknila prva civilizacija. Že v petem tisočletju pred našim štetjem se je tam pojavil kup mest, med njimi iz Tore in Biblije poznani Ur. V Mezopotamiji, kot so deželo poimenovali Grki (meso – med, potamos – reka), so se rodili kolo, pisava, denar in zakonik, zato ji upravičeno pravimo zibelka civilizacije. Prvo državo so ustanovili Sumerci – njihovega najbolj znanega kralja Gilgameša na ducatu glinenih tablic opeva sloviti istoimenski ep – vendar se je zaradi privlačnosti in dostopnosti pokrajine ondod zvrstila cela vrsta narodov ter plemen. Mesta so rasla iz peska in se v burnih stoletjih nazaj v pesek vrnila. Tako se je zgodilo legendarnemu Babilonu.
Ime mesta, katerega ostanki ležijo devetdeset kilometrov jugovzhodno od Bagdada, izhaja iz akadskih besed bab in ilim ter pomeni Božja vrata. Bržda so pripadala Marduku, glavi tamkajšnjega panteona. Prvič je kraj omenjen v akadskem klinopisu v 24. stoletju pr.n.š., dočim je na veljavi pridobil leta 1792 pr.n.š., ko je na prestol stopil Hamurabi in ustanovil Babilonijo. Dotičnega kralja navajam zato, ker je Hamurabijev zakonik – 228 zakonov, izklesanih v poltretji meter visoko kamnito ploščo – prvi tovrstni poznani dokument. Njega čitanje je osupljivo, saj obravnava vsemogoče vidike zakonodajstva, od kriminala prek porok in dedovanja do tega, kaj storiti s kravo, ki pobegne na sosedovo njivo. Odkrili so ga v treh kosih pred dobrimi sto leti v Susi oziroma Šuštarju v Iranu, na vpogled pa je v pariškem Luvru (postavke med 66. in 99. manjkajo). A velikost in bogastvo sta kar klicala po plenjenju. Za Akadijci so prišli Hititi, za njimi Kasiti, nato Asirci. Mesto so si podajali kot za stavo in v tej zmešnjavi se je rodila legenda o zidavi babilonskega stolpa, ki jo omenjajo vse tri svete knjige. Babilonci so ga pričeli graditi, da bi lahko obiskali nebesa. Bog se je tega zbal in prebivalcem zamešal jezike, zaradi česar se niso več razumeli in so zidavo zigurata (tempeljski stolp) prekinili. Na tem nekaj zna biti, saj se je v tistih krajih v kratkem zvrstila kopica raznoizvornih govoric, ki resnično niso imele ničesar skupnega. Izhaja pa iz tega še ena zanimivost. Babel, kot se je mestu reklo v hebrejščini, še danes pomeni glasovno zmešnjavo. (Kdo ne pozna babel-fisha, ribe babilonke iz Štoparskega vodnika po galaksiji?)

Grki so babilonski park kralja Nebukadnezarja oklicali za viseče vrtove, ker je bilo zaradi bujne vegetacije v več nivojih videti, kot da visijo v zraku.

No, naposled so Babilonijo zavzeli Kaldejci in ti so mesto zapisali v zgodovino. Kralj Nabopolasar je kraj pošteno obnovil in ko je krono 605. pr.n.š. prevzel njegov sin Nebukadnezar II., je bil Babilon s tisoč hektarji površine največje mesto na svetu. Temu primeren je bil njegov videz. Izročilo pravi, da ga je obdajalo mogočno obzidje z osmimi vrati, med katerimi so bila najbolj slovita severna, ki so pripadala glavni boginji Ištar. Štirinajstmetrski modri obok je bil izdatno okrašen in njega popolno rekonstrukcijo lahko vidite v berlinskem muzeju. Žal pa ni nikjer na ogled svetovnega čudesa, visečih vrtov, ki jih je prav tako postavil Nebukadnezar II. Razlog je preprost: arheologi niso našli čisto nobene neposredne sledi, niti napisane ne. Opisani so bili le v različnih grških zgodovinskih spisih, med drugim po pripovedovanju vojakov Aleksandra Makedonskega – ta je Babilon v precej zdelanem stanju prevzel od Perzijcev 330. pr.n.š. Čeprav je malo verjetno, da so se vrtovi ohranili dvesto petdeset let, nekaj na vsem skupaj mora biti. Vsi omenjajo s potkami in slapovi prepredene, dihjemajoče parke, ki naj bi se raztezali v petih, morda sedmih terasah na poldrugem hektarju. Nebukadnezar II, ki si je s podjarmljenjem Jeruzalema pridobil židovsko mržnjo in glavno vlogo v Verdijevi operi Nabucco, je botanični vrt bojda postavil zaradi žene Amitis, ki se ji je tožilo po zelenju njene rodne dežele.
Aleksander Veliki je resda imel smele načrte napraviti Babilon za središče imperija, a je ravno tam nenadno umrl. Mesto je počasi hiralo in začasa pričetka islama v sedmem stoletju ga že ni bilo več. Sedaj je kraj ponovno odprto arheološko raziskovališče, saj obnavljajo neumnosti, ki jih je ušpičil Sadam Husein. Diktator se je namreč javno oklical za Nebukadnezarjevega sina, ki bo ponovno osvojil Izrael, nakar je dal na grozo svetovne strokovne javnosti amatersko restavrirati kup babilonskih ostankov – z opekami, ki so nosile njegovo ime.

Artemidin tempelj v Efezu
Jonska Grčija se je imenovala zahodna obala Male Azije oziroma Anatolije. Tja so se naselili grški preseljenci okoli leta 1000 pr.n.š., najbrž tudi zaradi zmage nad tamkajšnjimi Trojanci. Ustanovili so dvanajst mest, eno od njih je bilo Efez. Okoliška zemlja je bila rodovitna in je skrivala veliko srebra ter zlata, zato so nekatere kraljevine postale bajno bogate. Med njimi je izstopala Lidija, katere znameniti kralj Krez (550 pr.n.š.) se je odločil širokogrudno sponzorirati nov tempelj v čast boginji lova, narave in rodovitnosti, Artemidi. Za temelje so vzeli kar starodavno svetišče frigijske boginje plodovitnosti, Kibele. Glede na premožnost je Krez zahteval največji in najbogatejši objekt – ter arhitekt Kersifron mu je rade volje ustregel. 120 metrov dolgo in 70 metrov široko streho je na višini 18 metrov podpiralo 127 jonskih stebrov, s čimer je objekt takoj postal največja stavba daleč naokoli (atenski partenon ima pol manjše mere). Toda Artemidin tempelj si slave ni prislužil le spričo ogromnosti, marveč je bila izdelava tista, ki je iz sidonskega Antipatra izvabila citat: “Ob Atemidini hiši vsa ostala čudesa izgubijo sijaj, zakaj razen vrha Olimpa ni Sonce še nikoli uzrlo česa tako imenitnega.” Najprvo so kamnoseki uporabili najsijajnejši marmor in bel apnenec, nakar so umetelno izklesali kapitele (vrhove stebrov), medtem ko so friz in timpanon (strešno pročelje) ter vznožja stebrov okrasili z barvitimi mitološkimi podobami. V glavni dvorani se je pod strop bočil petnajstmetrski zlat kip. Čeprav ga niso nikoli odkrili, je znano, kakšen je bil videti. Tempelj namreč ni bil samo versko središče, marveč tudi turistična znamenitost in podjetni Efečani so na štantih v okolici prodajali pomanjšane različice kipa.

Tempelj boginji Artemidi je bil največji uporabni objekt starega sveta in je zaradi tega privabljal brezštevne množice zgodnjih turistov.

Obdobje sijaja se je zaključilo julija leta 356 pr.n.š, ko je tempelj iz ljubega miru požgal neki Herostrat. Na vprašanje, čemu boginja ni rešila svojega svetišča, so pozneje pretkano odgovorili: preveč dela je imela z bdenjem nad rojstvom najslavnejšega Grka, Aleksandra Makedonskega. Dotičnik je zato obljubil obnovitev, a z restavratorskimi deli so pričeli šele po njegovi smrti. Toda popravili so ga in vzdrževali kult Artemide še pol tisočletja. Okoli leta 50 je Efez kar dvakrat obiskal apostol Pavel, ki je širil krščanstvo po Sredozemlju, vendar niso hoteli tamkajšnji prebivalci o njegovih naukih ničesar slišati. Artemidina tradicija je bila tako zakorinjena, da so tempelj obnovili še vdrugo, kajti leta 262 so ga razdejali Goti. Zadnje poglavje nekdaj veličastnega jonskega spomenika je prišlo leta 401, ko je škof Janez Krisostom dokončno porušil pogansko zbirališče. Efez se je iz antičnega 200.000-glavega mesta skrčil v malce večjo vas, ki je v srednjem veku dokončno izginila z zemljevida. Izkopavanja tam potekajo že od konca devetnajstega stoletja, a razen par dvignjenih stebrov je podoba nekdaj bleščečega kraja klavrna.

Zevsov kip v Olimpiji
Čeravno helenistični ostanki segajo precej pred leto 1500 pred našim štetjem, velja, da je šele mikenska doba (do okoli 1100 pr.n.š.) prinesla prave Grke in njihov jezik. A dasiravno je razvoj ljudstva sprva napredoval, so neprestane vojne med kraljevinicami in proti skupnim sovražnikom, denimo Trojancem, počasi slabile družbo. Prebivalstvo je upadalo, gospodarstvo hiralo in za nameček je pleme Dorcev začelo svoj plenilski pohod po celini ter otokih. S padcem glavnih krajev, Miken, Korinta in Šparte, je Grčija stopila v temni vek, kakor so dobo poimenovali zgodovinarji, saj iz tega časa ne obstaja niti en sam samcat zapis. Zaradi tega sklepajo, da je ljudstvo v tem kaotičnem brezvladju enostavno pozabilo na pisavo. Civilizacija se je pobirala celih tristo let, tam nekje do 800. oziroma 750. pr.n.š.. Vmes je prešla iz bronaste v železno dobo in poizumila obrt pisanja. Grki so za novo pisavo vzeli osnovo feničanske in njihova cirilica danes velja za najstarejši nespremenjen črkored na svetu. Pričela se je tako imenovana klasična antika, v kateri so vzcvetele umetnosti vseh sort, politika, tehnologija in arhitektura. Homer je spisal Ilijado in Odisejo ter redno so organizirali vsedeželne festivale: pitijske, istmijske, nemejske in olimpijske igre. Zaradi spleta političnih okoliščin so bile slednje najbolj uspešne in so jih stari Grki izvajali od 776. pr.n.š. do leta 393, ko jih je rimski cesar Teodozij zaradi poganske narave ukinil. Igre so redno organizirali na vsako olimpijado – izraz pomeni štiriletje. Ta način štetja let je bil dolga stoletja edini poenoten, saj so imele mestne državice vsaka svoj koledar. Kraj dogajanja je bil brez izjeme Olimpija na Peloponezu. Tam so bili hipodrom (hippos – konj, dromos – pista), štadion (dobesedno stojišče), vadbišče oziroma gimnazija (prihaja iz grške besede gymnos, ki pomeni gol – torej plac za nagce), palestra (antična šola ruvanja) in seveda vrsta templjev, med katerimi je izstopal Zevsov. Olimpijske igre so bile namreč v prvi vrsti posvečene glavi grškega bogovja, ki je domovalo na Olimpu, gori kakih petsto kilometrov severneje. Grki so verjeli v disciplino telesa in duha ter so imeli športne preizkuse za sveta dejanja. Zato ni čudno, da so bili v času iger pozabljeni vsi spori med polisi in Atenci so radostno nazdravljali s Špartanci. Pravilo, da se tedaj ustavijo vsi oboroženi spopadi, naj bi veljalo še dandanašnji. Kot zanimivost povem še en fakt iz antičnih olimpijskih iger: še vedno velja za najbolj uspešnega atleta Milo iz kalabrijskega Krotona, ki je v šestem stoletju pr.n.š. v rokoborbi slavil kar šestkrat zapored!

Tempelj boginji Artemidi je bil največji uporabni objekt starega sveta in je zaradi tega privabljal brezštevne množice zgodnjih turistov.

Zevsovo svetišče je na zenitu grške civilizacije dobilo veličastno dragocenost. Kipar Fidijas je leta 433 pr.n.š. dokončal trinajst metrov visok kip sedečega varuha Olimpa. Leseno osnovo je prevlekel s tonami zlata, slonove kosti, marmorja in drugih žlahtnih snovi. Figura je bila ozaljšana z izklesanimi levi ob nogah, sfingami na ročajih prestola, gracijami na naslonjalu, zlatim orlom na žezlu in manjšim kipom Nike, boginje zmage, na dlani. Velikost, realističnost in smisel za podrobnosti so navduševali slehernega obiskovalca in darovalca. Kip so v prihodnjih stoletjih vrhunsko vzdrževali, tako da ga čas domala ni načel. Okoli leta 40 ga je hotel cesar Kaligula odpeljati v Rim, vendar se je delavcem porušil zidarski oder, kar so vzeli za slabo znamenje in božanstvo pustili pri miru. Ali je v petem stoletju tempelj najprej porušil potres in so nato iz ruševin izbezali ostanke kipa ali pa so Zevsa preselili že prej, se ne ve, ostaja pa dejstvo, da je svoj konec dočakal v požaru v Konstantinoplu, kamor so ga po kosih privlekli premožni Grki. Rekonstrukcije tega remek dela grškega kiparstva na žalost ni nikjer. V Olimpiji, ki je v ruševinah že več kot tisoč petsto let, je moč videti le še temelje templja in bližnje Fidijasove delavnice.

Mavzolejeva grobnica v Halikarnasu
V obdobju vladavine prej omenjenega kralja Kreza v Mali Aziji domala ni bilo miru. Če se niso teple mejaške pokrajine, so z vzhoda pritiskali Perzijci. Zato se je Krez spečal z Egipčani in Babilonci ter pričel kampanjo proti perzijskemu kralju Kiru. Še prej se je o svojih namerah posvetoval s preročiščem v Delfih. Dobil je tipično pitijski odgovor: “Ako bodeš prečkal Halis, velik imperij propadel bo.” Tako se je zgodilo, le da imperij v prekorbi ni bil perzijski, kot je Krez optimistično predvideval. Bitka pri reki Halis (547 pr.n.š.), današnjem Kizilirmaku, je namreč botrovala popolnemu perzijskemu zavzetju Anatolije. Kir je na novo ozemlje nastavil satrape, domačinske guvernerje provinc, in Karijo z glavnim mestom Halikarnas (turški Bodrum) je dvesto let kasneje prevzel Mavzol. V njegovem življenju ni bilo prav ničesar omembe vrednega in vladar nikoli ne bi prišel v historične anale, če se ne bi vsled lastne nečimrnosti odločil za zidavo velikanske grobnice. Na svojo žalost je nikoli ni ugledal, saj so jo dokončali tri leta po njegovi in leto dni po ženini smrti, 353. pr.n.š.

Čeprav so zidarji mojstrsko in nepovratno zadelali vhod v kripto, so jo predhodniki Lare Croft vseeno oplenili že dolgo dolgo tega.

Bil je to objekt, vreden pogleda. Tloris je meril 40 krat 30 metrov, v višino pa se je stavba pela 45 metrov. A ni bila velikost tista, ki je očarala opazovalce. Poleg tega, da je bila grobnica iz bleščavo belega marmorja, jo je v petih terasah krasilo nekaj sto kipov ljudi in živali, dočim je na vrhu strehe, poveznjene na jonske stebre, stal orjaški, šestmetrski kip štirivprege z zlatimi okraski ter s samim Mavzolom za vajetmi. Za kiparjenje so najeli štiri tedaj najboljše umetnike in vsak je izdelal po eno stranico: Briaksis severno, Timotej južno, Leohar zahodno in Skopas vzhodno. Zaradi lastne slave so bili po smrti obeh zakoncev vsi štirje pripravljeni projekt dokončati zastonj.
Poslednje počivališče Mavzola, po katerem smo dobili izraz mavzolej, se v gigantskosti ni mogel kosati z veliko piramido. Toda glede na drugačne čase in vladarjevo nepomembnost je šlo za resnično neprekosljiv spomenik enemu samemu človeku. Kar šestnajst stoletij je stal neokrnjen, nakar mu je eden od srednjeveških potresov podrl stebre in del strehe. Nato so v petnajstem stoletju mimo prišli malteški vitezi in domala vse kamne iz mavzoleja porabili za utrditev križarskega gradu. Trdnjava v Bordumu še vedno stoji in beli antični kamni so lepo vidni. Na kraju grobnice so našli vrsto kipov, od katerih jih je večina v bodrumskem muzeju, nekaj lepih primerkov, vključno z delom friza, ki prikazuje boje Grkov z Amazonkami, pa hranijo v londonskem muzeju.

Kolos z Rodosa
Aleksander Veliki je v dvanajstih letih, od 335 do 323 pr.n.š., zasedel velikansko ozemlje. Ko je v Babilonu nepričakovano umrl, je dežela od Egipta do Indije čez noč ostala brez gospodarja. Vsak general si je prilastil določen del in za šesto svetovno čudo je odgovoren eden od njih, Antigon. Leta 305 pr.n.š. je namreč oblegal mesto Rodos na istoimenskem otoku, ker mu je šlo v nos njihovo zavezništvo z drugim bivšim Aleksandrovim poveljnikom, Ptolomejem, tedaj že egipčanskim faraonom. Ofenziva se mu je sfižila in po letu dni je vojska zaradi prihajajočega egipčanskega ladjevja v naglici zapustila otok ter za sabo pustila tone orožja in opreme. Rodočani so bili konca obleganja tako veseli, da so se odločili svojemu zavetniku Heliosu postaviti gromozanski spomenik. Prodali so vso vojaško opremo in leta 282 pr.n.š. je na vhodu v pristanišče že stal 33 metrov visok bronast kip boga sonca. To je bil daleč največji kip tistega časa in dasiravno ni bil tako podroben in bogat kot recimo Zevsov, je višina naredila svoje. Ljudje z vseh koncev so drli na Rodos. (Kolos so v antični Grčiji pravili vsem kipom v nadnaravni velikosti, ampak od rodoškega dalje je dobila beseda resnični pomen gromozanskosti.) Škoda, da nam ni dano videti, kar so videli takrat, saj ni od kolosa ostal niti prst, niti slika. Slikarji zato mnogokrat domišljijsko upodabljajo Heliosa, kako razkrečen stoji nad pristaniščem, pod njegovimi nogami pa plujejo ladje. A nedvomno je kip stal z nogama skupaj. Še najbolj verjeten je opis, da je imel obraz podoben Aleksandrovemu, da je imel okoli glave krono s sončnimi žarki in da je v dvignjeni roki držal baklo. Slednji podrobnosti si je v devetnajstem stoletju sposodil Frideric-Auguste Bartholdi, francoski avtor znamenitega Kipa svobode. (Mimogrede, ta je brez podstavka visok 46 metrov.)

Obstajajo načrti za sodobni kip Heliosa in Rodos bi ga zelo rad zgradil ter na ta način privabil še več turistov. Sedaj morajo zbrati le še veliko evrov.

Rodočanom se ni bilo dano dolga stoletja sončiti v Heliosovi prisotnosti. Leta 226 pr.n.š. je otok prizadel potres in kip se je v kolenih zlomil ter se prekucnil v morje. Faraon Ptolomej III. je takoj ponudil vso pomoč pri obnovi, a so jo prebivalci po posvetu z oraklom odklonili. Bojda bi kakršnokoli premikanje velikanskih kosov razjezilo bogove. Tako so razvaline nekdaj sijajne božanske podobe ležale raztresene naokoli skoraj devet stoletij. Leta 645 so otok zasedli Arabci in legenda pravi, da so bronaste dele na devetsto kamelah odpremili nekemu židovskemu trgovcu v Siriji. Za kolosom se je izgubila vsaka sled.

Aleksandrijski svetilnik
Aleksandrovi vsak na svoj konec vlečeči komandatje so račune poravnavali v znameniti bitki pri Ipsusu v centralni Anatoliji (leta 301 pr.n.š.), po kateri so prostran imperij razdelili med Selevka (osrednja Azija), Ptolomeja (Egipt) in Angitona (Grčija) oziroma njegove potomce, zakaj sam je bil v boju ubit. Ptolomej je svoje faraonstvo uveljavljal iz Aleksandrije, enega od mnogih istoimenskih mest, ki jih je veliki vojskovodja ustanovil tekom svojega pohoda. On in njegova potomca Ptolomej II. in III. so imeli z mestom visoke cilje, saj so želeli Aleksandrijo spremeniti v kulturni center Sredozemlja. To jim je tudi uspelo. Kraj je imel kar 300.000 prebivalcev z vseh vetrov in sčasoma se je tam zbrala vsa modrost starega sveta. V ta namen so zgradili akademije, šole retorike in filozofije ter umetniški tempelj ‘muzaj’, posvečen muzam, devetim Zevsovim hčerkam. Od tod beseda muzej. Okoli njega je pozneje zrasla slavna aleksandrijska knjižnica, zbirka več sto tisoč zvitkov, ki so žalostni konec storili v kasnejšem požaru. Grki so v mestu postavili še največje mediteransko pristanišče, ki je še dandanes najpomembnejša egiptovska luka. Vsak pristan kajpakda potrebuje svetilnik in temu so mesto našli na otočku Faros lučaj od obale. Ime otoka naj bi bila izpeljanka od faraona (od tod je baje izraz prišel v grščino za svetilnik in kasneje v romanske jezike), vendar se etimologi glede tega še pričkajo. Kakorkoli, tako veličastno mesto je kar klicalo po presežkih in načrti za gradnjo svetilnika niso dopuščali povprečnosti. Leta 290 pr.n.š. so pričeli postavljati zidake vkup in jih v treh letih zložili kar 120 metrov visoko. Stolp je bil sestavljen iz treh delov: kvadratnega, osemkotnega in na vrhu okroglega. Premer je bil večji od desetih metrov, saj je bila vse do vrha speljana spiralna klančina, po kateri je oslovska vprega dovažala kurivo. V kupoli, s kipom Pozejdona na strehi, je bilo velikansko ogledalo iz zloščenega brona, ki je jačalo svetlobo bodisi ognja ponoči, bodisi sončnih žarkov podnevi. Bojda se je luč v jasni noči videla petdeset kilometrov daleč.

Svetilnik ni bil zgolj stolp, marveč orenk stavba z valobrani, obzidjem, vsemi spremljevalnimi objekti (hlevi, vodnjaki, bajturine, vojašnica) in nasipom do celine, po katerem so dovažali kurež, jedež in pijež.

Svetilnik so na spisek sedmih čudes uvrstili zadnjega, kajti poleg piramide je zdržal najdlje in ga je uzrlo mnogo rodov. Poslanstvo je kakovostno opravljal vse do desetega stoletja, ko so Arabci glavno mesto prestavili bliže Rdečemu morju, v Kairo. Povrhu je takrat Egipt stresel prvi od treh potresov, ki so stolp zlagoma porušli. Druga dva sta stresla tla 1303. in 1323. Konec svetilniške zgodbe pa je prišel ob koncu petnajstega stoletja, ko so Egipčani iz kamenja od ruševine sezidali trdnjavo.

Dodaj odgovor

Vaš e-naslov ne bo objavljen. * označuje zahtevana polja